Jedro

Denarna kazen pa se v tem (izvršilnem) postopku naloži s sklepom - najprej s sklepom o dovolitvi izvršbe in kasneje, če je to potrebno, z nadaljnjimi sklepi, s katerimi se določi (nov) rok in določi (nova) zagrožena denarna kazen. Zagrožena denarna kazen se po določbah ZUP izterja takoj, kar pomeni, da se izterja že na podlagi sklepa, s katerim je bila zagrožena in je torej ta sklep, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, podlaga in s tem izvršilni naslov za prisilno izterjavo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 20. 3. 2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo zoper sklep Davčnega urada A., Izpostave B. št. ... z dne 22. 9. 2005, s katerim je le-ta uvedel davčno izvršbo na denarna sredstva tožnika zaradi neplačane globe v znesku 90 000,00 SIT in stroškov davčne izvršbe v višini 5 000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04 - v nadaljevanju: ZUP) in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 54/04), ki se nanašajo na davčno izvršbo. V dejanskem pogledu pa navaja, da se v obravnavanem primeru terja denarna kazen na podlagi sklepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Izpostave C., št. ... z dne 30. 4. 2005, ker tožnik v njem navedenega zneska, in s tem stroškov upravne izvršbe ni poravnal v roku 8 dni po vročitvi. V tem roku je sklep postal izvršljiv. Na samem sklepu o denarni kazni v upravni izvršbi je klavzula o izvršljivosti, iz katere izhaja, da je sklep postal izvršljiv dne 29. 6. 2005. Izvršljiv sklep o stroških v upravni izvršbi pa predstavlja izvršilni naslov v smislu določb ZDavP. Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa je imel davčni organ pravno podlago za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo iz uradne evidence in se šteje za javno listino. Glede na to se tožena stranka v presojo izvršljivosti izpodbijanega sklepa ni spuščala. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v potrdilu neresnično potrjena, vendar pa je to potrebno izpodbijati pri organu, ki je sklep izdal. Tožena stranka zato posplošenega ugovora tožnika, da je sklep popolnoma nepravilen in nezakonit v tej zvezi ni presojala. Odločb, ki se izvršujejo pa v postopku njihovega izvrševanja po določbi 46. člena ZDavP ni mogoče izpodbijati.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz tožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS). Navaja, da se tožena stranka v svoji odločbi ni opredelila do vseh pritožbenih navedb. Iz obrazložitve celo sledi, da se sploh ni spuščala v presojo pritožbenega ugovora, kar pomeni, da o zadevi ni meritorno odločila. Zato bi lahko izdala samo procesni sklep, ni pa podlage za to, da je pritožbo zavrnila. Nepravilno in nezakonito je navedla tudi, da je potrdilo treba izpodbijati pri organu, ki je potrdilo izdal. Tožnik je namreč že v pritožbi navedel, da iz prvostopnega sklepa ne izhaja, če je postal dokončen in kdaj, pa tudi, da ni opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Rok izvršitve iz sklepa objektivno nima narave klavzule, kot to nepravilno sledi iz izpodbijane odločbe. Dejstvo je, da je klavzula o izvršljivosti vezana na dokončnost akta. Iz izpodbijane odločbe in iz sklepa prve stopnje pa ne sledi, kdaj naj bi nastopile lastnosti dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. O teh navedbah se tožena stranka ni izrekla, kar je bistvena kršitev postopka, saj odločbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako pa tožniku ni bilo omogočeno, da sodeluje kot stranka v postopku, s čimer je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, obenem pa je to bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je bil ob veljavnem izvršilnem naslovu izvršilni postopek pravilno voden. Niti ZUP niti ZDavP ne določata, da bi moral davčni organ s predlogom za prisilno izterjavo seznaniti zavezanca. Upravna izvršba denarnih obveznosti se opravi po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Pristojni organ izda sklep o prisilni izterjavi, če je akt, ki naj se izvrši, postal izvršljiv. Sicer pa je tožeča stranka pred izdajo sklepa prejela obvestilo o neplačani denarni kazni, pa nanj ni odgovorila. Kršitev pravil postopka torej ni bilo, odločb, ki se izvršujejo pa v tem postopku ni mogoče izpodbijati.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku priglasilo z vlogo št. ... z dne 7. 7. 2006. Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je bil izvršilni postopek, kar se tiče tožnikove udeležbe v postopku, voden pravilno, iz razlogov, ki jih navaja v odgovoru na tožbo. Zato so tožbeni ugovori v tem delu (glede kršitve zaslišanja stranke) neutemeljeni.

Sicer pa iz podatkov v spisih sledi, da gre v konkretnem primeru za izvršbo s prisilitvijo po ZUP, in v tem okviru za prisilno izterjavo denarne kazni, s katero se izpolnitev naloženega (vračilo sredstev) in s tem omenjena izvršba opravlja.

Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi za davčno izvršbo, in sicer po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka, drugače kot pred njo prvostopni organ, ki odločitev utemelji z določbami ZDavP-1, zakonitost sklepa brez vsakršne utemeljitve presodi po določbah ZDavP. Pravilno pa sicer poudari, da je v takšnem primeru podlaga za izvršbo (izvršilni naslov) odločba oziroma plačilni nalog pristojnega (drugega) organa, s potrdilom o izvršljivosti.

Denarna kazen pa se v tem (izvršilnem) postopku naloži s sklepom - najprej s sklepom o dovolitvi izvršbe in kasneje, če je to potrebno, z nadaljnjimi sklepi, s katerimi se določi (nov) rok in določi (nova) zagrožena denarna kazen. Zagrožena denarna kazen se po določbah ZUP izterja takoj, kar pomeni, da se izterja že na podlagi sklepa, s katerim je bila zagrožena in je torej ta sklep, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, podlaga in s tem izvršilni naslov za prisilno izterjavo.

Sklep, izdan v izvršbi s strani pristojnega inšpektorata, je torej v načelu ustrezna podlaga za obravnavano davčno izvršbo - kolikor gre za takšen sklep, kot je opisano zgoraj - da je z njim določen naknadni rok za izpolnitev (osnovne obveznosti, ki se izvršuje) in hkrati zagrožena denarna kazen v določeni višini, ki se terja. Prisilno se namreč izterjuje zagrožena kazen, in ne, kot bi bilo mogoče razbrati v konkretnem primeru iz listin, ki so v spisih (iz sklepa inšpektorata in spremnega dopisa) kazen, k plačilu katere se (neobvezno in naknadno) poziva. Ali gre v konkretnem primeru za takšen sklep, oziroma za izvršitev denarne kazni po takšnem sklepu, pa tožena stranka ne ugotovi in tudi ne presodi, oziroma to vsaj ne izhaja iz njenih razlogov. Iz njenih razlogov (tretji odstavek na 2. strani obrazložitve) celo sledi, da ugotavlja dejstva, ki jih iz listin ni razbrati, saj sklep obravnava kot "izvršljiv sklep o stroških v upravni izvršbi" ter omenja osemdnevni rok za prostovoljno plačilo. Klavzula o izvršljivosti, ki je na sklepu, pa pravilnosti sklepa v opisanem pogledu tudi ne izkazuje.

Ker so torej razlogi tožene stranke glede izvršilnega naslova in s tem v bistvenem pomanjkljivi, je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS, zaradi bistvene kršitve pravil postopka, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi. Ponovno mora odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Pri tem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka.