Jedro

Ureditev postopka v zadevi odreditve karantene na domu pomeni, da stranka zahteva sodno varstvo v dveh fazah, in sicer najprej z napovedjo tožbe in nato - po izdelavi odločbe s polno obrazložitvijo - z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Prva odločba skupaj z odločbo s polno obrazložitvijo sicer tvori enotno odločitev upravnega organa, vendar pa je tožbo dopustno vložiti zgolj zoper tisto, ki vsebuje polno obrazložitev.

Tožeča stranka bi morala v skladu z določili ZNB vložiti tožbo proti odločbi s polno obrazložitvijo, vendar tega ni storila, zato njena tožba zoper prvo odločbo ni dopustna.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka vsakemu od tožnikov (v nadaljevanju opredeljeni skupaj kot tožeča stranka) odredila karanteno na domu, in sicer na naslovu A. cesta 28, A. (1. točka izreka), odločila, da ukrep iz prejšnje točke traja deset dni, in sicer od 29. 7. 2021 do 7. 8. 2021 (2. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanih odločb so citirane določbe 19. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) o ukrepu karantene. Nadalje, da je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ) za nalezljivo bolezen COVID-19 zaradi nevarnosti hitrega širjenja okužbe, ki predstavlja veliko tveganje za zdravje, odločila, da je potreben ukrep karantene iz prvega odstavka 19. člena ZNB. S Sklepom o izvajanju karantene na domu pri nalezljivi bolezni COVID-19 (Ur. l. RS, št. 87/21) je minister, pristojen za zdravje določil, da se karantena pri tej bolezni lahko izvaja na domu. Iz obrazložitve še izhaja, da je tožeča stranka vstopila v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu Obrežje 29. 7. 2021, prišla je iz države/administrativne enote Hrvaška; ob vstopu v Republiko Slovenijo ni izpolnjevala pogojev za vstop brez karantene na domu in ni uveljavljala nobene od izjem od karantene na domu (ki jih določa predpis Vlade RS, sprejet na podlagi drugega in četrtega odstavka 19. člena in 1. točke prvega odstavka 39. člena ZNB) ter ni imela dokazil o izpolnjevanju pogojev oziroma listin, ki bi dokazovale te izjeme. Zato ji je bilo treba s to odločbo odrediti ukrep karantene na domu od 29. 7. 2021 do 7. 8. 2021. V nadaljevanju so pojasnjeni zakonski pogoji za prekinitev karantene, obveznost zaposlenih oseb o obvestitvi delodajalca o karanteni na domu in pravica o uporabi svojega jezika v postopku.

3. Tožeča stranka je 27. 8. 2021 zoper odločbe z dne 29. 7. 2021 vložila tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je prva tožnica zakonita zastopnica mladoletnih otrok - druge tožnice in tretjega tožnika. Z družino so se 29. 7. 2021 ob 2.44 uri vračali z dopusta preko mejnega prehoda Obrežje. Policist je od njih zahteval potrdilo o PCT pogoju, ki jih niso imeli, zato jim je odredil karanteno, s čimer se ni strinjala in niso podpisali izjave o napotitvi v karanteno.

4. Meni, da v Republiki Sloveniji ni ustrezne pravne podlage za izvajanje preverjanja PCT pogojev. Uredba EU (2021/953) jasno določa, da lahko države članice EU in države članice Schengenskega območja ta potrdila preverjajo samo v času trajanja pandemije. V Republiki Sloveniji ni razglašene epidemije oz. pandemije in nikoli v času od izbruha novega koronavirusa niso bile razglašene izredne razmere zaradi epidemije, kar je edini način, da bi se lahko posegalo v pravice in svoboščine državljanov, pri čemer se sklicuje na 16. člen in 4. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS).

5. Ker ne želi in ne dovoli kakršnihkoli posegov v svoje telo in telesa svojih otrok, ki niso nujni in življenjskega pomena, kar je njena ustavna pravica, osebna okoliščina in osebno prepričanje, na podlagi česar ne sme biti diskriminirana. Sklicuje se na 32. člen Ustave RS. V Republiki Sloveniji COVID-19 ni na seznamu nalezljivih bolezni po ZNB, zaradi katerih bi se lahko sprejemali ukrepi, še posebej ukrepi omejitve gibanja, o čemer se je izreklo tudi Ustavno sodišče. Ukrepi za preprečevanje okužb s COVID-19 se urejajo z vladnimi Odloki. Odlok je podzakonski akt, ki ne razširja zakona avtomatsko. Odloki Vlade RS so neveljavni, protiustavni in nezakoniti, saj nimajo zakonske podlage in niso usklajeni z zakonom in Ustavo RS.

