Jedro

Zahtevam iz 56. člena URS in 4. lčena ZUOPP-1 ni mogoče zadostiti le s povzemanjem vsebine vlog in dokaznih listin v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V skladu z določili 10. člena v zvezi z 214. členom ZUP bi namreč obrazložitev izpodbijane odločbe morala vsebovati tudi dokazno oceno tožene stranke o tem katera dejstva je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, štela za dokazana. Manjka pa tudi utemeljitev uporabe načela največje koristi otroka v konkretnem primeru.

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka odločbe tožene stranke št. 60340-76/2019/59 z dne 12. 2. 2021 v zvezi z dopolnilno odločbo št. 60340-76/2019/60 z dne 12. 7. 2021, zavrže. 2. V preostalem delu se tožbi se ugodi tako, da se odločba tožene stranke št. 60340-76/2019/59 z dne 12. 2. 2021 v zvezi z dopolnilno odločbo št. 60340-76/2019/60 z dne 12. 7. 2021, od 3. do vključno 8. točke izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Zavod RS za šolstvo (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) je z odločbo št. 6901-6148/2017-225 z dne 8. 7. 2019 odločil, da se od 1. 9. 2019 do spremembe ravni izobraževanja otrok tožnice (v nadaljevanju: otrok, tudi A. A.) usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, pri čemer ostane vključen v Osnovno šolo B. Otroku se zagotovi 5 ur strokovne pomoči na teden, prilagoditev prostora in opreme ter uporabo pripomočkov. Število otrok na oddelku, v katerega bo otrok usmerjen, mora biti manjše od predpisanega normativa.

2. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju: KUOPP) v strokovnem mnenju z dne 23. 5. 2023 menila, da ima A. A. primanjkljaje na posameznih področjih učenja. To strokovno mnenje je bilo 11. 6. 20219 posredovano otrokovim staršem, ki nanj nista podala pripomb. Osnovna šola B. je na poizvedbo prvostopenjskega organa zagotovila, da izpolnjuje vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka. Na podlagi zdravniškega pregleda je KUOPP 20. 6. 2019 zgoraj navedeno mnenje spremenila tako, da je dopolnila opredelitev vrste otrokovega primanjkljaja - avtistične motnje. Tudi na prejeto spremembo strokovnega mnenja otrokovi starši niso podali pripomb. Upoštevaje (spremenjeno) strokovno mnenje KUOPP je prvostopenjski organ skladno s Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik) in Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami z dne 30. 6. 2015 ugotovil, da je A. A. opredeljen kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in kot otrok z avtističnimi motnjami. Zato ga je na podlagi 7. člena Pravilnika usmeril v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Skladno z določbami drugega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 8. člena, tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) ter tretjega odstavka 6. člena Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, mu je dodelil dodatno strokovno pomoč, in mu zagotovil uporabo pripomočkov, prilagoditev prostora in opreme.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, ker je menila, da vključitev v redni šolski program javnih šol za otroka nikakor ni primerna. Navajala je, da so v odločbi izpuščene njegove ključne potrebe pri šolanju, ugotovitev katerih je pomembna za določitev ustreznih prilagoditev. V postopku usmerjanja ni prejela strokovnega mnenja in njegove spremembe, zato nanju ni mogla podati pripomb. Ker ji to ni bilo omogočeno, je odločba prvostopenjskega organa neveljavna. Izpostavila je tudi, da še ni bilo odločeno o njenem predlogu za šolanje na domu.

_Izpodbijana odločba_

4. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v zvezi z dopolnilno odločbo št. 60340-76/2019/60 z dne 12. 7. 2021 ugodilo pritožbi in odpravilo prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da se otrok z dokončnostjo odločbe vključi v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (2. točka izreka) ter da ostane vključen v Osnovno šolo B. (3. točka izreka). Po predpisih, ki urejajo izobraževanje učencev s posebnimi potrebami, je ugodilo tožničini vlogi za uveljavitev pravice do izobraževanja na domu (4. točka izreka), otroku zagotovilo 5 ur dodatne strokovne pomoči (5. točka izreka) in mu dodelilo pripomočke, ki so potrebni za vključitev v program ter prilagoditev prostora in opreme (6 točka izreka). Rok za preverjanje ustreznosti usmeritve je določilo v februarju 2022 (7. točka izreka) in odločilo, da stroški postopka niso nastali (8. točka izreka).

