Jedro

Če predlagatelj z izdajo začasne odredbe zasleduje cilj, ki nima nikakršne zveze z vtoževano terjatvijo, tedaj ni mogoče doseči namena zavarovanja in mora sodišče predlog zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala: 1.) Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in sicer parc. št. 1702 k.o. z vknjižbo prepovedi v zemljiškoknjižnem vložku 3529 k.o.; 2.) Prepoved tožencem, da bi storili karkoli, kar bi lahko tožnikom povzročilo škodo, predvsem prepoved sprememb na stvareh, ki so predmet denacionalizacije ter 3.) s pretnjo denarne kazni za primer kršitve.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnika vnovič opozarjata, da je bilo z aneksom k pogodbi razpolagano z nepremičnino, kar je nedovoljeno ravnanje. Podjetja so na ta način namreč pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih, ki je pred tem niso imele. Že iz doslej storjenih dejanj naj bi izhajala nevarnost, saj bosta vsled tega tožnika kasneje svojo terjatev do vračila v naravi uveljavlja bistveno težje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v odločitev prvega sodišča. To je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi natančno navedlo, zakaj je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen ter jih pritožbeno sodišče na tem mestu v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Ne glede na sicer pravilno ugotovitev prvega sodišča, da ni podan niti eden izmed pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (verjetno izkazana terjatev ter preteča nevarnost), se s predlagano začasno odredbo sploh ne da doseči namena zavarovanja, kar je smisel začasne odredbe (271. člen ZIZ). Tudi slednje je navedlo že prvo sodišče. Tožbeni zahtevek se namreč glasi na plačilo odškodnine, gre torej za denarno terjatev. S predlogom za izdajo začasne odredbe pa tožeča stranka skuša doseči prepoved razpolaganja z nepremičnino. Vsebina začasne odredbe torej sploh ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom. Res je sicer, da bi bila takšna začasna odredba na mestu tudi za zavarovanje denarne terjatve in sicer v primeru, če bi razpolaganje z nepremičnino vodilo k toženčevi plačilni nesposobnosti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer in to tudi ne izhaja iz trditvene podlage obeh tožnikov. Še več, pritožnika v pritožbi celo navajata, da iz doslej storjenih dejanj izhaja nevarnost, da bosta kasneje svojo terjatev do vračila v naravi uveljavlja bistveno težje.

Predmet tega postopka pa ni nikakršno vračilo v naravi, marveč odškodninska terjatev. Že iz povedanega izhaja, da tožnika s predlogom za izdajo začasne odredbe zasledujeta cilj, ki z vtoževano terjatvijo nima nobenege zveze. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z razlogi prvega sodišča. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijani sklep potrdilo.