Jedro

Toženkine zdravstvene težave, h katerim so zdravniki resno pristopili in opravili številne preglede in preiskave, nato pa ji svetovali nadaljnje ravnanje, sta sodišči opredelili kot upravičen razlog za zastoj v študiju. Že sami pregledi in preiskave so po zdravstveni dokumentaciji trajali skoraj dva meseca, odrejeno počivanje in izogibanje obremenitvam pa je toženkino nesposobnost za intenzivni študij še podaljšalo.

Toženka torej iz upravičenih razlogov ni končala prvega letnika v enem študijskem letu, zato v njenem primeru ni mogoče reči, da se ni redno šolala v pomenu pravnega standarda iz 123. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ukinitev preživnine z datumom 30.9.2002, ki jo mora tožnik plačevati toženki na podlagi sodne poravnave v mesečnem znesku 20.000 SIT, in za povrnitev po tem datumu izplačane preživnine v skupnem znesku 327.505 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Presoja obeh sodišč je bila, da toženka iz upravičenih razlogov ni opravila vseh izpitov v študijskem letu 2001/2002 za prvi letnik fakultete in se je zato v naslednjem študijskem letu ponovno vpisala v prvi letnik.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik zatrjuje, da se je prvostopenjsko sodišče napačno opredelilo do dokaznega bremena iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da je opustilo izvedbo bistvenih dokazov, ki jih je predlagal (213. člen ZPP), kar je oboje bistveno vplivalo na odločitev sodišča, drugostopenjsko sodišče pa je takšno ravnanje ocenilo kot pravilno. Zato je kršena tožnikova ustavna pravica do izjave v postopku.

V zvezi s prvo procesno kršitvijo tožnik opozarja, da je bilo na njegovi strani le dokazno breme o nerednem šolanju, na toženkini pa o upravičenem razlogu. Iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je toženka sploh imela kakšno bolezen, iz nje se tudi ne vidi, koliko časa naj bi trajalo zdravljenje oziroma nesposobnost za študij. V tem delu gre, zaradi izostalih razlogov v sodbi, tudi za bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj je podlaga za sum z latinskim izrazom navedene diagnoze, sodišče ne more vedeti, pa se je kljub temu samo postavilo v vlogo izvedenca. Izvedenec medicinske stroke je bil nujno potreben, vendar toženka tega dokaza ni predlagala.

Do druge procesne kršitve je prišlo zaradi opustitve poizvedb o toženkinem delu pri Ž. d. d. L.. Tožnik se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da bi moral svoj dokazni predlog iz tožbe ponoviti tudi na glavni obravnavi. V primeru da bi taka domneva o umiku dokaznega predloga res obstajala, tožnik opozarja na svojo izjavo na obravnavi, da v celoti vztraja pri tožbi. Po njegovem mnenju iz razlogov pritožbenega sodišča izhaja stališče, da bi moral tožnik na obravnavi v celoti prečitati tožbo, da do take domneve ne bi prišlo, saj mora enako kot za dokazne predloge veljati tudi za tožbene navedbe. Zato je na pritožbeni stopnji prišlo do relativne procesne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava preverilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, saj tožnik kljub navedbi tega revizijskega razloga njegove vsebine ni opredelil. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za vprašanje, kako se uporabi materialnopravno pravilo iz sedanjega drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1), po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, če se redno šolajo, vendar največ do doseženega 26. leta starosti. Vsebinsko podobno določbo pred uveljavitvijo zadnje novele veljavnega prvega odstavka 123. člena ZZZDR je sodna praksa glede pojma rednega šolanja opredelila za pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga zakonodajalec uporabi takrat, ko je v naprej nemogoče točno določiti vsebino zakonske norme za vsak posamezen primer, ker gre za niz sicer podobnih situacij, ki pa so vseeno toliko različne, da za njih ni mogoče predpisati ene same zakonske določbe s čvrsto določenimi pojmi. Zato kriterije za napolnitev vsebine pravdnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Povedano velja tudi za isti pojem rednega šolanja v sedanjem besedilu drugega odstavka 123. člena ZZZDR.

