Jedro

Z napotitvenim sklepom se izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo, stranka sama pa mora presoditi, katera so relevantna dejstva in jih zatrjevati ter ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS o prenosu pristojnosti Su 72/10-63, z dne 26.7.2010. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka prekinilo zapuščinski postopek; v 2. točki izreka napotilo dedinjo HT na pravdo z zahtevkom, da se dediču FT v dedni delež po zapustniku vračunajo v izreku sklepa našteta darila in da vrednost vseh prejetih daril dediča FT presega vrednost njegovega nujnega dednega deleža; v 3. točki izreka pa je napotilo na pravdo FT z zahtevkom, da je izročilna pogodba, sklenjena 12.12.1989 med J in MT kot izročevalcema in preživljancema ter HT kot prevzemnico in preživljalko, nična v delu, ki se nanaša na 8/14 v izreku sklepa naštetih nepremičnin, vpisanih v vl. št. 14 k.o. J in da v tem delu prikriva darilno pogodbo, ki proti dediču FT „glede … (idealni delež) nepremičnin nima pravnega učinka ter se v zapuščino vrne … (idealni delež) teh nepremičnin ali, da je dedinja HT dolžna v zapuščino vrniti ustrezno denarno protivrednost. Odločilo je še, da prekinitev postopka traja do pravnomočnega zaključka pravd, če pa tožbi ne bosta vloženi, se bo zadeva dokončala ne glede na zahtevke iz napotitvenega sklepa.

Pritožuje se dedinja HT, in sicer sklep izpodbija v točki 2. izreka v delu „da vrednost vseh prejetih daril dediča FT“ s strani zapustnika JT presega vrednost nujnega deleža dediča FT in v točki 3. izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovitev, ali vrednost prejetih daril dediča presega vrednost nujnega deleža tega dediča je ugotovitev do katere mora priti zapuščinsko sodišče na podlagi zapuščinske obravnave, ne pa pravdno sodišče. Predmet napotitve na pravdo je lahko le ugotovitev, ali je bila določena stvar darilo ali ne in s tem povezana sporna dejstva. Obračunsko vrednost zapuščine, nujnega deleža in ali prejeta darila presegajo vrednost nujnega deleža, pa mora ugotoviti zapuščinsko sodišče samo. Izrek glede napotitve dediča FT, to je točka 3. izpodbijanega sklepa, pa nasprotuje obrazložitvi izpodbijanega sklepa, predvsem pa je izrek v tem delu nejasen, kar vse pomeni bistveno kršitev določb postopka. Izrečena napotitev je tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi. FT v zapuščinskem postopku niti ni podal jasnega zatrjevanja, da je njegov nujni delež prikrajšan, in je nasprotna ugotovitev sodišča napačna in v nasprotju z listinami spisa. Izjavil je le, da zahteva izplačilo nujnega deleža iz premoženja, ki je last TH. Za vračanje darila v denarni protivrednosti je potrebno predhodno ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine, kar pa ne more ugotavljati pravdno sodišče. Na vročeno pritožbo dedič FT ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med dedičema spor o tem, kaj jima je zapustnik (njun oče) podaril, ko je bil še živ. Oporočna dedinja HT (zapustnik ji je v oporoki namenil premoženje, ki ga bo imel ob smrti, in zapisal, da je poravnal vse nujne deleže do ostalih dedičev) trdi, da je dedič FT od zapustnika prejel več daril, zato je že v celoti dedno odpravljen. FT pa trdi, da je potrebno kot darilo zapustnika dedinji HT šteti z izročilno pogodbo v last prenesene ji nepremičnine, ki zato sodijo v zapuščino, in zahteva nujni delež iz take zapuščine zapustnika. Od tega, ali sodi v zapuščino tudi nepremičnina iz izročilne pogodbe in od tega, kaj vse je nujni dedič že prejel od zapustnika, je odvisno, ali nujnemu dediču sploh kaj gre iz zapuščine po očetu, torej ali ima dedno pravico. Če pa so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, jih zapuščinsko sodišče napoti na ustrezen postopek (210. člen Zakona o dedovanju – ZD), in sicer napoti na pravdo ali upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. člena ZD). Torej je odločitev prvostopenjskega sodišča o napotitvi na pravdo materialnopravno pravilna.