6. Policist je spraševal o PCT potrdilih brez zakonske podlage ali pravice, za bolezen, za katero zakon ni predvideval ukrepov in to v času, ko epidemija ni bila razglašena. Po prejemu (izpodbijanih) odločb je obvestila Ministrstvo, da bo vložila tožbo v upravnem sporu, na kar so odgovorili z zahtevo, da se izjasni o dejstvih, kar jim je poslala. Novih odločb do tega dne še ni prejela, čeprav bi moralo Ministrstvo za zdravje v roku osmih dni po napovedi tožbe posredovati nove odločbe s polno obrazložitvijo in zakonskimi roki za vložitev tožb. Izdane odločbe o karanteni so nezakonite.

7. Zaveda se, da je karantena že potekla in razsodba na to ne bo vplivala, vendar si želi predvsem zadoščenje ob potrditvi, da je bila odrejena karantena nezakonita in povrnitev zaupanja v pravno državo. Zaradi karantene jim je bila povzročena škoda, ki ni materialno izmerljiva - otrokoma je bil onemogočen stik z očetom, prvi tožnici pa v službi niso priznali nadomestila za čas trajanja karantene, ker je po njihovem bila njena krivda, ker ni izpolnjevala PCT pogojev in je morala za čas trajanja karantene koristiti dopust. Sodišče naj razveljavi odločbe o karanteni, saj so bile izdane nezakonito.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

9. V odgovoru se sklicuje na pozitivno obveznost države, da zaradi varovanja pravice do zdravja ter pravice do zdravstvenega varstva sprejme ustrezne ukrepe tudi v času širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Meni, da je Vlada RS sprejela Odlok v skladu z ZNB.

10. Glede očitkov o neveljavnosti, protiustavni in nezakonitosti odlokov Vlade RS se sklicuje na 153. člen Ustave RS. Pristojnost Vlade RS, da z odlokom ureja posamezna vprašanja ali sprejema posamezne ukrepe, ki imajo splošen pomen, je določena skladu s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS). Iz besedila Odloka je razbrati, da gre za ukrepe splošnega pomena, ki jih Vlada RS lahko sprejema na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 21. člena ZVRS. Po mnenju tožene stranke je določitev časovno omejenih ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni vprašanje splošnega pomena.

11. Materialno podlago za izdajanje tovrstnih predpisov pa je mogoče najti v 4. členu ZNB, ki določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami, obenem pa ima dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Izvršilni predpisi se lahko poleg "na podlagi" izdajo tudi "v zvezi z" določbo, ki je povezana z vsebino specialnega pooblastila. Vlada RS je odgovorna za stanje na področjih delovanja države, ki so določeni v 2. členu ZVRS, torej tudi na področju ukrepov za obvladovanje nalezljivih bolezni, ki imajo posledice za celotno prebivalstvo in zahtevajo medresorsko odzivanje vseh udeleženih subjektov. Dalje je v prvem odstavku 4. člena ZNB določeno, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami, obenem pa ima dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi, kar je tudi izraz pozitivnega in negativnega vidika pravice do zdravje iz 51. člena Ustave RS .

12. Tožena stranka zato pojasnjuje, da je Vlada RS v zvezi z uporabo določb ZNB in izdajanjem pravnih aktov iz svoje pristojnosti v času širjenja nalezljive bolezni COVID-19, pri izdaji Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS na podlagi 39. člena ZNB in ZVRS delovala v skladu z načelom pravne države ter načelom ustavnosti in zakonitosti.

13. Tožeči stranki je bila z odreditvijo 10 dnevne karantene deloma omejena ustavno določena pravica do svobode gibanja (drugi odstavek 32. člena Ustave RS). Omejitve svobode gibanja iz prvega odstavka 39. člena ZNB z namenom preprečitve širjenja nalezljive bolezni so po mnenju tožene stranke v skladu z Ustavo RS, saj je omejitev pravice do svobode gibanja določena z zakonom ob izpolnitvi ustavnega pogoja preprečevanja širjenja nalezljive bolezni. Razlog varstva pred nalezljivimi boleznimi je v Ustavi RS izrecno naveden kot dopustni razlog za omejevanje pravice do svobode gibanja (drugi odstavek 32. člena Ustave RS) ter tudi pravice do zbiranja in združevanja (tretji odstavek 42. člena Ustave RS). Z ukrepi iz Odloka niso bile razveljavljene človekove pravice, ampak je šlo za omejitev v skladu s 15. členom Ustave RS. Pravice se omejujejo na podlagi 39. člena ZNB, ki v skladu z 32. in 42. členom Ustave RS daje vsebinsko podlago za te omejitve, ki so v uveljavljene v obsegu, ki je nujno potreben za dosego cilja. Ukrepi v odlokih Vlade RS so bili določeni v skladu z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS. Vsi ukrepi so bili sprejeti zaradi preprečevanja nenadzorovanega širjenja nalezljive bolezni in ohranjanja vzdržnosti zdravstvenega sistema, kar bi lahko v skrajnosti resno ogrozilo delovanje države, zdravstvenega sistema in zdravja ljudi.

14. Tožena stranka poudarja, da so bili ukrepi v odlokih Vlade RS (tudi v Odloku o določitvi pogojev vstopa v RS) sprejeti na podlagi 39. člena ZNB ter v skladu z dognanji zdravstvene stroke, usmerjeni pa so v prepoved in omejevanje socialnih stikov, saj so ti po mnenju zdravstvene stroke edino učinkovito sredstvo za preprečevanje širjenja bolezni. Hkrati so bili ti ukrepi v skladu z načelom sorazmernosti sprejeti kot skrajni ukrepi, ko z drugimi ukrepi po ZNB ni bilo mogoče preprečiti širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Strokovne podlage za ukrep je namreč pripravila posebna strokovna komisija (Strokovna komisija za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19), ki jo je kot posvetovalno telo imenoval minister za zdravje.

15. Odlok o določitvi pogojev vstopa v RS je bil izdan v skladu s 120. členom Ustave RS, ki določa samostojno delovanje upravnih organov v okviru in na podlagi Ustave RS in zakonov, ter 153. členom Ustave RS, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in zakoni, kot tudi na podlagi 39. člena ZNB. Zapisano torej pomeni, da obstaja zakon, ki ureja točno določeno področje (nalezljive bolezni) in ki hkrati določa, da sme izvršilna oblast odrediti točno določene ukrepe, kar je Vlada RS z odloki (prav tako z Odlokom o določitvi pogojev vstopa v RS) tudi storila. Vlada RS pri tem tudi ni presegla pristojnosti oziroma z izdanimi odloki ni urejala vprašanj, pridržanih zakonu, kot je na primer urejanje drugih pravic, saj je bilo z Odlokom o določitvi pogojev vstopa v RS poseženo v pravice le v okviru, ki jih je določal zakon, tj. 1. točka prvega odstavka 39. člena ZNB. Prav tako so odloki tudi sledili namenu in ciljem zakona ter niso zoževali drugih pravic, zato tudi ne bi bilo mogoče reči, da je bila s tem urejanjem prekoračena pristojnost Vlade RS (zakonski okvir in pristojnost) ali da bi bile določene nove omejitve oziroma obveznosti, ki jih zakon ne bi določal. Odloki so le konkretizirali omejitve, ki jih je na podlagi drugega odstavka 32. člena Ustave RS že določil ZNB. V nadaljevanju je povzeta zakonska ureditev (19. člen ZNB) in 6. ter 7. člen Odloka.

