Jedro

Ponavljanje istovrstnih oziroma podobnih dejanj kljub dvema pisnima in trem ustnim opozorilom kaže na to, da se tožnica očitno ni mogla prilagoditi pravilom in navodilom delodajalca, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi: "Tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2006 in ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku odpovednega 30 dnevnega roka, temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela in po delu, izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka ." Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene iz krivdnega razloga z dne 12.7.2006 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje s toženo stranko na njeni podlagi ni prenehalo in še traja. Zato je toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko pri toženi stranki ni delala, prizna vse pravice iz dela in po delu, med temi tudi izplačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 1.261,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2007 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožnici naloži plačilo stroškov postopka za dajatveni zahtevek po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila, podrejeno pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje drugemu senatu, odločitev o stroških pa pridrži do končne odločbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, trdi pa tudi, da ni bila deležna nepristranskega sojenja, kar izhaja že iz zapisnika prve obravnave v zvezi s poravnalnim narokom. Ker je po sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka v postopku redne likvidacije odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 108. členu ZDR vsem delavcem, se je poskušala v tej smeri tudi poravnati, tako da bi se tudi tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi po citirani zakonski določbi, prejela bi odpravnino in upravičena pa bi bila do nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Predsednica senata je sicer predlagala poravnavo glede na dejstvo, da bo tožnica izpolnila pogoje za upokojitev v roku enega leta. Tožena stranka pa se na tako ponudbo ni bila pripravljena poravnati, ker je bila prepričana in je še vedno je prepričana, da je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter da je dokazala tudi resnost in utemeljenost odpovednega razloga. Na nepripravljenost tožene stranke na poravnavo je predsednica senata pač odreagirala z besedami "prav pa bomo ugotavljali utemeljenost odpovednega razloga" in tako, da je začela ugotavljati utemeljenost odpovednega razloga. Toženi stranki je postalo jasno, da se je predsednica senata v naprej odločila, kako bo razsodila, zato je bilo nadaljnje vodenje postopka, zlasti dokazovanje z izvedencem grafologom, ki naj bi ugotovil, ali je tožnica prejela opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga, nepotrebno. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ni bil kršen postopek odpovedi, da tožnica ni dokazala, da na opozorilu ni njenega podpisa in da je storila kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa je kljub temu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da tožena stranka ni dokazala, da je odpovedni razlog tako resen in utemeljen, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do jeseni 2007, ko naj bi se tožnica upokojila. Tak pravni zaključek sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbe napačen, saj noben zakonski ali podzakonski predpis ne določa, da bi zaradi bližnje upokojitve delavca bila nedopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali da bi bližnja upokojitev predstavljala kakršnokoli okoliščino, ki bi preprečevala odločitev delodajalca za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Utemeljenost in resnost odpovednega razloga dokazuje tudi ugotovitev sodišča, da so zaradi početja tožnice drugi delavci godrnjali. Sicer pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se delovno razmerje lahko nadaljevalo do tožničine upokojitve, v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je tožena stranka v postopku likvidacije po vpisu sklepa v sodni register odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsem svojim delavcem dne 6.12.2006 po 108. členu ZDR.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži, da tožnici povrne pritožbene stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Po mnenju pooblaščenca tožnice niso bili izpolnjeni niti pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je bilo opozorilo pred odpovedjo tožnici izdano dne 25. 10. 2005, kršitve zaradi katerih ji je bila odpovedana pogodba pa naj bi delavka storila od 15. 6. 2006 dalje. Ker je od opozorila do prve kršitve preteklo več kot sedem mesecev in pol, dano opozorilo ne more biti osnova za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Ugotovilo je tudi vsa pravna odločilna dejstva, ki so pomembna za presojo v konkretnem sporu, tako glede postopka odpovedi kot obstoja utemeljenega krivdnega razloga za podano odpoved, vendar pa je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR in pri tem zavzelo pravilno stališče, da opozorilo z dne 18.4.2003 v konkretnem postopku odpovedi ni pravno upoštevno, glede drugega opozorila z dne 25.10.2005 pa je pravilno dokazno ocenilo izvedeniško mnenje grafologa (ki po mnenju pritožbenega sodišča niti ni bilo potrebno, glede na to, da je na opozorilu le "tožničina kraca", sicer pa trije podpisi, ki potrjujejo, da je delavka prejem opozorila podpisala 25. 10. 2005), da tožeča stranka ni uspela dokazati, da na opozorilu ni njenega podpisa in zaključilo, da je bilo dano v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR v primernem roku glede na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je ta zakonski pogoj za zakonitost odpovedi v tem konkretnem primeru podan. Ni utemeljen tudi ugovor tožnice v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka tega opozorila sploh ne bi smela upoštevati glede na to, da je od opozorila do odpovedi preteklo več kot sedem mesecev in pol. Čeprav ZDR ne določa koliko časa lahko preteče med izdajo pisnega opozorila in novo kršitvijo pogodbene obveznosti, da je takšno opozorilo še mogoče upoštevati kot podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je treba upoštevati najmanj enoletni ali daljši rok. Da je bila taka sodna praksa pravilna izhaja tudi iz ugotovitvene odločbe US RS U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007 (Ur. list RS, št. 46/2007) o neskladnosti prvega odstavka 83. člena ZDR z prvim odstavkom 23. člena Ustave, s katero je določilo tudi šestmesečni uskladitveni rok, ker odprava ugotovljene neustavnosti pomeni le manjšo dopolnitev ZDR. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve te odločbe tako, da lahko delodajalec delavcu do odprave ugotovljenega neskladja (to je do 29. 11. 2007) redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga le na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v roku največ enega leta pred novo kršitvijo delavca. Glede na navedeno stališče ustavnega sodišča je povsem neutemeljeno zavzemanje pooblaščenca tožnice, da je skrajni rok lahko le rok treh mesecev, kolikor ZDR v 181. členu predpisuje za zastaranje disciplinskega postopka.

