Jedro

Po določbah 40. člena ZBPP mora izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitev BPP vrniti organu za BPP pri pristojnem sodišču. Če napotnice ne vrne v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila stroškov BPP. Rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Kdaj je storitev opravljena, pa je odvisno od odobrene BPP oz. njenega obsega, ki se skladno z določbo 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom predlog tožnice za izplačilo stroškov odvetniške storitve po napotnici Bpp 510/2004-1 z dne 11. 1. 2005 zavrgla kot prepoznega. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je bila z odločbo Bpp 510/2004 z dne 11. 1. 2005 prosilki A.A. dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na I. stopnji ter oprostitve plačila sodnih taks in stroškov izvedencev v zvezi s tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na tem premoženju. Za izvajanje odobrene BPP je bila določena tožnica. Tožena stranka se sklicuje na 40. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da je bila tožnici sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 31/2005 z dne 20. 4. 2011 vročena 28. 6. 2011 (vročilnica na l. št. 235 pravdnega spisa). Najkasneje takrat je bila storitev tožnice v predmetnem pravdnem postopku na podlagi izreka odločbe o BPP zaključena (opravljena) in stroški zanjo znani (stroškovnik, na katerega se v vrnjeni napotnici sklicuje, je tožnica sestavila 20. 4. 2011). Odvetnica je napotnico priporočeno oddala na pošto 15. 7. 2011, tožena stranka pa jo prejela 18. 7. 2011. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bila napotnica vrnjena po preteku 8-dnevnega roka, določenega v 40. členu ZBPP. Tožnica v dopisu, ki ga je priložila napotnici, priglaša stroške zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem I. stopnje ter dodaja še stroške sestave pritožbe, in v zvezi s tem navaja, da je v predmetni pravdni zadevi P 31/2005 vložila pritožbo 13. 7. 2011 ter da to predstavlja njeno zadnje dejanje v postopku pred sodiščem na I. stopnji, saj je potrebno pritožbo vložiti ravno pri prvostopenjskem sodišču. Zaradi navedenega naj bi bilo tudi vračilo napotnice pravočasno. Tožena stranka ocenjuje tožničino razlogovanje kot napačno, in sicer glede na dikcijo drugega odstavka 40. člena ZBPP ter glede na obseg dodeljene BPP v okviru zastopanja pred sodiščem na I. stopnji. Pritožbeni postopek je nesporno drugostopenjski postopek, za katerega tožnica ni bila določena in zato tudi ni imela podlage za nadaljnje izvajanje BPP, sama obveznost vložitve pritožbe pri prvostopenjskem sodišču pa irelevantna.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, zato je njena odločitev nezakonita. V tožbi se sklicuje na 2. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvt) ter na 26. člen, 30. člen, 40. člen ZBPP. Meni, da tožena stranka napačno razlaga 40. člena ZBPP. ZBPP v 26. členu ne govori o vročitvi sodbe kot opravilu pravne pomoči, še manj pa ga šteje za zadnje opravilo oziroma storitev. Napačna razlaga predpisov in posledično tudi napačna odločitev pa predstavljata tudi kršitev ustavnih pravic, saj gre za arbitrarno, samovoljno in za nerazumno razlago pravnega svetovanja in pravnega zastopanja. Pravno zastopanje in pravno svetovanje sta razumljena v nasprotju s pomenom, ki ga opredeljuje matični predpis tj. ZOdvt. Tožnica dalje navaja, da je osemdnevni rok, v katerem je potrebno predložiti popolno napotnico le instrukcijski rok, ne pa materialni prekluzivni rok. V konkretnem primeru gre za izvršeno storitev s strani tožnice, kar pomeni, da jo je tožena stranka dolžna plačati. Znesek nagrade in stroškov predstavlja torej denar tožnice, zato si ga tožena stranka ne more obdržati. Gre za lastninsko pravico, ki