Jedro

Tožeča stranka mora dokazati, da je nepremičnino vso priposestvovalno dobo uporabljala v dobri veri kot lastnica. Ker pa je že sama navajala, da dvorišče ni bilo razdeljeno in da naj bi ga skupaj uporabljali vsi prebivalci, ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica. Za pritožbo je sporno vprašanje, ali je bila posest ves čas dobroverna. Tožena stranka v tej smeri ni imela nobenih navedb in ker se dobra vera domneva, sodišču prve stopnje v zvezi z dobro vero ni bilo treba raziskovati ničesar. Pravilno je zato odločilo, da je bila posest vse trajanje priposestvovalne dobe dobroverna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je Okrožno sodišče v K. ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja lastnica stanovanjske hiše na parc.št. 40.S k.o. P. in dela te parcele, ki obsega dvorišče pred stanovanjsko hišo v izmeri 55 m2 (v skici izmere, ki je sestavni del sodbe, označeno s črkami A Z B C Z1 D E F G) ter betonske plošče v velikosti 8 m2 (v skici izmere označeno s črkami L M I O U V), kar vse je dolžna tožena stranka priznati in dovoliti geodetsko odmero na način, ki izhaja iz skice. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Za del, za katerega je zahtevek zavrnilo, je sodišče ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj dobrovernosti, oziroma, da toženka ni dokazala posesti. Sodišče je še zavrnilo zahtevek na izstavitev listine, ker je nepotreben in zanj tožnica nima pravnega interesa ter zahtevek na naročilo parcelacije, saj zadošča dovolitev parcelacije. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 307,61 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del (v nadaljevanju sicer ničesar ne navaja glede zavrnitve zahtevka na izstavitev listine in glede zavrnitve zahtevka na naročilo geodetske odmere, zato je sodbo v tem delu pritožbeno sodišče presojalo le v okviru uradoma upoštevanih kršitev). Navaja, da so podana nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin (delilna pogodba iz leta 1937) in izpovedjo prič, da se sodišče ni seznanilo in opredelilo do vseh odločilnih navedb tožnice in nanje v sodbi tudi ni odgovorilo, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede dobroverne uporabe in posledično napačno uporabilo materialno pravo, da je kršeno načelo enake vrednosti dajatev, tako glede poštenosti in dobrovernosti kot tudi glede trajanja dobrovernega posestnega stanja. Iz delilne pogodbe iz leta 1937 izhaja, da sta si brata K. razdelila nepremičnine tako, da je A.K. (pravni prednik tožnice) dobil lastninsko pravico na hiši P., vrt 34 m2, kotec (betonsko ploščad) 8 m2 in dvorišče 60 m2. Sodišče je parc.št. 40.S razdelilo v nasprotju s to delilno pogodbo, v nasprotju z določili ZOR o razlagi pogodb in določbami ODZ, v nasprotju z načeli obligacijskega prava in skupnim namenom pogodbenikov, saj je neutemeljeno tožnici priznalo toženki 75,10 % premoženja, ki je bilo predmet delilne pogodbe, tožnici pa le 24,90 %. Tožnica je imela vse premoženje, ki ji pripada po delilni pogodbi, ves čas v dobroverni posesti in je tožnica upravičeno štela za svoje vse, kar vtožuje. Nobena od prič ni izpovedala, da dvorišče ni bilo last tožnice. Iz delilne pogodbe izhaja, da je F.K. (pravni prednik tožene stranke) dobil le hišo P. in vrt, ostalo (torej tudi sporno dvorišče) pa je dobil A.K. Takšno lastninsko in posestno stanje je tožnica v dobri veri tudi uživala od leta 1953 dalje. Tožeča stranka je bila vse do prihoda tožene stranke v dobri veri, da je vtoževani del parcele njena last in da ima tudi služnost poti po dvorišču hiše P., sodišče ji zato neutemeljeno odreka dobrovernost, sklicujoč se na pravila ODZ, oziroma zmotno zaključuje in tudi ne obrazloži svojih zaključkov, da pravni predniki tožnice niso imeli dobroverne posesti. Takšen zaključek je v nasprotju z dejanskim izvrševanjem posesti, ravnanjem tožnice, ki je plačevala davke in v nasprotju z določbo ZTLR o priposestvovanju, je nezakonit, neživljenjski in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Še posebej nelogična je odločitev sodišča, da zavrne zahtevek za zemljišče pred tožničino stanovanjsko hišo, saj je priznalo lastnino na zelo ozkem pasu funkcionalnega zemljišča, nato naj bi bilo dvorišče toženkino, potem pa v delu, kjer je betonska ploščad, spet tožničino. Odločitev sodišče ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da to dvorišče v delilni pogodbi ni bilo omenjeno. Že na podlagi dejstva, da je določena služnost prehoda, je jasno razvidna namera pogodbenikov, da je vse preostalo zemljišče last A.K. Ker gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o listini in med samo listino, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da se je toženka zavedala,da to zemljišče ni bilo nikoli njeno, izhaja že iz odgovora na tožbo, da je dvorišče pred hišo del vaške ulice, ki naj bi ga uporabljali vsi sosedi. Hkrati je toženka izrecno priznala soposest tožnici, to dvorišče je toženka v lastni režiji vzdrževala, ga tlakovala, na njem opravljala različna dela. Zaključek je nelogičen tudi zato, ker toženka tega zemljišča sploh ne uporablja. Dvorišče ni vaška pot, ampak dvorišče stanovanjske hiše P., v lasti tožnice. S prisojenimi deli predstavlja ta del nedeljivo funkcionalno celoto. Priča M.A. je navajala, da je naprej prodala samo hišo in nič drugega, zato so predniki toženke lahko kupili samo hišo, brez dvorišča. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na dvorišču pred njeno hišo, saj to dvorišče tožnica kot funkcionalno zemljišče nujno potrebuje za redno in normalno rabo svoje stanovanjske hiše. Sodišče je priznalo le ozek pas, tako da tožnica nima dostopa z avtomobilom, tako kot dosedaj, več kot 54 let. Sodišče je napačno ocenjevalo tudi dokaze v zvezi z vrtom pod betonsko ploščadjo. Tožnica ga je ves čas uporabljala, tam je imela drva, dejstvo, da se priče ne spominjajo dogodkov pred letom 1949, še ne pomeni, da pravni predniki tožnice tega zemljišča niso koristili. Drugače je trdila edino priča A., ki pa je neverodostojna in je v sporu s tožnico. Sodišče je vso vero poklonilo le pričam tožene stranke, ki pa so njeni ožji sorodniki.

