Jedro

Denarni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost ni utemeljen, ker je bilo o njegovi pravici do dodatka za stalnost v spornem obdobju dokončno in pravnomočno odločeno. Zakonitosti dokončne in pravnomočne odločbe oziroma tega, ali je tožena stranka z njo pravilno odločila o višini tožnikovega dodatka za stalnost, pa sodišče ne more ponovno presojati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki 2. in 3. tako, da se glasi: „2. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači zaradi neizplačanega dodatka za stalnost in neto razliko v plači, izračunati od bruto zneska 145,92 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 955,87 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 58,52 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki na račun neizkoriščenih dni tedenskega počitka plačati znesek 1.667,65 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in zapadlosti razvidnih iz izreka sodbe, v roku osem dni pod pod izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači zaradi neizplačanega dodatka za stalnost in neto razliko v plači, izračunano od bruto zneska 145,92 EUR izplačati tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti, razvidne iz izreka sodbe, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.095,99 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper zgoraj navedeno sodbo v 2. in 3. točki izreka pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede obračuna in izplačila razlike v plači zaradi neizplačanega dodatka za stalnost zavrne kot neutemeljenega in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v vseh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke s pp, ki jih priglaša. Prvostopno sodišče je v izpodbijani 2. točki prvostopne sodbe odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači zaradi neizplačanega dodatka za stalnost po posameznih mesecih z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar je obrazložilo s tem, da dodatek za stalnost pripada pripadnikom stalne sestave vojske, ki opravljajo delo v tujini na podlagi samega zakona, ne glede na to, da Uredba o plačah pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah (Ur. l. RS, št. 25/97, 581/2003, 126/2003, v nadaljevanju: Uredba) tega dodatka posebej ne ureja. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da naj bi Uredba določila le posebne dodatke, ki glede na specifičnost opravljanja nalog v tujini, pripadajo pripadnikom stalne sestave vojske, dodatka za stalnost pa ne omenja zato, ker ni bilo razlogov oziroma potrebe za posebno in/ali drugačno ureditev tega dodatka. S tako obrazložitvijo se tožena stranka ne strinja. Uredba je namreč sprejeta na podlagi 3. odstavka 84. člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/94), ki je določal, da Vlada Republike Slovenije odloča o sodelovanju Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah. Podlaga za njen sprejem je bil tudi 21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije, ki je določal, da z Uredbo lahko vlada podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi je bil dodan 98. f člen, ki ureja dodatek za stalnost. V Zakonu o obrambi (ZObr-C) je bila v 98. c členu urejena plača za delo izven države, ki v 1. odstavku daje izrecno pooblastilo Vladi Republike Slovenije za sprejem predpisa, in sicer določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. Na podlagi prehodne določbe, in sicer 2. odstavka 52. člena ZObr-C so bili organi, določeni s tem zakonom, dolžni izdati izvršilne predpise v enem letu po uveljavitvi zakona. Dne 12. 8. 2003 je bila sprejeta Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. V 37. členu določa, da z dnem njene uporabe preneha veljati Uredba. V vmesnem času je bil sprejet tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, na podlagi katerega se do začetka njegove uporabe plače javnih uslužbencev in funkcionarjev izplačujejo po predpisih in kolektivnih pogodbah veljavnih do uveljavitve tega zakona. Skladno s tem predpisom ni bilo več mogoče spreminjati oziroma usklajevati področja plač z novo zakonodajo, kar velja tudi za Uredbo. 98. c člen ZObr-C ter 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju določata, da se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo Vlade Republike Slovenije, dajeta vladi pristojnost za urejanje plač javnih uslužbencev med napotitvijo na delo v tujino. Tako se plača celovito določa le na podlagi tega specialnega predpisa in ne zgolj njene posebnosti. Tožena stranka tudi izrecno izpodbijana odločitev o stroških postopka, saj je tožbeni zahtevek v 2. točki neutemeljen in bi sodišče moralo v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti, to je glede pravilne uporabe materialnega prava, ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik vtoževal razliko v plači zaradi neizplačanega dodatka za stalnost za čas od oktobra 2004 do marca 2005 in da je v tem obdobju prejemal plačo na podlagi odločbe, ki je bila dokončna in pravnomočna. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožnik vse sporno obdobje prejemal plačo na podlagi odločbe delodajalca, ki je v sodnem postopku ni izpodbijal, kar pomeni, da je bila ta odločba dokončna in pravnomočna. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi z odločbami, s katerimi je bila tožniku določena plača, tožniku ni bilo potrebno uveljavljati sodnega varstva in da gre za t.i. čisti denarni zahtevek. Zahtevek tožnika, kot ga je postavil, je dejansko t.i. čisti denarni zahtevek, saj uveljavlja plačilo razlike v plači v denarnem znesku, vendar je potrebno ugotoviti, da zahtevek tožnika ni utemeljen, ker iz odločbe, ki je veljala za sporno obdobje, to je odločba šifra 105-01-1/2004-8875 z dne 27. 7. 2005 izhaja, da tožniku dodatek za stalnost ne pripada, zato je tudi tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje namreč ne bi smelo presojati, ali je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo pri odločanju o tem, ali tožniku pripada dodatek za stalnost ali ne za čas opravljanja nalog v tujini, saj je bilo o tem odločeno s pravnomočno odločbo, ki je sodišče ne sme več presojati. Sodišče tukaj meša procesno predpostavko za sodno varstvo, določeno v 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). V primeru, kot je v tem individualnem delovnem sporu gre dejansko za denarno terjatev, katero lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodišče pa bi moralo upoštevati, da je delodajalec izplačeval plačo na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe in torej le preveriti, ali je pri izplačilu plače pravilno upošteval dokončno in pravnomočno odločbo o določitvi plače, ne bi smelo pa presojati zakonitosti te odločbe, pri tem ko je odločalo o denarni terjatvi.

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov, torej ker je za odločitev v predmetnem individualnem delovnem sporu pravno relevantno le dejstvo, ali je tožnik prejemal plačo po dokončni in pravnomočni odločbi, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v smeri pravilne uporabe materialnega prava pri izdaji odločbe ni odgovarjalo, ker to ne more biti predmet tega individualnega delovnega spora.

Pritožbeno sodišče je glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari, spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer je ugotovilo, da je po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje tožnik uspel z 92 % svojega tožbenega zahtevka in temu ustrezno je spremenilo odločitev o stroških postopka. Tožnik je upravičen do povračitev 92 % stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je 92 % od zneska 1.095,99 EUR, tožena stranka je uspela z 8 % potrebnih stroškov, ki skupaj znašajo 655,45 EUR, torej so njeni potrebni stroški 52,44 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 955,87 EUR iz naslova stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki znašajo glede na vrednost izpodbijanega dela 145,92 EUR 127,5 odvetniške točke oziroma 58,52 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 155. členom ZPP in 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je skladno s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo, ker zahtevek ne presega zneska, ko je revizija dovoljena po določbah ZPP (2. odstavek 367. člena ZPP). Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po zaključku pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato je sklenilo, da se revizija zoper to sodbo ne dopusti.