Jedro

Ne glede na to, da tožena stranka z blokadami transakcijskega računa res izkazuje določene likvidnostne težave, pa to samo po sebi ni pokazatelj trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse lahko ogrozilo dejavnost stranke, saj drugih trditev v zvezi s tem tožena stranka ni podala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

I. predlog tožene stranke za oprostitev oziroma delno oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo,

II. predlog tožene stranke za odlog plačila sodnih taks zavrnilo in

III. predlog tožene stranke za obročno plačilo sodnih taks zavrnilo.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog plačila takse se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev vseh pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka nima blokiranih transakcijskih računov, nezadostnega stanja denarnih sredstev za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 315,00 EUR pa ni z ničemer izkazala. V zvezi z blokado transakcijskih računov pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje napačno ugotovilo, saj ima transakcijske račune blokirane vse od decembra 2014. Višje sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek, ki se nanaša na dva transakcijska računa pri A. d. d. in transakcijski račun pri B. d. d., utemeljen. Po vpogledu v register eRTR na portalu AJPES namreč višje sodišče ugotavlja, da so transakcijski računi tožene stranke blokirani.

5. Vendar je predlog tožene stranke za odlog plačila sodne takse neutemeljen že zato, ker je nesklepčen. Tako za oprostitev kot tudi za odlog ali obročno plačilo takse mora skladno s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) stranka v predlogu izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

6. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka trditev in dokazov v zvezi z dejstvom, da bi takojšnje plačilo sodne takse lahko ogrozilo njeno dejavnost, ni podala. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje ne le taksno oprostitev, temveč tudi odlog plačila sodne takse (primerjaj 7. in 212. člen ZPP), zato v tej zadevi ni izpolnjeno. Tožena stranka le s pavšalno trditvijo, da sredstev ne more zagotoviti, ni navedla minimuma tistih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1, ki opravičuje odlog plačila sodne takse. Ne glede na to torej, da tožena stranka z blokadami transakcijskega računa res izkazuje določene likvidnostne težave, pa to samo po sebi ni pokazatelj trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse lahko ogrozilo dejavnost stranke, saj drugih trditev v zvezi s tem tožena stranka ni podala. V zvezi z likvidnostnim ter tudi finančnim in premoženjskim stanjem tožene stranke je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka s premoženjem razpolaga: ima za 738.704,00 EUR naložbenih nepremičnin, 6.592.304,00 EUR dolgoročnih finančnih naložb, 291.284,00 EUR kratkoročnih finančnih naložb in 2.229,00 EUR denarnih sredstev, pritožnica pa teh dejstev v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju višine taksne obveznosti (315,00 EUR) zato tožena stranka razpolaga z zadostnim obsegom premoženja – sredstev, s katerim lahko takoj izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.

7. Višje sodišče tudi ne deli stališča pritožnice, da se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da blokada transakcijskega računa narekuje odložitev plačila sodne takse do izdaje končne odločbe. Taka sodna praksa ni prevladujoča.(1) Medtem ko iz odločb VSL sklep I Cpg 1069/2014 z dne 22. 7. 2014 in I Cpg 511/2010 z dne 5. 5. 2010, na kateri se pritožnica sklicuje, premoženjsko in finančno stanje predlagateljev ni razvidno, pa je v zadevi VSL Sklep I Cpg 501/2010 z dne 5. 5. 2010 predlagatelj podal trditveno podlago o tem, da premoženja do vložitve tožbe v predmetnem postopku ni mogel prodati. Tega tožena stranka v tej zadevi ni trdila, saj ni podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati njeno zmožnost takojšnje unovčitve premoženja, oziroma, kako bi unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost. 8. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) prim. obratna stališča v: VSL sklep I Cpg 933/2014 z dne 10. 6. 2004, VSL sklep I Cpg 1104/2013 z dne 8. 10. 2013, VSL sklep I Cpg 1753/2013 z dne 16. 1. 2014, VSL sklep I Cpg 467/2013 z dne 8. 4. 2013