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ pridobil strokovno mnenje KUOPP II. stopnje z dne 27. 8. 2020, iz katerega izhaja, da so bile otrokove posebne razvojne in učne težave pravilno prepoznane in utemeljene. A. A. v procesu učenja in šolanja potrebuje obsežne prilagoditve. Drugostopenjski organ je tem ugotovitvam sledil in poudaril, da je KUOPP II. stopnje zaradi možnosti individualiziranega dela upoštevala potrebo po zmanjšanju števila učencev v razredu in potrebo po tehničnih prilagoditvah in pripomočkih.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede izobraževanja na domu je drugostopenjski organ navajal, da tožnico zaradi skladnosti s 5. členom Pravilnika o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu (v nadaljevanju Pravilnik o izobraževanju na domu) večkrat pozival na dopolnitev vloge in ji pri tem pomagal z usmeritvami. Kljub temu je bila njena vloga glede šolanja na domu popolna šele v pritožbenem postopku, zaradi česar je KUOPP II. stopnje mnenje o izobraževanju na domu lahko izdala šele dne 27. 8. 2020. Sklicujoč se na 21. člen ZUOPP-1 v zvezi s 3. členom Pravilnika o izobraževanju na domu, je drugostopenjski organ ugotovil, da v konkretnem primeru obstojijo vsi pogoji za izobraževanje na domu, saj predlagani izvajalki izpolnjujeta pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v programu vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, tožnica pa je zagotovila potrebno opremo in didaktične pripomočke.

7. Hkrati se je drugostopenjski organ strinjal s stališčem KUOPP II. stopnje, da je v konkretnem primeru za otroka najbolj koristno, da se čim prej vrne v sistem poučevanja, najhitrejši način kako to doseči pa je uvedba šolanja na domu. Kljub temu da gre za otroka z avtističnimi motnjami, za katerega so značilne kvalitativne abnormnosti na področju socialnih interakcij, je zanj koristno vzbujati socialne interakcije in razvijati pozitivne vedenjske vzorce.

8. Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidna ugotovitev, da je prvostopenjski organ tožnici skladno z 28. členom v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZUOPP-1 posredoval tako svetovalno mnenje KUOPP kot tudi spremembo tega mnenja, oboje ji je bilo vročeno na podlagi zakonske fikcije. Prav tako je tožnica prejela strokovno mnenje KUOPP II. stopnje in mnenje te komisije o šolanju na domu. Zoper ta dva dokumenta je podala pripombe, na katere je KUOPP II. stopnje odgovorila. Sklicujoč se na 36. člen ZUOPP-1 je drugostopenjski organ tožnici pojasnil, da prilagoditve v procesu vzgoje in izobraževanja ne spadajo v odločbo o usmeritvi, temveč se določijo v individualiziranem programu v sodelovanju med izvajalci izobraževanja na domu in šolo.

_Povzetek navedb tožnice v tožbi in pripravljalni vlogi_

9. Tožnica kot zakonita zastopnica otroka vlaga tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Toženi stranki očita nepravilno vodenje postopka in izdajo nezakonite odločbo, ki ni v otrokovo korist. Izpodbijano odločbo graja predvsem iz razloga, ker otroka ni opredelila kot slabovidnega, zaradi česar mu niso bile dodeljene ustrezne prilagoditve, ki bi jih potreboval pri izobraževanju. Iz predloženega tiflopedagoškega poročila namreč izhaja, da A. A. potrebuje pisavo Tahoma z velikostjo 18, s presledki med vrsticami vsaj 1,5 vrstice, da lahko normalno bere in da ima težave s procesiranjem vidnih informacij. Tožnica meni, da je za šolanje v smislu funkcionalnosti vida bistvena ugotovitev tiflopedagoškega poročila, da so pri otroku prisotne težave funkcionalne narave, ki so zelo odvisne od okoljskih dejavnikov, kot so ustrezna učna gradiva, svetlobni pogoji, delovna razdalja, zaradi česar potrebuje ustrezne prilagoditve.