je zagotovljena v Ustavi RS, zato je tožena stranka z odločitvijo prekršila 33. člen in 67. člen Ustave RS. Namen zakonodajalca ni bil, da izvajalcu BPP odvzame pravico do plačila nagrade in stroškov, zato tako postavljeni rok, ki je tudi sicer nerazumno kratek, ni prekluzivni rok. Lahko, da je rok določen v korist izvajalca, da ta čimprej pride do plačila, vendar pa nedvoumno ni določen s ciljem, da po tem roku izvajalec nima več pravice uveljavljati svojega plačila. Prav tako ni bil namen zakonodajalca, da z določitvijo 8-dnevnega roka „lovi“ tiste izvajalce, ki zamudijo rok, saj nenazadnje s tem ne prizadenejo proračuna, ampak zgolj sebe (s kasnejšim poplačilom). Dikcija 40. člena ZBPP je v delu, ki pravi „v nasprotnem primeru izvajalec BPP ni upravičen do plačila storitev BPP“ neskladna z Ustavo RS. Glede na navedeno tožnica predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da si tožnica pravno svetovanje v okviru odobrene BPP napačno razlaga. Pravno svetovanje v okviru zastopanja na prvi stopnji se namreč prav tako zaključi z vročitvijo sodbe. Pravnega svetovanja v okviru zastopanja na prvi stopnji pa ne gre širiti na pravno pomoč, ki vključuje tudi nadaljevanje postopka z vložitvijo pritožbe in drugih procesnih dejanj, ki se nanašajo na pravno sredstvo. V konkretnem primeru je bila prosilki dana BPP le za svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, ne pa tudi za zastopanje pred sodiščem na drugi stopnji. Razlaga predpisov, ob upoštevanju obsega odobrene BPP, ki je podana v izpodbijanem sklepu, ni samovoljna in nerazumna in ne predstavlja kršitev ustavnih pravic tožnice. Takšno razlogovanje izhaja tudi iz sodne prakse in sicer konkretno iz sodbe Upravnega sodišča U 405/2007. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. V pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2011 tožnica navaja, da je odgovor tožene stranke administrativno razmišljanje. V nadaljevanju ponavlja navedbe iz tožbe, ter dodaja, da odvetnik svojih storitev ne zaključi s tem, ko mu je nekaj vročeno po pošti. Odvetnik ni „poštar“ ali zgolj pooblaščenec za sprejemanje pisanj. Odvetnik prejema pisanja kot pooblaščenec stranke za celotni postopek in sodi v njegovo opravilo oziroma storitev, poleg branja odločbe, nujno tudi seznanitev stranke z razlogi in vsebino vročene mu sodbe, poročanja o izidu postopka oziroma vsebine sodne odločbe ter seveda nadaljnje pogovarjanje s stranko in (po)svetovanje o tem ali je odločitev sodišča ugodna ali pa bo morebiti potrebno vložiti pravno sredstvo zoper sodno odločbo ipd.. Vse to sodi v okvir opravljenih storitev v zvezi s prvostopenjskim sodnim postopkom in nikakor ne zgolj gola vročitev odločbe odvetniku s strani sodišča. Nadalje navaja, da BPP ne more biti zaključena (opravljena) z dnem vročitve sodbe, kot to zmotno meni tožena stranka v odgovoru na tožbo. Če bi sprejeli stališče tožene stranke, potem bi to pomenilo absurdno situacijo za stranke. Pooblaščeni odvetnik, ki edini s strani sodišča prejme sodbo in vsa ostala pisanja, bi po mnenju tožene stranke to sodbo prejel zase, stranke pa ne bi pozval in seznanil s sodbo in stališči v njej in njeno vsebino, da bi ta lahko razmislila in presodila ali je odločitev sodišča zadovoljiva, predvsem pa pravilna ali pa bo potrebno vložiti pritožbo. Svetovanje o tem nedvomno sodi k postopku na prvi stopnji. Tožena stranka ne razume, kaj je socialna država in kaj je BPP ter komu je namenjena in kaj je njen smisel, ne razume odvetnikovega dela ter zakonov s področja odvetništva, niti tega, da ima v pravni državi vsaka stranka pravico do učinkovite BPP. Tožnica navaja, da ni prejela plačila za svoje storitve, ki jih je nesporno opravila in zato ne more izgubiti pravice do plačila.