16. Tožena stranka je od Policije (PMP Obrežje) po elektronski poti dne 29. 7. 2021 prejela podatek, da je tožeča stranka vstopila v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu Obrežje dne 29. 7. 2021 iz Republike Hrvaške in da je odklonila podpis izjave o seznanitvi z napotitvijo v karanteno na domu. Iz podatkov posredovanih s strani Policije (PMP Obrežje) izhaja, da tožeča stranka ob vstopu v Republiko Slovenijo ni izpolnjevala pogojev za vstop brez karantene na domu, saj ni predložila negativnega rezultata testa PCR ali hitrega antigenskega testa (test HAG), potrdila o prebolelosti COVID-19, potrdila o cepljenju zoper COVID-19 ali potrdila o cepljenju za prebolevnike, ter ni uveljavljala nobene od izjem od karantene na domu, ki jih določa prvi odstavek 7. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS in ni imela listin, ki bi dokazovale te izjeme. Zato je tožena stranka tožeči stranki z odločbami št. 181-12/2021/962, št. 181-12/2021/968 in št. 181-12/2021/967, vse z dne 29. 7. 2021, v skladu z 19.c členom ZNB odredila karanteno na domu. Tožeča stranka je 2. 8. 2021 z e-sporočilom, št. 181-12/2021/992, toženi stranki napovedala vložitev tožbe v upravnem sporu. Tožena stranka je s pozivi št. 181-12/2021/1010, št. 181-12/2021/1011 in št. 181-12/2021/1016, vsi z dne 4. 8. 2021, tožečo stranko pozvala, da se v roku treh dni od prejema le-teh izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki narekujejo odreditev karantene na domu, ter da predloži listine, s katerimi dokazuje, da je dne 29. 7. 2021 izpolnjevala pogoje oziroma izjeme za vstop v Republiko Slovenijo brez odreditve karantene na domu, če z njimi razpolaga. Tožena (prav: tožeča) stranka je 13. 8. 2021 posredovala izjavo, dokazil oziroma listin ni predložila.

17. Tako je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka 29. 7. 2021 ni izpolnjevala pogojev za vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno na domu, zato ji je bilo treba z odločbo odrediti ukrep karantene na domu od dne 29. 7. 2021 do dne 7. 8. 2021, saj je dne 29. 7. 2021 vstopila v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške, vendar ni predložila dokazil o izpolnjevanju pogojev za vstop brez karantene na domu in ni uveljavljala nobene od izjem od karantene na domu. Zato je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 19.c člena ZNB tožeči stranki izdala odločbe o karanteni na domu s polno obrazložitvijo, št. 181-12/2021/1101, št. 181-12/2021/1102 in št. 181-12/2021/2362, vse z dne 23. 8. 2021. 18. Na očitek tožeče stranke, da lahko države članice EU in države članice Schengenskega območja PCT potrdila preverjajo samo v času trajanja pandemije, v Republiki Sloveniji pa trenutno nimamo razglašene epidemije oziroma pandemije, tožena stranka pojasnjuje, da je generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) dne 30. 1. 2020 zaradi svetovnega izbruha koronavirusa hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju. SZO je v svoji oceni z dne 11. 3. 2020 nalezljivo bolezen COVID-19 opredelila kot pandemijo, kot globalno grožnjo javnemu zdravju. Po kriterijih SZO postane epidemija pandemija, ko je bolezen za določeno populacijo nova, ko povzroča resne zdravstvene težave pri ljudeh in ko se z lahkoto in obsežno širi med ljudmi.

19. Na podlagi 19. člena in 1. točke prvega odstavka 39. člena ZNB ter upoštevaje določila Uredbe (ki se uporablja od 1. 7. 2021 do 30. 6. 2022) in ob upoštevanju dejstva, da pandemija s strani SZO ni bila preklicana, je Republika Slovenija s sprejemom Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS določila pogoje za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nalezljivo boleznijo COVID-19. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS, so bili kot pogoj za vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno na domu določeni: negativni rezultat testa PCR ali hitrega antigenskega testa (test HAG), potrdilo o prebolelosti COVID-19, potrdilo o cepljenju zoper COVID-19 ali potrdilo o cepljenju za prebolevnike (nobenega od navedenih pogojev tožeča stranka ni izpolnjevala oziroma ob vstopu v Republiko Slovenijo ni predložila dokazil o obstoju navedenih pogojev). Vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno na domu se je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS dovolil tudi določenim kategorijam oseb, ki so morale Policiji predložiti dokaze za obstoj teh izjem, sicer so se napotile v karanteno na domu (tožeča stranka ob vstopu v Republiko Slovenijo ni uveljavljala nobene od navedenih izjem, prav tako ne na mejnem prehodu Obrežje, ne kasneje v postopku ni predložila nobenih dokazil, ki bi potrjevala obstoj navedenih izjem).

