Jedro

Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora.

Pri uveljavljanju pravice do objave gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena URS in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora plačati tožniku 243,27 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku petnajstih dni, od 16. dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki kot izdajatelju naložilo, da v časopisu A. objavi besedilo, ki je povzeto v izreku sodbe. Presodilo je, da so izpolnjeni pogoji iz Zakona o medijih (ZMed) za objavo odgovora na tekst, objavljen v prejšnji publikaciji A-3, ki pa je med postopkom prenehala izhajati.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako „spremembo prvostopenjske sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe, ugoditev pritožbi, razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje“. Obema sodiščema očita, da nista pravilno uporabili materialnega prava iz 42. in četrtega odstavka 43. člena ZMed. Opozarja, da in zakaj gre po njenem mnenju za zahtevo za objavo popravka in ne za zahtevo za objavo odgovora. Ker tožnik ni zahteval objave odgovora, pogoj iz 33. člena ZMed za vložitev tožbe zaradi objave odgovora ni izpolnjen. Vztraja pri svojem stališču, da zahtevani odgovor pomeni zgolj subjektivno in osebno stališče tožnika. Ker pomeni pravica do odgovora omejevanje svobode medija, je treba primere iz 42. člena ZMed restriktivno in ustavnopravno pravilno razlagati, saj pravica do odgovora ni pravica dostopa do medija. Tožnikov odgovor pa je sestavljen kot članek prostočasnega novinarja, ki kot član nasprotne politične opcije od župana institut odgovora zlorablja za politični obračun z županom. Toženka graja razloge prvostopenjskega sodišča, da tožnikovo besedilo pomeni pomembno dopolnitev sporne objave ter v nadaljevanju tudi z dobesednim prepisom celih strani pritožbe zatrjuje neresničnost in nedokazljivost podatkov iz zahtevanega odgovora o oškodovanju občinske blagajne zaradi prodaje delnic ..., o sklepanju menjalnih pogodb za nepremičnine brez javnih razpisov oziroma zbiranja ponudb, o negativnem vplivu proračuna na standard občanov, o povečanju razlik med mestom in podeželjem, o gledališču brez duše itd. Pri utemeljevanju svojih ugovorov še zatrjuje, da glede njih ni dobila odgovora prvostopenjskega sodišča in na enake pritožbene ugovore tudi ne odgovora pritožbenega sodišča, kar vse pomeni procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje ali zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V medijskih sporih je revizija na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZMed sicer dovoljena ne glede na ocenjeno vrednost spora, lahko pa na njeno nedovoljenost vplivajo drugi razlogi. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje zato, ker je toženka odgovor že objavila v decembru 2012, zaradi česar naj ne bi več imela pravnega interesa za revizijo. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora(1). Drugačno stališče bi pomenilo, da bi vsak, ki bi ravnal sicer pravilno in izpolnil s pravnomočno sodno odločbo naloženo obveznost, prav iz tega razloga izgubil pravico do revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z drugačnimi razlogi izpodbijanja od pritožbe kot rednega pravnega sredstva proti prvostopenjski sodbi. Zato mora revident izpodbijati razloge pritožbene sodbe in praviloma ne razlogov prvostopenjske sodbe, saj je na njegove pritožbene trditve odgovorilo že pritožbeno sodišče. Ali malo drugače: s prepisom pritožbenih navedb v revizijo revident praviloma na more uspeti, saj s tem ne graja razlogov pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da je toženka v utemeljitev svojih trditev dobesedno prepisala precejšen del pritožbe in pri tem navedla, da o svojih ugovorih ni dobila nobenega odgovora pritožbenega sodišča ter pred tem tudi ne prvostopenjskega sodišča. Da to ne drži, bo revizijsko sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje opredelitvi pritožbenega sodišča (ki je enaka opredelitvi prvostopenjskega sodišča), da je tožnik zahteval objavo odgovora na objavljeno informacijo po 42. členu ZMed in ne objavo popravka po 26. členu ZMed. Na tožnikovo pravno opredelitev v tožbi sodišče ni bilo vezano, vsebina tožbe in tudi samega tožbenega zahtevka pa utemeljuje zahteve za objavo odgovora. Poudarilo je še, da je tožnik že v tožbi govoril, da je prizadet tudi javni interes oziroma zainteresirana javnost (tožbene navedbe pod IV). Drugačne revizijske trditve ne držijo. Neutemeljena je tudi trditev o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bilo odgovorjeno na ugovor, da tožnik od glavnega urednika ni zahteval objave odgovora, zaradi česar da niso izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZMed za to tožbo. Odgovor je vsebovan v oceni, da je vsebina tožnikove zahtevane objave ustrezna zahtevi za odgovor. Gre torej za vprašanje materialnopravne opredelitve tako same zahteve glavnemu uredniku kot enakega tožbenega zahtevka.