5. V pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2011 tožnica ponavlja navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge z dne 22. 11. 2011. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 40. člena ZBPP mora izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitve BPP vrniti strokovni službi za BPP pri pristojnem sodišču (prvi odstavek). Če napotnice ne vrne v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila stroškov BPP, kot je to izrecno določeno v petem odstavku istega člena. Kdaj je storitev opravljena, je odvisno od odobrene BPP oziroma od njenega obsega, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP.

8. V konkretnem primeru je sporno vprašanje, kdaj je bila v konkretni zadevi v smislu ZBPP opravljena storitev, od katere začne teči 8-dnevni rok za vrnitev napotnice, kot ga določa peti odstavek 40. člena ZBPP. Glede na določitev obsega v odločbi o odobritvi BPP je bila zadnja opravljena storitev sprejem oziroma vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje. BPP se namreč lahko odobri za posamezne faze postopka, in tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je bila le-ta odobrena le za postopek na prvi stopnji. Zato bi moral prosilec za vsako nadaljnje dejanje v zvezi s tem postopkom ponovno zaprositi za odobritev BPP, tožena stranka pa ponovno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP ter izdati ustrezno odločbo.

9. Razlaga, da se storitev svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje zaključi s prejemom prvostopne sodne odločbe, je namreč skladna z namenom ZBPP. Tožena stranka mora obseg odobrene BPP izrecno določiti oziroma navesti ter natančno opredeliti zadevo, za katero je odobrena BPP (tretji odstavek 37. člena ZBPP). Glede na to, da je bil obseg storitve z odločbo jasno in nedvoumno določen, je zadnje opravilo v okviru postopka na prvi stopnji vročitev prvostopenjske odločbe. Tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na svetovanje v zvezi s prejeto sodno odločbo, saj takšno ravnanje presega pooblastilno razmerje, ki je bilo določeno z odločbo o odobritvi BPP, zaradi česar tudi s tem v zvezi nastali stroški ne morejo iti v breme javnih sredstev. Sodišče še ugotavlja, da je tožničino sklicevanje na kršitve ustavnih pravic povsem pavšalno, prav tako pa je brezpredmetno navajanje, da gre za šibkejšo stranko v postopku, ki bi jo bilo potrebno ščititi, saj v določbah ZBPP ni podlage za takšno razlago (glej sodbo UPRS III 309/2010 z dne 11. 3. 2011).

10. V konkretnem primeru je iz odločbe o BPP razvidno, da se prošnji prosilki A.A. za dodelitev BPP ugodi kot izjemna oblika, in sicer v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na I. stopnji ter kot oprostitev plačila sodnih taks in stroškov izvedencev, v zvezi s tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na tem premoženju. Obseg odobrene BPP je torej določen izrecno in določno ter kot tak nedvomno vključuje vročitev sodbe sodišča prve stopnje, ne razteza se pa na nadaljnja dejanja v postopku. Sodišče zato pritrjuje razlogom tožene stranke, po katerih je bila odobrena storitev BPP končana z vročitvijo sodbe, torej 28. 6. 2011, ko je tožnica sodbo prejela. Ugotovitev tožene stranke je pravilna, da je 15. 7. 2011, ko je tožnica vrnila napotnico, že pretekel 8-dnevni rok, ki je začel teči z vročitvijo sodne odločbe prve stopnje 28. 6. 2011, in je zato vrnitev napotnice po določbi petega odstavka 40. člena ZBPP prepozna, izvajalka storitve BPP pa zato ni upravičena do plačila.

11. Sodišče zavrača tožbene navedbe, da je osemdnevni rok, v katerem je potrebno predložiti popolno napotnico instrukcijski rok in ne materialni prekluzivni rok. Po mnenju sodišča gre pri roku iz petega odstavka 40. člena ZBPP za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Pristojni organ mora zahtevo, ki ni vložena v predpisanem roku, skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom zavreči (glej sodbo UPRS I U 1231/2011 z dne 13. 9. 2011).

12. Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.