20. Tožena stranka zato meni, da je bila tožeči stranki karantena na domu odrejena legitimno in zakonito.

21. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi še navedla, da kot državljani RS v državo niso vstopali, pač pa so se vanjo vračali. V Ustavi RS je različno urejeno glede prestopanja državne meje za tujce (vstop v državo) in za državljane (vračanje v državo). Zato se vladni Odlok glede na Ustavo RS in zakone na njih ni nanašal. Torej na mejnem prehodu ni bilo zakonske podlage, da bi pri njih preverjali PCT pogoj, saj tudi ni bila razglašena epidemija niti izredno stanje, kar je edina možna situacija za omejevanje pravic in svoboščin državljanov. Vlada RS z odloki lahko ureja posamezna vprašanja ali sprejema posamezne ukrepe, ki imajo splošen pomen, vendar morajo ti odloki temeljiti na zakonu. Ustavno sodišče je že razsodilo, da sta 2. in 3. točka 39. člena ZNB, na katerih temeljijo vladni odloki, neskladni z Ustavo RS in je Vladi naložilo, da v roku dveh mesecev odpravi neskladje, česar le-ta ni storila. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo še vedno sklicuje na protiustavni člen ZNB. Glede sklicevanja na 51. člen Ustave RS tožene stranke meni, da ta člen Vladi RS ne omogoča in ne dodeljuje pravice, da državljanom omejuje in krati pravice in svoboščine. Vlada RS s svojimi ukrepi kvečjemu krši ta člen in ga skuša uporabiti kot opravičilo za nezakonita ravnanja. Z odhodom na dopust niso kršili ničesar, nikogar niso ogrožali, nikomur škodovali. Dopust so preživeli na otoku Olib, kjer ni bilo nobenega pozitivnega primera bolezni. Na dopust so odšli zdravi in se zdravi vrnili. Karantena je bila odrejena nezakonito in nelegitimno.

22. Tožba ni dopustna.

23. V skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. 24. Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

25. V tem upravnem sporu je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbe tožene stranke o odreditvi karantene, izdane na podlagi prvega odstavka 19.c člena ZNB.

26. V konkretnem primeru velja za izdajo odločbe o odreditvi karantene in pravno varstvo zoper njo, glede na čas prehoda meje tožeče stranke, tj. 29. 7. 2021 in dan izdaje izpodbijanih odločb, kar je med strankama nesporno dejstvo, ureditev iz 19., 19.a - 19.č člena ZNB 1. 27. Ta v prvem odstavku 19.a člena ZNB najprej določa _napotitev_ v karanteno. Osebo, za katero je bilo ugotovljeno v epidemiološki preiskavi iz 17. člena ZNB, da je bila v visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni, in osebo, ki prihaja iz območja z visokim tveganjem za okužbo, ki je znotraj meja Republike Slovenije, v karanteno na domu napoti Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije; če je območje z visokim tveganjem za okužbo izven meja Republike Slovenije, pa osebo, ki prihaja iz tega območja, v karanteno na domu napoti Policija. Nadalje iz 19.a člena ZNB izhaja, da oseba ob napotitvi v karanteno na domu (bodisi s strani Inštituta za varovanje zdravja RS bodisi s strani Policije) podpiše izjavo o seznanitvi z napotitvijo v karanteno na domu, ki je nepreklicna. S podpisom izjave o karanteni na domu se oseba zaveže, da bo ostala na naslovu bivanja v času karantene na domu ter omejila fizične stike z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu.

28. Kadar oseba, ki je napotena v karanteno na domu, odkloni podpis izjave o karanteni na domu, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije ali Policija podatke, ki sta jih pridobila od osebe v skladu s tretjim oziroma četrtim odstavkom 19.a člena tega zakona, skupaj z opisom razloga za napotitev v karanteno na domu in dokazi za obstoj tega razloga, nemudoma posredujeta organu, pristojnemu za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona2. Enako ravnata, kadar od osebe ne prejmeta enega izvoda podpisane izjave iz drugega odstavka prejšnjega člena. V tem primeru osebi _odredi_ karanteno na domu z odločbo pristojen organ za odreditev karantene, torej minister za zdravje ali od njega pooblaščena oseba (prvi odstavek 19.c člena ZNB). Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe (tretji odstavek 19. člena ZNB).

