Jedro

Ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse ni dovoljen, saj opomin ni upravna odločba. Zato ga je bilo treba (ugovor) zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrgla ugovor tožnice zoper opomin za plačilo upravne takse Davčnega urada N.m., Izpostave Č. z dne 21.3.2002. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in ugotovilo, da ni podlage za dvom o pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka zavrgla ugovor tožnice zoper opomin za plačilo upravne takse, in o pravilni uporabi določbe 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000). Stranka ima namreč pravico do pritožbe po 229. členu ZUP zoper odločbo izdano na prvi stopnji in po določbi 228. člena ZUP zoper sklep, kadar je zoper sklep dovoljena posebna pritožba. V obravnavanem primeru prvostopni organ ni izdal odločbe, ampak opomin za plačilo upravnih taks in bi moral prvstopni organ pritožbo oziroma ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse kot nedovoljen zavreči (240. člen ZUP). Če pritožba ni dovoljena, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo skladno z določbo 246. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Sodišče prve stopnje se na navedene razloge tožene stranke, ki jih je povzelo, sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da tožnica ne argumentira, zakaj naj bi bila odločitev tožene stranke o zavrženju nezakonita.

V pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tožnica ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Iz potrdil o premoženjskem stanju in drugih listin izhaja, da so bile taksne obveznosti, ki so bile naložene njej, nezakonite. Sodišče prve stopnje je bilo na te nezakonitosti večkrat opozorjeno, vendar je vsa opozorila prepuščalo vnemar, kot, da zakoni ne obstajajo. Predlaga, da sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Z izpodbijanim sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, tako, da se tožnica oprosti plačila sodnih taks za vse vloge in dejanja, za katera je taksna obveznost nastala 16.11.2004 ali kasneje. V ostalem pa je sodišče prve stopnje tožničin predlog zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica v vlogi z dne 16.11.2004 predlagala, da jo sodišče prve stopnje oprosti plačila sodnih taks. Navedla je, da je mati dveh mladoletnih otrok brez premoženja in zaposlitve, njen mož pa je invalid zelo šibkega zdravja. Vlogi je priložila potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2003, potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 28.5.2004, po pozivu sodišča prve stopnje pa še potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2004. Sodišče prve stopnje citira določbo 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), po kateri sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sklep o oprostitvi učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje (1. odstavek 14. člena ZST). Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v tem upravnem sporu, saj je iz navedenih listin razvidno, da je brezposelna in da ne prejema denarnega nadomestila oziroma pomoči. Ker pa je tožnica predlagala oprostitev plačila sodnih taks šele po vložitvi tožbe (z vlogo z dne 16.11.2004), je sodišče prve stopnje skladno s citirano določbo 14. člena ZST njenemu predlogu ugodilo tako, da jo je oprostilo plačila sodnih taks za vse vloge in dejanja v tem upravnem sporu, za katera je po 4. členu ZST nastala obveznost na dan vložitve predloga za oprostitev ali kasneje. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje tožničin predlog v preostalem delu zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) tožnica ponavlja navedbe v svojem predlogu sodišču prve stopnje, da jo oprosti plačila sodnih taks, z dne 16.11.2004, pri tem pa dodaja: Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati njen status upravičenke do oprostitve plačila vseh sodnih taks tudi za nazaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi zoper izpobijani sklep in ga popravi v smislu njenega predloga za nazaj.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

V zvezi z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in pravilno ugotovilo, da ni podlage za dvom o pravilnosti in zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, s katero je tožena stranka zavrgla tožničin ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse kot nedovoljen (246. člen ZUP). Tudi pritožbeno sodišče meni, da so razlogi tožene stranke, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje in se nanje sklicuje, skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, pravilni in utemeljeni (228., 229. in 240. člen ZUP). V obravnavanem primeru namreč prvostopni organ ni izdal odločbe, ampak opomin za plačilo upravnih taks in bi moral prvostopni organ pritožbo oziroma ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse kot nedovoljen zavreči. Če pritožba ni dovoljena, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo skladno z določbo 246. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Zato je tožena stranka tožničin ugovor zoper opomin za plačilo upravne takse utemeljeno zavrgla.

Tudi razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tožničino vlogo z dne 16.11.2004, ko je predlagala, da jo sodišče prve stopnje oprosti plačila sodnih taks, in odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem (3. točka izreka sodbe in sklepa) so po presoji pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti.

Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na določbe 13. in 1. odstavka 14. člena ZST. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnica upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v tem upravnem sporu, saj je iz listin v upravnih spisih in v sodnem spisu razvidno, da je brezposelna in da ne prejema denarnega nadomestila oziroma pomoči. Ker pa je tožnica predlagala oprostitev plačila sodnih taks šele po vložitvi tožbe (tožbo je vložila dne 21.11.2002), in sicer z vlogo z dne 16.11.2004, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v skladu s citirano določbo 14. člena ZST njenemu predlogu utemeljeno ugodilo tako, da jo je oprostilo plačila sodnih taks za vse vloge in dejanja v tem upravnem sporu, za katera je po 4. členu ZST nastala obveznost na dan vložitve predloga za oprostitev (16.11.2004) ali kasneje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je iz navedenega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog v preostalem delu, to je glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks pred 16.11.2004. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep (1. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) kot neutemeljeno na podlagi 73. člena in v zvezi z 68. členom ZUS in potrdilo sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) in sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.