Sodišče ni na istem naroku zaslišalo obeh pravdnih strank, kar je vplivalo na odločitev sodišča in pravilnost sodbe. V zvezi s tem tožnica zatrjuje tudi kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja. Tožeča stranka pričakuje pravičnejšo odločitev s strani pritožbenega sodišča. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče odločilo, da je tožnica lastnica dela parcele, na katerem je betonska ploščad in glede stroškov. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti le, da tožnica ta del uporablja in poseduje, ni pa ga priposestvovala, saj manjka njena dobrovernost. Tožnica je vedno vedela, da ta del ni njen. Nono tožene stranke je tožnici že pred letom 1970 prepovedal uporabo tega dela parcele za odlaganje smeti, zato je sodišče nepravilno zaključilo, da je ta del tožnica priposestvovala že leta 1973. Kljub opozorilom je tožnica še naprej metala smeti v luknjo, vendar ni bila dobroverna. Uporabo tega dela parcele je tožnici leta 2004 dodatno prepovedala še toženka. Plato že po naravi ne more pripadati tožnici, saj je ločen od preostalega njenega dela parcele. Sodišče bi zato moralo bolj kritično presoditi izvedene dokaze glede dobre vere tožnice, sodišče ni upoštevalo izpovedi prič o tem, da so toženkini pravni predniki nasprotovali ravnanju tožnice. Kljub zaključku, da dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, bi sodišče pri presoji dobrovernosti ne smelo mimo dejstev, ki to domnevo rušijo. Družini sta se glede uporabe platoja kar naprej kregali, da je spor obstajal pred letom 2004, izhaja iz listin v spisu. Sodišče ni upoštevalo enakih meril glede verodostojnosti prič. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovni del izreka zaradi napačne presoje uspeha strank in zato ker sodišče ni upoštevalo ravnanja tožene stranke, ki je na naroku 28.5.2007 delno pripoznala tožbeni zahtevek.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka prerekala navedbe iz pritožbe in predlagala njeno zavrnitev in poudarja, da tožeča stranka napačno interpretira "delilno pogodbo".