10. Izpostavlja, da ravnanje države in njenih organov v konkretnem primeru ne kaže na skrb za največjo korist A. A., čigar funkcionalna slabovidnost ni bila upoštevana. Prilagoditve, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe (uporaba računalnika pri šolskem in domačem delu ter ustrezna osvetlitev) so glede na to, da gre za otroka z avtističnimi motnjami in s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, zelo skope in banalne ter mu po njenem mnenju ne omogočajo uspešnega šolanja in oprave zaključnih izpitov.

11. Skladno 30. člena ZUOPP-1, ki določa kaj mora odločba o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami vsebovati, bi bilo treba v odločbi o usmerjanju določiti tudi prilagoditve, ki jih otrok potrebuje. Iz izpodbijane odločbe izhajajo le našteti pripomočki, ki jih mora tožnica kriti sama, saj se otrok šola na domu, učbenikov zanj pa v Sloveniji ni, vse ostalo pa naj bi bilo določeno v individualiziranem programu. Navedeno ni v skladu s koristjo otroka. Če se določanje prilagoditev prenese na šolo, ki o tem odloča samovoljno, otrok v postopku usmerjanja ne dobi praktično ničesar. Tožnica navaja tudi, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njen predlog za zunanjega strokovnjaka in poučevanje desetprstnega tipkanja.

12. Tožnica vztraja, da v postopku usmerjanja ni prejela niti strokovnega mnenja KUOPP niti njegove spremembe, zato nanju ni mogla podati pripomb, s čimer ji je bila odvzeta pravica do pritožbe. Meni, da tako pomembnih dokumentov nikakor ne gre poslati po navadni pošti. Toženi stranki očita tudi, da je bil postopek usmerjanja zelo dolgotrajen in posledično nezakonit, česar ne more opravičiti niti epidemija.

13. Evidentiranje dokumentov v spisu prve stopnje je bilo po njenem mnenju nepravilno, poleg tega je bila zadeva knjižena na drugo osebo, kot je dejansko vodila postopek. Iz podpisa pooblaščene uradne osebe za vodenje postopka na drugi stopnji tudi ni razvidno, da bi imela ustrezno izobrazbo. Čeprav je tožnica izrecno zaprosila za vpogled v spis, ji to ni bilo omogočeno. Za fotokopije pri vpogledu v dokumentacijo postopka usmerjanja druge stopnje je imela stroške, zato odločitev drugostopenjskega organa, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso nastali posebni stroški, ni pravilna.

_Povzetek navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi_

14. Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in na ugotovitve KUOPP in KUOPP II. stopnje. Navaja, da samo signiranje zadeve ne vpliva na zakonitost vodenja in odločanja v upravnem postopku. Pooblaščena oseba C. C., ki je vodila postopek in odločala v zadevi, ima ustrezno pooblastilo predstojnika za vodenje in odločanje in je izpolnjevala zahteve v skladu z drugim odstavkom 4. člena Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku. Pooblaščena oseba D. D., ki je v postopku opravila posamezna upravna dejanja, pa je imela pooblastilo predstojnika za vodenje postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami na drugi stopnji.

