Jedro

V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja, ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2012, prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 10. 2012 pa spremenilo glede zneska starostne pokojnine tako, da le-ta namesto 458,84 EUR na mesec, znaša 530,28 EUR na mesec. Sodišče je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe obračuna in izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 23. 10. 2012 in s sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu razlike iz II. točke izreka. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tožnici tudi povrniti stroške postopka v višini 417,85 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s pomočjo sodne izvedenke za ekonomijo - računovodstvo ugotavljalo podatke o manjkajočih plačah tožnice za obdobje od 1. 2. 1979 do 30. 9. 1979 (zaposlitev pri A. v B.) za obdobje od 1. 10. 1979 do 31. 12. 1980 (zaposlitev pri C. v B.) ter za obdobje od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1987 (zaposlitev pri D. v B.) s primerjavo podatkov o plačah, ki jih je prejel tožničin sodelavec. Kljub temu, da je sodna izvedenka tako v izvedenskem mnenju z dne 29. 5. 2014 kot tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 28. 10. 2014 ugotovila, da podatki o plači tožnice in pa podatki o plači sodelavca E.E. niso primerljivi in da ne more z gotovostjo trditi, da so izračuni pravilni, je sodišče zaključilo, da takšen izračun pokojninske osnove, kot ga je izračunala sodna izvedenka, pomeni dovolj visoko stopnjo verjetnosti glede pravilnosti primerjav med plačami tožnice nasproti plačam sodelavca. Po mnenju tožene stranke pa za opravljen izračun tožničinih plač in posledično za izračun pokojninske osnove, ni zakonske podlage. Sodišče je zmotno uporabilo Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/00 s sprem.) in pa določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Za izračun pokojninske osnove se namreč lahko upoštevajo le plače oz. osebni dohodki, ki jih je tožnica dejansko dobila, ne pa podatki tretjih oseb. Pokojninske osnove ni mogoče izračunati na podlagi znanih plač druge osebe, konkretno plač, ki jih je prejel E.E.. Prav tako se za izračun pokojninske osnove ne morejo upoštevati drugi podatki o plačah, ki niso zbrani v matični evidenci. Podatki v matični evidenci so namreč podatki, ki predstavljajo javno listino in veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme, da podatki v javni listini niso resnični, pa je na tožnici. Tožnica za svoja zatrjevanja ni predložila nobenih verodostojnih podatkov. V postopku ni bilo niti dokazano, da je delodajalec za tožnico za sporno obdobje predložil podatke o plačah. Tožnica bi s shranjevanjem plačilnih list (tako kot E.E.) lahko dokazala višino in vsebino svojih plač v spornem obdobju, tako da bi se le-te lahko upoštevale za izračun pokojninske osnove. Dokazni standard, ki ga je sprejelo sodišče, niti v predpisih pokojninskega zavarovanja niti v sodni praksi ne zadostuje za izračun tožničinih plač in posledično za izračun pokojninske osnove. Že iz zaslišanja E.E. na glavni obravnavi dne 15. 9. 2014 izhaja, da sta bila s tožnico sicer sodelavca, vendar sta delala različna dela. Izpovedal je, da je imela tožnica nižjo plačo od njegove, ker je sam delal v gradbeni sekciji in so bile plače višje. Višina plač se je razlikovala tudi zaradi delovne dobe in stalnosti. Izdane so bile tudi odločbe glede višine plače. Kljub temu, da že iz izjav tožničinega sodelavca izhaja, da se je plača tožnice gibala drugače kot plača E.E. in da ni ključnih elementov za ugotovitev primerljivosti plače med njima, je sodišče glede višine tožničinih manjkajočih plač izvedlo dokaz s sodno izvedenko. Le-ta pa je ugotovila in zaključila, da podatki o plači E.E. niso primerljivi, saj je bila plača E.E., ves čas višja od plače tožnice. Gre za velike razlike, s tem da le-te niso konstantne, temveč so iz leta v letu različne. Podatki o neto plači E.E. ne vključujejo podatkov za leto 1980 in pa za leta 1983 do 1986. Tudi iz