Sodišče druge stopnje soglaša tudi z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tožničine kršitve delovnih obveznosti po 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR in s tem v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDR tudi obstoj utemeljenega razloga za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, tako v postopku odpovedi kot v sodnem postopku.

Zmotni pa so pravni zaključki sodišča prve stopnje glede interpretacije drugega odstavka 88. člena ZDR, ki določa tehtnost razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je napačen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v danem primeru podana redna odpoved iz krivdnih razlogov nezakonita zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je odpovedni razlog tako resen, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankami do jeseni 2007, ko naj bi se tožnica upokojila. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da noben zakonski ali podzakonski predpis ne določa, da bi bila zaradi bližnje upokojitve delavca nedopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali, da bi bližnja upokojitev predstavljala kakršnokoli okoliščino, ki bi preprečevala odločitev delodajalca za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec tudi v času pred upokojitvijo neprestano ponavlja ene in iste kršitve delovnih obveznosti. Dejstvo je, da je tožnica ravnanja, ki so bila predmet konkretne redne odpovedi iz krivdnega razloga, ponavljala vseskozi, kar ni mogoče tožnici tolerirati, tudi če je opravljala dela na stranskih operacijah, zaradi česar njeno odhajanje z delovnega mesta ni povzročalo neposrednega zastoja pri ostalih delavcih. To da je tožnica večkrat zapuščala delovno mesto v postopku niti ni bilo sporno, saj to priznava tudi sama tožnica, vztrajnost pri ponavljanju istovrstnih dejanj oziroma podobnih (kljub dvema predhodnima pisnima in trem ustnim opozorilom) pa kaže na to, da se tožnica očitno ni mogla prilagoditi pravilom in navodilom delodajalca, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja tako tehten razlog, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga povsem na mestu in je zato tudi zakonita. Pravilno opozarja pritožba, da sicer posamezna kršitev prekinitve dela za pet do deset minut zaradi pitja kave med delovnim časom, lahko predstavlja lažjo kršitev, vendar le, če se zgodi enkrat, nikakor pa delodajalec takega početja ne more dopuščati vsak dan in to večkrat na dan. Tak tožničin odnos do delodajalca in tudi ostalih sodelavcev pa brez dvoma pomeni onemogočanje nadaljevanja delovnega razmerja. Sicer pa je ugotovitev sodišča, da bi se delovno razmerje lahko nadaljevalo do tožničine bližnje upokojitve, zmotna, saj je bila tožena stranka v času trajanja tega individualnega delovnega spora že v postopku likvidacije, kar je bilo sodišču prve stopnje znano že na naroku dne 8. 12. 2006. Zato je tožena stranka z dnem 6. 12. 2006 vsem svojim delavcem odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 108. členu ZDR. Enaka usoda pa bi doletela tudi tožnico, v kolikor ji ne bi bila prej odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožena stranka se je sicer odločila za redno odpoved iz krivdnih razlogov, vendar pa tako vztrajno ponavljanje enakih kršitev bi lahko pripeljalo tudi do takojšnjega odpusta, torej do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj gre pri ponavljajočem kršenju pogodbenih obveznosti, pri katerem ne zaležejo niti večkratna opozorila, za take kršitve, ki ne bi dopuščale nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva v zvezi z zakonitostjo podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in jih je tudi pravilno dokazno ocenilo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka postopala v skladu s 83. členom ZDR in da je po drugem odstavku 82. člena ZDR dokazala tudi obstoj razloga za redno odpoved, zmotno pa je uporabilo materialno prava glede interpretacije drugega odstavka 88. člena ZDR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vključno z reparacijo in reintegracijo stroškovno zavrnilo.

Ker delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi citirane zakonske določbe odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe, zato stroške v zvezi z njim krije tožnica sama (165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).