15. Neutemeljene so tožničine navedbe, ki se nanašajo na neevidentiranje dokumentov spisa prve stopnje, saj iz dopisa prvostopenjskega organa z dne 12. 8. 2019 izhaja, da je odstopil pritožbo in celoten spis prve stopnje pritožbenemu organu, spis prve stopnje pa je bil priložen temu dopisu. V predmetni zadevi je torej evidentiran tudi prejeti spis prve stopnje. Zaradi preobsežnosti spisa (231 evidentiranih dokumentov) celotno gradivo ni bilo skenirano (prim. 50. člen Uredbe o upravnem poslovanju). Ne glede na to pa morebitne pomanjkljivosti, do katerih bi lahko prišlo pri upravnem poslovanju, ne bi mogle vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, saj mora upravni postopek potekati skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZUOPP-1 in ne z določbami tehnične uredbe.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami glede onemogočanja vpogleda v spis tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožnici s strani pooblaščene osebe za vodenje postopka dne 27. 7. 2020 posredovana celotna spisovna dokumentacija (upravni spis prve in druge stopnje), ki se vodi pod številko 60340-76/2019. Na podlagi njene kasnejše zahteve po ponovnem posredovanju dokumentov, so ji bile posredovane tudi vse kopije dokumentov, ki niso nastali v sferi tožnice. To pomeni, da je bila tožnica seznanjena s celotno spisovno dokumentacijo in njen ugovor v zvezi s tem ni utemeljen.

17. Dalje tožena stranka oporeka tožničinim očitkom o dolgotrajnosti postopka in pojasnjuje, da se je postopek zavlekel iz treh razlogov, in sicer zato, ker jo je tožena stranka večkrat usmerjala in pozivala na dopolnitev vloge za izobraževanje na domu in zato, ker KUOPP v času pandemije, ki je bila razglašena februarja 2020, ni delovala. Poleg tega je konkretna zadeva zelo kompleksna, saj obsega spis kar 697 strani.

18. Glede očitkov, da je bilo tožnici onemogočeno, da bi svoja stališča podala na osebnem pogovoru, tožena stranka pojasnjuje, da Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v skladu s 26. členom ZUOPP-1 izdela strokovno mnenje na podlagi dokumentacije, pogovor z vlagateljem zahteve, starši, strokovnimi delavci in otrokom pa opravi le, če je to potrebno (prim. drugi odstavek 20. člena Pravilnika). Ugotovljeno je bilo, da obsežna spisovna dokumentacija zadostuje za pripravo strokovnega mnenja in mnenja o izobraževanju na domu, ki sta bila oba vročena tožnici, ta pa je zoper njiju podala pripombe. Odločitev pooblaščene osebe o tem, katero dokumentacijo bo poslala Komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, zato ni bila samovoljna.

19. V zvezi s tožničinimi navedbami, da njen otrok ni dobil ustreznih prilagoditev, tožena stranka pojasnjuje, da se te ne opredelijo v strokovnem mnenju KUOPP, temveč v individualiziranem programu (prim. tretji odstavek 36. člena ZUOPP-1). V pripravo in spremljanje tega programa so vključeni tudi starši in otrok s posebnimi potrebami (upoštevaje njegovo zrelost in starost), zato je očitek tožeče stranke glede samovoljnega ravnanja šole neutemeljen.

20. KUOPP in KUOPP II. stopnje sta pri odločanju o opredelitvi otroka kot slabovidnega v svojih strokovnih mnenjih upoštevali Pravilnik, Kriterije in vso razpoložljivo dokumentacijo, izvid in dodatni izvid tiflopedagoškega poročila ocene vizualnega funkcioniranja Centra IRIS z dne 6. 5. 2019. V slednjem je navedeno, da ima otrok težave funkcionalne narave, odvisne od več dejavnikov. Iz omenjenih izvidov izhaja, da otrok ne sodi v skupino slepih in slabovidnih otrok in da ima primerno razvit vid. Pri njem sta prisotni le občutljivost na svetlobo in insuficienca konvergence, ki pa nista vzroka za težave z vidno zaznavo. Ker v izvidih ni bila ugotovljena okvara otrokovega vida in v zvezi s tem ni bil predložen izvid specialista, A. A. ne more biti usmerjen kot slaboviden otrok.

21. Tožena stranka vztraja, da je bilo strokovno mnenje KUOPP otrokovima staršema posredovano dne 11. 6. 2019 in jima je bilo na podlagi 31. člena ZUOPP-1 pravilno vročeno dne 19. 6. 2019. Sprememba tega mnenja jima je bila posredovana dne 20. 6. 2019. Tožnica je zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 7. 2019 vložila pritožbo, kar pomeni, da njena pravica do pritožbe ni bila kršena.