dopolnilnega mnenja sodne izvedenke, ki je bilo izdelano na podlagi dodatne dokumentacije, to je plačilnih list, ki jih je predložil E.E., izvedenka zaključuje, da gre pri izračunu tožničinih plač le za oceno, saj je v izračunu upoštevano le povprečno razmerje plače tožnice in sodelavca E.E. in da ne more z gotovostjo trditi, da so izračuni tožničinih plač pravilni. To pa pomeni, da tudi izvedenka ni ugotovila višine tožničinih plač z dovolj visoko stopnjo gotovosti. V takem primeru ni mogoče govoriti niti o primerljivem sodelavcu niti o primerljivih plačah, ki bi se upoštevale za izračun pokojninske osnove. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je zadovoljilo z nižjim dokaznim standardom od potrebnega. Za tako metodologijo izračunavanja manjkajočih podatkov o plačah pa se ni izrekla niti sodna praksa. Tožena stranka izpodbija tudi znesek starostne pokojnine, kot ga je določilo sodišče prve stopnje in posledično tudi odločitev v III. točki izreka in pa stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oz. podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo svojo odločitev, ki jo je oprlo na mnenje sodne izvedenke. Tako priča E.E. kot tudi tožnica sta verodostojno izpovedala o primerljivosti njunih plač, kar je ugotovila tudi sodna izvedenka. Slednja je do zaključkov o razliki med plačama E.E. in tožnice prišla na podlagi dokazljivih računskih operacij. Odločitev je tudi skladna z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih. Tožnica še poudarja, da delodajalec v spornih obdobjih ni bila pravna oseba zasebnega prava, ampak država, zato je tožnica tudi upravičeno pričakovala, da bo država ustrezno hranila podatke in jih upoštevala pri izračunu pokojnine. Z ravnanjem tožene stranke je bilo kršeno človekovo dostojanstvo tožnice, pri čemer je pravičnost del človekovega dostojanstva. Tožena stranka tako tožnici ne priznava pravic, za katere sama priznava, da so bile pridobljene. S takim ravnanjem pa krši tako ustavna načela enakosti pred zakonom in pravne varnosti kot tudi načela določena v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sistemizacija delovnih mest je bila enotna za vse zaposlene pri A., prav tako opisi del in nalog ter način obračunavanja plač. Posledično so neutemeljene navedbe tožene stranke v smeri, da je bil E.E. zaposlen pri drugem delodajalcu. V preostalem se tožnica sklicuje na svoje navedbe in dokaze v vlogah, podanih pred sodiščem prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 458,84 EUR na mesec od 12. 5. 2012 dalje. V zadevi je sporen izračun pokojninske osnove. Tožena stranka namreč pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala plač, ki jih je prejela tožnica v obdobju zaposlitve pri delodajalcu A., s tem da med strankama ni sporno, da je bila tožnica v spornem obdobju vključena v zavarovanje pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tožena stranka izplačanih plač ni upoštevala iz razloga, ker v matični evidenci nima podatkov o izplačanih plačah za obdobje od 1. 2. 1979 do 30. 9. 1979, od 1. 10. 1979 do 21. 12. 1980 in od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1987. 7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki je veljal v času odločanja tožene stranke v četrtem odstavku 39. člena določa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V prvem odstavkom 203. člena pa je določeno, da se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Ker podatki o plačah za sporno obdobje niso bili znani oz. niso bili vneseni v matično evidenco, je sodišče prve stopnje razčiščevalo, kakšna je bila višina tožničinih plač v spornem obdobju. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS(1) , v kateri vrhovno sodišče poudarja, da je v sodni praksi sprejeto povsem jasno stališče, da v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

9. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s primerjavo plač, ki jih je v spornem obdobju prejel tožničin sodelavec E.E. ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke, ustrezno razčistilo dejansko stanje.