29. V drugem odstavku 19.c člena ZNB je določeno, da se v izreku odločbe o karanteni na domu določita čas trajanja karantene na domu in naslov bivanja. V obrazložitvi odločbe o karanteni na domu se navedeta razlog in pravna podlaga za odreditev karantene na domu. V pouku o dolžnosti predhodne pisne napovedi vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu se navede vsebina iz tretjega odstavka 19.c člena ZNB.

30. V tretjem odstavku 19.c člena ZNB je določeno, da lahko oseba, ki ji je odrejena karantena na domu, v treh dneh od vročitve odločbe o karanteni na domu pri pristojnem organu za odreditev karantene pisno ali po elektronski poti z ali brez varnega elektronskega podpisa napove vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu. Če oseba ne napove vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu, odločba postane pravnomočna. Vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadrži izvršitve odločbe o karanteni na domu.

31. V četrtem odstavku 19.c člena ZNB je določeno, da v primeru napovedane vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu, organ, pristojen za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona, v osmih dneh izda odločbo o karanteni na domu s polno obrazložitvijo. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči z vročitvijo odločbe o karanteni na domu s polno obrazložitvijo.

32. Predstavljena ureditev postopka v zadevi odreditve karantene na domu pomeni, da stranka zahteva sodno varstvo v dveh fazah, in sicer najprej z napovedjo tožbe in nato - po izdelavi odločbe s polno obrazložitvijo - z vložitvijo tožbe v upravnem sporu.

33. Tožeča stranka je po prejemu odločb o karanteni z dne 29. 7. 2021, izdanih na podlagi prvega odstavka 19.c člena ZNB, vložila napoved tožbe, s katero je izpolnila procesno predpostavko za vložitev tožbe. Nato pa je zoper iste odločbe vložila še tožbo v upravnem sporu. Ni pa tožbe vložila zoper kasneje izdane odločbe o karanteni s polno obrazložitvijo.

34. Prva odločba skupaj z odločbo s polno obrazložitvijo sicer tvori enotno odločitev upravnega organa, vendar pa je tožbo dopustno vložiti zgolj zoper tisto, ki vsebuje polno obrazložitev po četrtem odstavku 19.c člena ZNB. To izhaja tudi iz določbe, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči z vročitvijo odločbe o karanteni na domu s polno obrazložitvijo. Zato je tudi je v pouku o pravnem sredstvu v izpodbijanih odločbah z dne 29. 7. 2021 navedeno, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči z vročitvijo odločbe s polno obrazložitvijo.

35. Tožeča stranka bi morala torej v skladu s povzetimi določili ZNB vložiti tožbo proti odločbam s polno obrazložitvijo, vendar tega ni storila, kar izhaja iz jasne opredelitve izpodbijanih aktov v tožbi, tožbenih navedb in spisovne dokumentacije upravnega postopka. Tožeča stranka tudi sama navaja, da do dneva vložitve tožbe tožeča stranka še ni prejela novih odločb, čeprav bi Ministrstvo za zdravje moralo v roku 8 dni po napovedi tožbe posredovati nove odločbe s polno obrazložitvijo in zakonskimi roki za vložitev tožbe. Iz podatkov upravnega spisa pa je razvidno, da je tožena stranka odločbe s polno obrazložitvijo z dne 23. 8. 2021 tožeči stranki posredovala 30. 8. 2021 in jih je tožeča stranka prejela 7. 9. 2021. Tožbo v tem upravnem sporu pa je tožeča stranka vložila že pred tem, tj. 27. 8. 2021. 36. Glede na vsebino predmetne tožbe te tudi ni mogoče šteti kot tožbo zaradi molka organa zaradi neizdaje odločbe s polno obrazložitvijo (28. člen ZUS-1).

37. Sodišče je tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker glede na zgoraj pojasnjeno izpodbijane odločbe z dne 29. 7. 2021 niso akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

38. Sodišče je odločitev sprejelo na seji sodnega senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je o predmetni tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka, zato se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

39. Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 velja, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker pa nobena stranka povračila stroškov ni zahtevala, sodišče o tem ni odločalo.

1 Določbe ZNB so bile spremenjene in dopolnjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-C), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 82/2021 z dne 24. 5. 2021, začel veljati 25. 5. 2021 ter se uporablja od 30. 5. 2021. 2 Po tretjem odstavku 19. člena ZNB odredi karanteno minister, pristojen za zdravje, oziroma od njega pooblaščena oseba.