Jedro

Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Preživninskih potreb otrok ni mogoče presojati zgolj matematično, po posameznih postavkah, temveč celovito, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot so starost otrok, splošno znana dejstva, dnevno variranje potreb otrok, itd. Sodišče mora stike določiti natančno in jasno tako, da jih je mogoče izvrševati. Način izvrševanja stikov pa mora biti tak, da ustreza načinu življenja staršev in otrok. Staršema mora biti jasno, na kakšen način se stiki izvajajo (kdaj, kje, kolikokrat in za koliko časa) tako, da o tem vprašanju med njima ne more biti več spora in dvoma.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je toženec preživnino za mld. S. Š. dolžan plačevati od 22. 1. 2014 dalje, določena preživnina pa se za mld. S. Š. iz 350 EUR zniža na 250 EUR mesečno. V V. točki izreka se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 18. 7. 1992 v Č. sklenili pravdni stranki. Mladoletna otroka S. in T. Š. je v varstvo, vzgojo in oskrbo dodelilo tožnici. Tožencu je naložilo plačilo preživnine, in sicer je od 1. 11. 2013 za hčerko dolžan plačevati 350 EUR, za sina pa 180,00 EUR mesečno, do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec na račun tožnice (III. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačevanje preživnine zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, naj stiki med očetom in otrokoma potekajo na podlagi sprotnega dogovora med staršema in ob upoštevanju želja in obveznosti otrok (V. točka izreka). Vsaki stranki je naložilo kritje njenih stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica odločitev sodišča izpodbija v III. in IV. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Uveljavlja zmotno uporabo določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) glede ugotavljanja pridobitnih zmožnosti staršev in preživninskih potreb sina T. Š.. Sodišče tako ni upoštevalo, da med potrebe mladoletnega sina sodijo tudi stroški letnih dopustov in nakupa športne opreme. Tako tudi potrebe sina T. predstavljajo 500 EUR mesečno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi stroške goriva v višini 50 EUR ter stroške frizerja, kino predstav in žepnine, ki bi morali biti višji od določenih. Poudarja, da so sicer premoženjske razmere obeh staršev ugotovljene pravilno, vendar pa je preživninsko breme med starša razporejeno nepravilno. Toženec namreč prejema višjo plačo, ima še druge dohodke in partnerko, ki delno pokrije mesečne stroške. Toženec bi tako za sina moral plačevati 350 EUR, tožnica pa preostalo.

3. Toženec se pritožuje zoper III. in V. točko prvostopenjske sodbe. Ne strinja se z določeno višino preživnine, saj meni, da so ugotovljeni stanovanjski stroški in stroški ogrevanja pretirani. Glede hčerke S. je sodišče neutemeljeno stanovanjske stroške določilo dvakrat, saj ni upoštevalo, da slednja preko tedna biva v dijaškem domu. Tudi sicer so ugotovljene preživninske potrebe za oba otroka pretirane. Meni, da stroškov goriva ni, saj otroka v šolo hodita peš, pretirani pa so tudi stroški za higienske potrebščine in prostočasne aktivnosti, saj jih otroka nimata. Ker je mladoletna S. do januarja 2014 živela pri tožencu, ki je v tem času v celoti skrbel za njeno preživljanje, bi lahko sodišče preživnino zanjo določilo šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Meni, da je za T. primerna preživnina v višini 150 EUR, za S. pa 200 EUR mesečno. Poudarja, da je tudi tožnica dolžna prispevati k stroškom preživljanja svojih otrok, pri čemer njena plača ni dvakrat nižja od njegove. Zaradi odselitve v drug kraj je tudi sicer prikrajšan pri potnih stroških, ki mu jih delodajalec ne vrača v celoti. Izpodbija tudi odločitev sodišča o stikih, za katero misli, da je nedoločena in kot taka neizvršljiva. Meni, da morajo biti stiki določeni do te mere, da je mogoče njihovo izvrševanje brez vsakokratnega dogovarjanja med staršema. Predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Pritožbi sta bili vročeni vsaki od strank. Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev. Pojasnil je, da hčerka S. ne živi več pri tožnici, temveč pri fantu, zato je potrebno na novo določiti, komu se dodali v varstvo in kdo je zavezan plačevati njeno preživnino.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku tako tožnica kot tudi toženec nasprotujeta določitvi preživnine za mld. otroka pravdnih strank. Materialnopravna podlaga sodni določitvi preživnine je v določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po navedeni določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po določbi 129.a člena mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora hkrati zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Obseg potreb, ki se lahko zadovoljijo, je odvisen od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Preživninskih potreb otrok ni mogoče presojati zgolj matematično, po posameznih postavkah, kot to želita uveljaviti pritožbi. Potrebno jih je presojati celovito, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot so starost otrok, splošno znana dejstva, dnevno variranje potreb otrok, itd. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečni stroški za preživljanje mladoletne S. Š. 515,00 EUR, mladoletnega T. Š. pa 328 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je ugotovljeni znesek življenjskih stroškov T. Š. realen in primerljiv s povprečnimi stroški otrok podobne starosti, ustreza pa tudi materialnim zmožnostim pravdnih strank. Sodišče je kot potreben strošek pri obeh otrocih upravičeno upoštevalo tudi stroške higienskih potrebščin in frizerja (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Preživninske zmožnosti pravdnih strank so tolikšne, da zadoščajo tudi za kritje navedenih stroškov, ki so ocenjeni v povsem realni višini (20 EUR za obe postavki po otroku). Ker stroški frizerja ne nastajajo vsak mesec, so v tej postavki zajeti tudi stroški čistil, katere tožnica neutemeljeno izpostavlja v pritožbi. Ustrezno so ocenjeni tudi stroški za prosti čas (15 EUR po otroku), kamor sodijo tudi stroški športnih rekvizitov, in stroški šolskih dejavnosti (10 EUR po otroku). Za vse navedeno je imelo sodišče zadostno oporo v izpovedbi tožnice, listinskih dokazih in splošno znanih dejstvih.