22. V zvezi z nastankom in plačilom stroškov tožena stranka še pojasnjuje, da skladno s 40. členom ZUOPP-1 stroške postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ki jih vodi Zavod RS za šolstvo, stroške pritožbenega postopka in stroške članov strokovnih komisij, nosi organ, ki vodi postopek.

_Presoja sodišča_

23. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je ugodila tožničini pritožbi in odpravila odločbo prvostopenjskega organa ter odločila kakor izhaja iz 4. točke obrazložitve te sodbe.

**K I. točki izreka:**

24. Tožba zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe ni dovoljena.

25. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Pravni interes se torej kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

26. Čeprav tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi1, je iz njenih navedb razvidno, da ne nasprotuje odločitvi drugostopenjskega organa v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, da se njeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 7. 2019 ugodi in se navedeno odločbo Zavoda RS za šolstvo odpravi. Prav tako ne prereka tega, da se A. A. z dokončnostjo izpodbijane odločbe vključi v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

27. Tožničin uspeh v tem upravnem sporu z izpodbijanem 1. in 2. točke izreka odločbe drugostopenjskega organa ne bi mogel pripeljati do izboljšanja njenega pravnega položaja, zato v tem delu nima pravnega interesa za izpodbijanje izpodbijane odločbe. Glede na to je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo.

**K II. točki izreka:**

28. V preostalem delu je tožba utemeljena.

29. V obravnavani zadevi ni sporno, da (1) je bil A. A. tako v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa kot tudi ob izdaji izpodbijane odločbe otrok s posebnimi potrebami, (2) konkretneje s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in avtističnimi motnjami, (3) zaradi česar je v procesu učenja in šolanja potreboval prilagoditve. Prav tako je nesporno, (4) da je bilo takrat izobraževanje na domu v največjo otrokovo korist in da (5) so bili za to izpolnjeni pogoji, ki jih zahtevata ZUOPP-1 in Pravilnik.

30. Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami urejajo določbe ZUOPP-1 in zgoraj navedeni podzakonski predpisi. Podrobnejšo opredelitev primanjkljajev otrok s posebnimi potrebami vsebujejo Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. ZUOPP-1 v 4. členu določa, da vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji na ciljih in načelih, določenih v zakonih za posamezno področje vzgoje in izobraževanja in na ciljih in načelih, naštetih v tej zakonski določbi. Zagotavljanje največje koristi otroka je prvo načelo, ki ga določa 4. člen ZUOPP-12. 31. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo v upravnem postopku upoštevano načelo največje koristi otroka. Tožena stranka se sicer v izpodbijani odločbi na to načelo sklicuje, vendar tožnica meni, da upravni postopek ni bil voden ob upoštevanju največje koristi otroka. Po presoji sodišča je ta tožbeni ugovor utemeljen.

32. V skladu z določilom 56. člena Ustave RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ki po sodni praksi Ustavnega sodišča RS zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.3 To načelo, ki je vneseno tudi v prvo alinejo 4. člena ZUOPP-1, ima izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija), ki določa, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Po splošnem komentarju Odbora Združenih narodov za otrokove pravice št. 14 ima določba prvega odstavka 3. člena Konvencije trojno funkcijo: gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. Ta določba v funkciji materialne pravice pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno; ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.4 Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi5. V procesnem smislu pa določba prvega odstavka 3. člena Konvencije zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije, tako da gre v tem elementu za delno prekrivanje prve in tretje funkcije citirane določbe Konvencije6.7

33. Zgoraj navedenim zahtevam ni mogoče zadostiti le s povzemanjem vsebine vlog in dokaznih listin v obrazložitvi izpodbijane odločbe (npr. strokovnega mnenja KUOPP z dne 23. 5. 2019 in spremembe tega strokovnega mnenja z dne 20. 6. 2019, ter strokovnega mnenja in mnenja o izobraževanju otroka na domu, ki ju je KUOPP II. stopnje izdala dne 27. 8. 2020). V skladu z določili 10. člena v zvezi z 214. členom8 ZUP bi namreč obrazložitev izpodbijane odločbe morala vsebovati tudi dokazno oceno tožene stranke o tem katera dejstva je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, štela za dokazana. Takšna dokazna ocena tožene stranke je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostala, manjka pa tudi utemeljitev uporabe načela največje koristi otroka v konkretnem primeru.

34. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe9 sicer navedla, da je skladno z 10. členom ZUP opravila dokazno presojo strokovnih mnenj KOUPP in KUOPP II. stopnje ter mnenja o izobraževanju na domu, vendar temu ni mogoče pritrditi. Kot že ugotovljeno, je tožena stranka omenjeno dokazno gradivo (in še nekatere vloge v postopku) le povzela in se nanje sklicevala, ni pa napravila vestne, skrbne ter analitično sintetične dokazne ocene v skladu z 10. členom ZUP10. 35. Po oceni sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje argumentiranih in konkretno navedenih preudarkov, ki so toženo stranko privedli do njene odločitve, to pa onemogoča njen naknadni preizkus v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

36. Dalje je pritrditi tožnici, da se tožena stranka vsebinsko ni opredelila do pritožbene navedbe, da v odločbi prvostopenjskega organa ni bilo upoštevano, da je A. A. slaboviden11 in da zato potrebuje ustrezne učne pripomočke. Skladno z določbo drugega odstavka 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe in le če je organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe. Zato tudi to predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

37. V postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, zato je sodišče tožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo v zvezi z dopolnilno odločbo z dne 12. 7. 2021 od 3. do vključno 8. točke odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), do ostalih tožbenih navedb pa se ni opredeljevalo.

38. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati stališča oziroma napotke sodišča, ki se tičejo vodenja upravnega postopka, kot tudi spremenjene okoliščine dejanske narave, ki so morda nastale po izdaji izpodbijane odločbe dne 12. 2. 2021. Ne le sodišče, tudi upravni organi so namreč dolžni ves čas postopka paziti na na varstvo otrokove največje koristi. To pomeni, da bo morala tožena stranka ugotoviti tudi morebitne nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji izpodbijane odločbe in preveriti ali so za otroka še podani pogoji za vključitev v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter za njegovo izobraževanje na domu.

39. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbo delno zavreči, v preostalem delu pa ji ugoditi in izpodbijano odločbo v izvezi z dopolnilno odločbo od 3. do vključno 8. točke odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Opomba sodišča – pravilno: odpravi; 1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 2 Ostali cilji in načela, ki jih še našteva 4. člen ZUOPP-1 so: celovitost in kompleksnost vzgoje in izobraževanja, enake možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok, vključevanje staršev, posvojiteljev, rejnikov in skrbnikov v postopek usmerjanja in oblike pomoči, individualiziran pristop, interdisciplinarnost, ohranjanje ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja, čim prejšnja usmeritev v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, takojšnja in kontinuirana podpora in strokovna pomoč v programih vzgoje in izobraževanja, vertikalna prehodnost in povezanost programov, organizacija vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja in zagotavljanje ustreznih pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj posameznega otroka. 3 Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18. 4 UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4. 5 Prav tam, tč. 1A/6b, str. 4. 6 Prav tam, tč. 1A/6c, str. 4. 7 Prim. sodbo tega sodišča I U 1841/2020 z dne 31.12. 2021, (18. do 21. točka obrazložitve). 8 V skladu s prvim odstavkom tega člena mora obrazložitev odločbe obsegati: 1 razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 9 Glej str. 16. 10 10. člen ZUP se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 11 Tožnica se v tožbi sklicuje na tiflopedagoško poročilo, da otrok potrebuje pisavo Tahoma velikost 18, s presledki med vrsticami vsaj 1,5 vrstice, da lahko normalno bere, in da ima težave s procesiranjem vidnih informacij.