Jedro

Zahtevek za plačilo obveznosti iz naslova vplačil v rezervni sklad je utemeljen, če se zahteva plačilo na poseben račun rezervnega sklada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (VL 51978/2011 z dne 15. 4. 2011) v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi stališča, da račun, naveden v predlogu za izvršbo, ni račun, namenjen rezervnemu skladu, se tožniki niso imeli možnosti izreči o računu, navedenem v predlogu za izvršbo. Sodišče je o naravi računa neutemeljeno sklepalo zgolj na podlagi predloženih listin. Oba računa, navedena v sodbi, sta odprta na ime upravnika stavbe, kar ni protipravno. Račun na vsakomesečnih razdelilnikih obveznosti v rezervni sklad ni sam po sebi nedvoumen dokaz, da gre res za račun, na katerem upravnik ločeno vodi zbrana sredstva rezervnega sklada. Upravnik ima namreč odprtih več računov, v skladu z zakonom pa mora le zagotoviti, da so sredstva rezervnega sklada knjigovodsko vodena ločeno od drugih sredstev. Po zakonu je le dolžan poskrbeti, da se v desetih dneh sredstva nakažejo na poseben račun. Zakon izrecno dopušča plačilo obveznosti na katerikoli račun upravnika.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t. i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je zahtevek za plačilo obveznosti iz naslova vplačil v rezervni sklad utemeljen, če se zahteva plačilo na poseben račun rezervnega sklada, tožniki pa niso zatrjevali, da je račun, na katerega se zahteva plačilo, račun rezervnega sklada, niti ni tak sklep mogoč na podlagi predloženih listin, ker številka računa na obračunih obveznosti, izstavljenih tožencu, in številka računa, v korist katerega naj toženec izvede plačilo po tožbi, nista identični.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da je zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, utemeljen, če se zahteva plačilo na poseben račun rezervnega sklada, temelji na pravilni razlagi prvega odstavka 42. člena SZ-1, po katerem mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Določba tretjega odstavka 42. člena SZ-1, na katero se opira drugačno pritožbeno stališče, ne narekuje drugačne razlage. Upoštevaje dejstvo, da je upravičenje etažnih lastnikov zahtevati od drugih etažnih lastnikov vplačilo sredstev v rezervni sklad, dejansko praviloma zaupano upravnikom večstanovanjskih stavb, ta določba lahko tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev v rezervni sklad. To pa ne pomeni, da lahko etažni lastniki v sodnem postopku zahtevajo plačilo sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1. Tožniki namreč ne morejo od toženca terjati, da denarna sredstva iz naslova obveznosti do rezervnega sklada plača njim. Obveznost je izpolnjena, kadar je opravljena na račun rezervnega sklada. Tožbeni zahtevek se zato lahko glasi zgolj na plačilo zneska na določen račun rezervnega sklada (1).

8. Upoštevaje omejitve pritožbenega preizkusa sodb, izdanih v sporih majhne vrednosti, pritožnik niti z ostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ne more uspeti.

9. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Prim. sklepa VSL I Cp 4063/2009 z dne 7. 4. 2010 in II Cp 3360/2012 z dne 18. 4. 2013.