8. Deloma utemeljen pa je pritožbeni očitek toženca v zvezi s stroški bivanja in ogrevanja mladoletne S.. Pritožnik pravilno opozarja, da je znesek v višini 150 EUR za stroške bivanja in ogrevanja na otroka pretiran, zlasti ob dejstvu, da mld. S. teden preživlja v dijaškem domu, kjer nastane tudi glavnina bivanjskih stroškov zanjo. Upoštevaje finančne zmožnosti preživninskih zavezancev je ocenjeni znesek tudi po mnenju pritožbenega sodišča nekoliko previsok. Glede na navedeno bi bil utemeljen največ znesek v višini 50,00 EUR. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in ugotovljene preživninske potrebe mld. S. iz 515 EUR znižalo na 415 EUR, pri čemer na toženca odpade plačilo 250 EUR mesečne preživnine. Skupna mesečna preživninska obveznost tako za toženca znaša 430 EUR, kar je glede na ugotovljene dohodke (od 1.260 do 1.400 EUR), dividende (enkratni znesek za leto 2012 v višini 554,4 EUR), premoženje (trije stari avtomobili in hiša, ki jo je prepustil tožnici) in mesečne stroške (najemnina in bivanjski stroški v višini 450 EUR), ki jih delno nosi tudi nova partnerka Z.L., skladneje z njegovimi preživninskimi zmožnostmi. Večja preživninska obveznost toženca, za katero se tožnica zavzema v pritožbi, je glede na navedene preživninske zmožnosti toženca, zato neutemeljena. Drži sicer, da je tožničin zaslužek nižji od toženca, vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem pravilno upoštevalo, da je bil toženec tisti, ki se je odselil iz skupnega bivališča, za katerega tožnica ne plačuje najemnine (uporabnine), pri pokrivanju stanovanjskih stroškov pa ji pomagajo tudi starši (primerjaj 21. točko obrazložitve sodbe). Ker je postopek na prvi stopnji pokazal, da je mld. S. od 1. 11. 2013 do januarja 2014 med tednom bivala v dijaškem domu, med vikendi pa se je vračala k tožencu, ki je v celoti skrbel tudi za njene preživninske potrebe, s čimer se je strinjala tudi tožnica (primerjaj 10 točko obrazložitve sodbe), je toženec dolžan preživnino za mld. S. plačevati šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje in ne od 1. 11. 2013 kot je zmotno odločilo sodišče. 9. Tožnik v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja, da stiki, kot jih je določilo sodišče, niso dovolj natančno opredeljeni. Sodišče mora stike določiti natančno in jasno tako, da jih je mogoče izvrševati. Način izvrševanja stikov pa mora biti tak, da ustreza načinu življenja staršev in otrok. Staršema mora biti jasno, na kakšen način se stiki izvajajo (kdaj, kje, kolikokrat in za koliko časa) tako, da o tem vprašanju med njima ne more biti več spora in dvoma. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), zato da pravdni stranki lahko predstavita svoje argumente in odprto razpravljata o možnostih, ki bi v največji možni meri zagotovile koristi otrok in bile skladne z življenjskim ustrojem vseh udeleženih.

10. Ob tem pritožbeno sodišče ni spregledalo toženčevih navedb v odgovoru na pritožbo, in sicer, da mld. S. ne živi več pri materi, temveč se je odselila k fantu. Gre za dejstva, ki so nastopila po koncu glavne obravnave, zato jih višje sodišče ob odločanju o pritožbi ne more upoštevati (1). Mejnik časovnih mej pravnomočnosti je namreč zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Določba 337. člena ZPP sicer omogoča navajanje novih dejstev, a le tistih, ki so obstajala pred zaključkom glavne obravnave. Zatrjevane spremenjene okoliščine glede vprašanja dodelitve mladoletne S. k materi se bodo tako lahko reševale šele v morebitnem novem sodnem postopku.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka glede preživninske obveznosti na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožencu preživnino za mld. S. Š. znižalo na znesek 250 EUR, kar je toženec dolžan plačevati od 22. 1. 2014 dalje, v V. točki izreka pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 170.