Redno šolanje kot pravdni standard zahteva ustrezne dejanske ugotovitve. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da se je toženka v študijskem letu 2001/2002 vpisala v prvi letnik fakultete, vendar je že v decembru 2001 imela take zdravstvene težave (med drugim omedlevice), da so jo urgentno prepeljali v bolnico. Zdravniki so opravili številne preiskave, med drugim tudi zaradi suma epilepsije. K medicinskim preiskavam so pristopili resno in jih opravljali vse do konca januarja 2002. Do končne diagnoze se niso opredelili, so pa toženki svetovali počitek, mirovanje in odsvetovali obremenjevanje. Zato je toženka v tem študijskem letu uspela narediti le tri izpite in se je jeseni ponovno vpisala v prvi letnik. Njene trditve, da je od takrat dalje redno in brez zastoja izpolnjevala študijske obveznosti, tožnik ni izpodbijal. Toženkine zdravstvene težave, h katerim so zdravniki resno pristopili in opravili številne preglede in preiskave, nato pa ji svetovali nadaljnje ravnanje, sta sodišči opredelili kot upravičen razlog za zastoj v študiju. Že sami pregledi in preiskave so po zdravstveni dokumentaciji trajali skoraj dva meseca, odrejeno počivanje in izogibanje obremenitvam pa je toženkino nesposobnost za intenzivni študij še podaljšalo. Zato je neutemeljeno tožnikovo stališče, da v sodbi manjkajo (natančni) razlogi o dolžini zdravljenja.

Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč, da toženka iz upravičenih razlogov ni končala prvega letnika v enem študijskem letu oziroma da v njenem primeru ni mogoče reči, da se ni redno šolala v pomenu pravnega standarda iz 123. člena ZZZDR. Tako stališče je skladno z mnogimi drugimi primeri iz sodne prakse, ki kot upravičen razlog za zastoj študija šteje na primer odsotnost zaradi operacije žolča in predpisane diete, zastoj zaradi skrbi za hudo bolno mater, zastoj zaradi nosečnosti in poroda, zastoj zaradi v konkretnih okoliščinah napačne izbire študija, zastoj zaradi travmatične razveze staršev itd..

Revizijsko sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da revizija neutemeljeno uveljavlja zatrjevane procesne kršitve. Opredeljuje jih predvsem kot relativni procesni kršitvi 215. in 213. člena ZPP, do katerih naj bi prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takih procesnih kršitev stranka ne more prvič uveljavljati v reviziji (argument iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni uveljavljal navedenih procesnih kršitev, saj je trditve v zvezi z dokaznim bremenom in z izostalimi poizvedbami (pravilno, ne pa utemeljeno) uveljavljal v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Že ta okoliščina kaže na to, da v reviziji kljub drugačni in po oceni revizijskega sodišča napačni opredelitvi o procesnih kršitvah dejansko in vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče vseeno pojasnjuje, da pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP sodišče uporabi le takrat, kadar na podlagi že izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega pomembnega dejstva. Sodišče prve stopnje je razlog za toženkin zastoj v študiju ugotovilo na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije in ocene toženkine izpovedi. Da je zatrjevani razlog resničen, je štelo za dokazano. V našem procesnem sistemu ni dokaznega pravila, da bi se razlogi o slabem zdravstvenem stanju lahko dokazovali samo z izvedenskim mnenjem. Zato so te revizijske trditve neutemeljene.

V 213. členu ZPP določa, da dokazovanje obsega pomembna dejstva, odločanje o tem, kateri dokazi se bodo o teh dejstvih izvedli, pa je v domeni sodišča. Kako naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo to določbo, če je v njegovi domeni odločitev o dokazih, revizija ne pojasni. Opustitev izvedbe predlaganih poizvedb pri Ž. d. d. L. ne more pomeniti kršitve niti prvega niti drugega odstavka navedene zakonske določbe, saj je tožnik v tožbi izvedbo tega dokaza predlagal o svoji trditvi, da se je toženka tam zaposlila, zaradi česar da ni več pogojev za plačevanje preživnine. Pri tej trditvi kasneje ni več vztrajal, saj je bila glede na izkazano nadaljevanje rednega študija v jeseni 2002 očitno neutemeljena. V tej luči je razumeti tudi razloge pritožbenega sodišča o domnevi o umiku tega dokaznega predloga, saj je takoj v nadaljevanju pojasnilo, kakšne so bile tožbene trditve in z njimi povezan dokazni predlog.

Povzeti razlogi pritožbenega sodišča torej ne pomenijo v reviziji zatrjevane kršitve tožnikove ustavne pravice do izjave. Z lastnim izvajanjem, kaj naj bi izhajalo iz sklepanja pritožbenega sodišča o domnevi umika navedenega dokaznega predloga, pa revizija ne more utemeljiti relativne procesne kršitve v postopku pred pritožbenim sodiščem.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).