9. Dejstvo, da sta tožnik in župan tožene občine pripadnika različnih strank, samo po sebi še ne pomeni, da tožnik ne bi smel zahtevati objave odgovora na po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča enostranski in pomanjkljiv prikaz občinskega proračuna. Ob izpolnjenih pogojih ima po drugem odstavku 42. člena ZMed vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Vsakdo pomeni, da ta pravica ni omejena le na pripadnike tiste politične stranke, ki prevladuje na lokalni ali državni ravni. Še več: javni interes v smislu prvega odstavka 42. člena ZMed zahteva med drugim tudi vsestransko informiranost kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah in prav odprtost medijev različnim političnim opcijam lahko zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije proti vsakokratni oblasti(2).

10. Revizija ima sicer v določenem pogledu prav, ko opozarja na ustavnoskladno presojo pogojev iz 42. člena ZMed oziroma na tako presojo, ki je v skladu z namenom instituta pravice do objave odgovora. Ta pravica se namreč ne sme sprevreči v pravico dostopa do medijev. Pri njenem uveljavljanju gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami(3).

11. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da je bila sporna objavljena informacija o občinskem proračunu tako pomanjkljiva, da je terjala reakcijo v smeri njene dopolnitve, pa tudi, da in zakaj zahtevani odgovor pomeni bistveno vsebinsko dopolnitev objavljene informacije o občinskem proračunu. Pravilni so tudi razlogi obeh sodišč, ki zavračata toženkino stališče, da gre zgolj za tožnikovo subjektivno mnenje, pri čemer toženka vztraja še v reviziji. Toženka je to svoje stališče utemeljevala s posameznimi iz konteksta iztrganimi deli stavkov, kot podrobno in pravilno razlaga prvostopenjske sodišče v točki 9 svoje sodbe. Sodišče se je opredelilo tudi do vprašanja dokazljivosti tožnikovih trditev (s sklicevanjem na ugotovitve protikorupcijske komisije v zvezi z menjalnimi pogodbami za nepremičnine, na izostale podatke o dobičku iz dividend, ki bo izostal zaradi prodaje delnic ... itd). Pritožbeno sodišče je vse te razloge sprejelo kot pravilne in opozorilo, da in zakaj je zahtevana le dokazljivost, ne pa tudi dokazanost trditev v zahtevanem odgovoru (razlogi pritožbenega sodišča v točkah 8 in 9). Hkrati je zavrnilo pritožbeno trditev, da toženka na te ugovore ni dobila odgovora prvostopenjskega sodišča in da naj bi bila zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato čudi revizijsko vztrajanje pri enakih procesnih kršitev v zvezi s temi ugovori, do katerih naj bi prišlo v prvostopenjski sodbi, še bolj pa procesni očitek pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do teh pritožbenih odgovorov.

12. Obe sodišči sta torej z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženkine pritožbe pravilno uporabili materialnopravne določbe 42. in 43. člena ZMed. Ker tudi drugi uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških tožnikovega revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Podobno o pravnem interesu za revizijo po izpolnitvi obveznosti iz pravnomočne sodbe v več odločbah revizijskega sodišča, npr. II Ips 17/2002, II Ips 248/2002. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-172/94, odločba revizijskega sodišča II Ips 1165/2008. Op. št. (3): II Ips 826/2008, II Ips 172/2010.