10. Ne glede na to, da obstajajo večje razlike med plačama, ki jih je prejemala tožnica in pa zaslišana priča, pa gre za primerljiva delovna mesta. Oba sta bila namreč zaposlena pri A., torej pri takratni F. in sicer kot civilni osebi. Kot je to izpovedala priča, sta bila glede delovnega razmerja v istem rangu, vendar pa sta delala različna dela. Priča je delala kot vodja na investicijskem vzdrževanju, medtem ko je tožnica bila vodja skladišča. Oba pa sta bila uvrščena v isti srednji rang tehničnih strok. Ker je priča vodila gradbišča, je imela tudi višjo plačo in sicer za 10 do 12 %. Sodišču je predložil tudi plačilne liste, ki se nahajajo v prilogi C/1 sodnega spisa. Podatki o plačah se razlikujejo, bistveno pa je, da je na podlagi teh plač mogoče napraviti zaključek o višini tožničinih plač v spornem obdobju. Ravno s tem namenom je sodišče prve stopnje tudi postavilo sodno izvedenko, ki je opravila primerjavo plač, tako tožničinih, ki so bile znane, kot tudi plač E.E., razen za leto 1985. Sodna izvedenka je izračunala povprečno razliko med tožničinimi znanimi plačami in pa plačami njenega sodelavca E.E. ter na podlagi te primerjave izračunala, da je bila tožničina plača povprečno za 30,5 % nižja od plače E.E.. Za izračun je vzela leta 1977, 1978, 1981, 1982, 1983 in 1987. Sodna izvedenka pravilno opozarja, da gre zgolj za oceno, ter da ne more z gotovostjo trditi, da so izračuni pravilni. To pomeni, da bi bili zneski, kot jih je izračunala sodna izvedenka lahko celo višji. Primerjava zneskov, kot jih je izračunala sodna izvedenka z zneski, ki jih je prejela tožnica v letih 1977, 1978, 1981, 1982, 1983 in 1987 pokaže, da so zneski za vsa sporna obdobja nižji od znanih plač. Tožničina povprečna valorizirana plača v letu 1977 je za 12 mesecev znašala 757,69 EUR, za leto 1978 pa za 8 mesecev in 15 dni 729,22 EUR. Za leto 1979 je sodna izvedenka za 11 mesecev izračunala, da naj bi tožničina povprečna valorizirana plača znašala 644,64 EUR, za leto 1980 pa za 12 mesecev 572,93 EUR. Tudi primerjava povprečnih valoriziranih plač za leto 1981 (789,37 EUR), za leto 1982 (838,77 EUR) in za leto 1983 (806,57 EUR) pokaže, da so zneski, kot jih je izračunala sodna izvedenka nižji in sicer za leto 1984 znaša povprečna valorizirana plača po izračunu sodne izvedenke 698,42 EUR, za leto 1985 zneska sodna izvedenka ni izračunala, za leto 1986 znaša plača 589,74 EUR in za leto 1987 za 11 mesecev in 29 dni 588,24 EUR. Vsi zneski, ki jih je izračunala sodna izvedenka so tako nižji od znanih podatkov o plačah, ki jih je prejela tožnica. Zneski kot jih je določila sodna izvedenka tako nikakor ne odstopajo od znanih plač tožnice, kar pomeni, da jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot osnovo za izračun pokojninske osnove.

11. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe v zvezi z dokaznim standardom. Že vrhovno sodišče je v prej omenjeni sodbi poudarilo, da v takih primerih, ko gre za izračun plače na podlagi primerljivih podatkov, nikakor ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kolikšna je bila višina plač, je pa v sporni zadevi, enako kot v prej citirani sodbi z dovolj visoko stopnjo verjetnosti prikazano gibanje višine plač tožnice v spornem obdobju. Gre za fiktivne zneske, ki so bili izračunani na podlagi ocenjenega razmerja plač tožnice s plačo njenega sodelavca E.E., s tem da ti zneski ne presegajo tožničinih plač, ki so bile vnesene v matično evidenco. Enako kot ugotavlja vrhovno sodišče v že citirani sodbi, tudi pritožbeno sodišče poudarja, da takšen izračun omogoča, da zavarovanci niso prikrajšani pri svojih pokojninskih prejemkih zaradi opustitve posredovanja podatkov o plačah s strani delodajalcev ali neustreznega vodenja matične evidence. Takšen izračun tudi ni v neskladju s pravico do starostne pokojnine, kot neodtujljivo osebno pravico.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker odgovor na pritožbo ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej: opr. št. VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2013