Zapuščinsko sodišče mora pri napotitvi na pravdo opredeliti vsebino spora, ni pa mu potrebno oblikovati točno določenega tožbenega zahtevka, saj je to naloga stranke, ki vloži tožbo. Dovolj je, če sodišče v izreku napotitvenega sklepa opredeli, katera pravica ali pravno razmerje bo predmet ugotovitvene tožbe, v obrazložitvi pa pojasni katera dejstva o obstoju ali neobstoju te pravice ali pravnega razmerja so med strankami sporna. Stranka na napotke sodišča v napotitvenem sklepu pri vložitvi tožbe ni vezana. Z napotitvenim sklepom se namreč izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo, stranka sama pa mora presoditi katera so relevantna dejstva in jih zatrjevati ter ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek. Pritožnica lahko torej tožbeno podlago in tožbeni zahtevek v pravdi, na katero je napotena z izpodbijanim sklepom, oblikuje drugače kot je navedeno v napotitvenem sklepu. Če meni, da ugotavljanje presega vrednosti nujnega dednega deleža ni stvar pravdnega sodišča, bo pač vložila tožbo, v kateri tega ne bo zahtevala. Opozoriti pa velja na 1. odst. 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), skladno s katerim ni mogoče zahtevati zgolj ugotovitve spornega dejstva, ampak le ugotovitev sporne pravice ali pravnega razmerja, ki na teh dejstvih sloni.

Odločanje o tem, katerim osebam in v kakšnem deležu pripada pravica do dedovanja, je sicer res v pristojnosti zapuščinskega sodišča, vendar pa le zaradi tega ni mogoče šteti, da tožeča stranka nima pravnega interesa, da se to ugotovi že v pravdi. Če bo že v pravdnem postopku rešeno to vprašanje, ga bo zapuščinsko sodišče samo povzelo v sklep o dedovanju (prim. članek dr. Mateje Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008).

Pritožbena trditev, da je izrek sklepa o napotitvi FT na pravdo v nasprotju z obrazložitvijo te napotitve, ni konkretizirana. Pritožbeno sodišče mora sicer na obstoj takega nasprotja paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), vendar tudi ob uradnem preizkusu procesne pravilnosti izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih nasprotij med njegovim izrekom in obrazložitvijo. Glede na že obrazloženo, da mora sodišče v napotitvenem sklepu opredeliti zgolj vsebino spora, ne pa oblikovati tožbenih zahtevkov namesto strank, pa tudi pritožbeni očitek o nejasnosti izreka sklepa ni utemeljen.

V zvezi z očitki prvostopenjskemu sodišču, da je odločitev v nasprotju z listinami v spisu, češ da FT ni podal jasnega zatrjevanja o prikrajšanju nujnega deleža, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zapuščinski postopek manj formaliziran od pravdnega. Zapuščinsko sodišče si mora skladno s 165. členom ZD ves čas postopka prizadevati, da se čimprej ugotovijo in zavarujejo pravice strank in v presojo mora vzeti vsak predlog prizadetih oseb. Zato je ravnalo pravilno, ko je napotilo na pravdo dediča, ki je prikrajšnanje nujnega deleža vsaj smiselno zatrjeval. Zahteval je „vračanje izročitve iz izročilne pogodbe po kateri je pok. TF izročil svoji hčerki TH posestvo – kmetijo v izmeri 20 ha zemljišč z dvema hišama, gospodarskim poslopjem in kozolcem“, ocenil vrednost teh nepremičnin in glede na njo vrednost nujnega deleža ter zahteval nujni delež (gl. vlogo TF z dne 5.1.2010; smiselno enako v vlogi z dne 15.3.2010). Iz teh navedb dovolj jasno izhaja, da zatrjuje prikrajšanje nujnega dednega deleža. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna, v sklepu pa tudi ni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).