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke ustrezno obrazložilo in na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilno materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), prav tako ni kršilo ustavnih pravic.

Posebej k pritožbi tožeče stranke: Večji del izvajanj tožeče stranke v pritožbi temelji na listini, ki jo imenuje delilna pogodba in s katero naj bi pravni predniki pravdnih strank v letu 1937 razdelili prej solastno premoženje. To listino sodba korektno povzema glede odločilnih dejstev, nasprotno pa je pritožba ne povzema tako, kot je zapisana, ampak jo že interpretira. V listini na primer ni podatkov o površini parcel, listina se nanaša na precej nepremičnin, pritožba pa pri oceni, koliko naj bi tožeča stranka izgubila, izhaja le iz ene od teh parcel in podobno. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala dobroverno lastniško posest vtoževanih nepremičnin najmanj vso potrebno priposestvovalno dobo. Listina, na katero se sklicuje, torej ni podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ampak je pomembna le kot dokaz, da je bila posest tožeče stranke dobroverna in v tem smislu jo je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo.

Glede dvorišča pred hišo P. (v skici izvedenca omejeno s točkami E N H I M L F) sicer drži, da v delilni listini ni izrecno navedeno, je pa tožeča stranka sama navajala (kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje), da dvorišča niso bila predmet delitve, ker naj bi se uporabljala skupno. Mimo takih lastnih navedb tožeča stranka v pritožbi ne more in zato že na podlagi navedb v tožbi ni mogoče sklepati, da bi bila posest tožeče stranke dobroverna (da je del nepremičnine uporabljala v dobri veri kot lastnica). Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem delom nepremičnine so zato nerelevantne in v nasprotju z navedbami, ki jih je tožnica pravočasno podala v okviru postopka na prvi stopnji, dejstva s katerimi se pritožba ukvarja, pa ob povedanem v zadevi niso odločilna. Pritožbenemu sodišču zato nanje, kolikor se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ni treba odgovarjati. Ker je listina, na podlagi katere je bila izvedena delitev, pomembna le z vidika ugotavljanja dobre vere, potrebne za priposestvovanje, so nerelevantne tudi pritožbene navedbe o kršitvi načela enake vrednosti dajatev in poštenosti in o tem, da naj bi sodišče nepremičnine razdelilo v nasprotju z določbami ZOR o razlagi pogodb, v nasprotju z načeli obligacijskega prava in v nasprotju s skupnim namenom pogodbenikov. Kot rečeno pravna podlaga zahtevku ni pogodba, ampak priposestvovanje. Tožeča stranka mora dokazati, da je nepremičnino vso priposestvovalno dobo uporabljala v dobri veri kot lastnica. Ker pa je že sama navajala, da dvorišče ni bilo razdeljeno in da naj bi ga skupaj uporabljali vsi prebivalci, ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Zaključki sodišča prve stopnje so logični in niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj pojasnjujejo izostanek omembe dvorišča v listini, so v skladu z odgovorom na tožbo, v katerem je toženka navajala, da je dvorišče del vaške ulice, in z izpovedjo tožnice (npr., ko je izpovedala, da avta ne pušča na tem delu, ker mora dopustiti prehod drugim). Za odločitev v tej zadevi ni pomembno, kako posest izvršuje tožena stranka, ampak kako jo izvršuje tožeča, zato so tudi pritožbene navedbe o tem, da toženka posesti ne izvršuje, nerelevantne. Navedbe o funkcionalnem zemljišču k hiši so neutemeljene, saj funkcionalno zemljišče ni stvarnopravni pojem in ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (v tem smislu so take navedbe glede na 337. člen ZPP tudi prepozne).

Glede vrta pod betonsko ploščadjo (v skici geodeta omejenega s črkami K S T U O P R J) je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožeča stranka bi morala dokazati, da je ta del nepremičnine imela v posesti vso priposestvovalno dobo. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zato je treba šteti, da tožnica posesti ni dokazala. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP, česar pa ni mogoče trditi za pritožbo, saj povzema le tiste izvedene dokaze, ki govorijo v njen prid. Iz razlogov sodbe izhaja, da so o dejstvu, da je na spornem delu nepremičnine imela drva spravljena tožena stranka, poleg toženke in njenega moža skladno izpovedali še priče K.K., A.A. in Z.F. (zadnja dva nista sorodnika toženke), tožnica se je v svojih navedbah sklicevala na pričo A.A., ki pa njenih trditev ni potrdil. Glede začetka priposestvovalne dobe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi ona ali njeni pravni predniki imeli posest pred letom 1953. Res okoliščina, da se nihče od zaslišanih obdobja pred letom 1949 ne spominja, ne pomeni, da posesti ni bilo tudi pred tem, vendar hkrati ne pomeni niti, da je pred tem posest tožničinih pravnih prednikov bila. Glede na dokazno breme zato ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da bi tožničini pravni predniki izvrševali posest tudi pred tem in je zato zaključek sodišča prve stopnje o začetku priposestvovalne dobe pravilen. Posledično je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj posest med letoma 1953 in 1967 ne zadošča za priposestvovanje.

Neobrazložena in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da je s tem, ko je toženko zaslišalo štiri mesece po tožnici, sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega varstva pravic. Pritožba namreč ne pove, v čem je izpoved toženke zaradi kasnejšega zaslišanja drugačna in še zlasti, ob vsem zgoraj povedanem, ko je očitno, da sodišče svoje sodbe dejansko ni utemeljilo na izpovedi toženke, v čem naj bi bila pravica tožnice kršena.

Posebej k pritožbi tožene stranke: Tožnica je svojo dobro vero glede posesti dela nepremičnine, na katerem je betonska plošča (na skici izvedenca omejenega s črkami L M I O U V), utemeljevala z listino, ki jo imenuje delilna pogodba in v kateri je ta del nepremičnine izrecno zapisan kot "kotec" in v kateri je določeno, da ta del postane last pravnega prednika tožnice. Tega dejstva pritožba ne spodbija. Za pritožbo je sporno vprašanje, ali je bila posest ves čas dobroverna. Tožena stranka v tej smeri ni imela nobenih navedb in ker se dobra vera domneva, sodišču prve stopnje v zvezi z dobro vero ni bilo treba raziskovati ničesar. Pravilno je zato odločilo, da je bila posest vse trajanje priposestvovalne dobe dobroverna. Drži sicer, da je tožena stranka predložila v spis listine, ki naj bi po mnenju pritožbe dokazovale, da tožeča stranka najmanj od trenutka, ko ji je pravni prednik toženke prepovedal odmetavanje smeti na tem delu, ni bila več dobroverna, vendar sme sodišče na podlagi določbe 7. člena ZPP ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, le v primeru, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati po 3. točki 3. odstavka ZPP. Pri dejstvu, ali je pravni prednik tožene stranke nasprotoval posesti, ne gre za tak primer. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče moralo samo ugotavljati nezatrjevano dejstvo in v tej smeri ocenjevati dokaze, so zato neutemeljene. Kaj se je dogajalo v letu 2004, pa za ta spor ni odločilno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov. Tožena stranka je zahtevek delno pripoznala šele na drugem naroku, zato ni podana situacija iz 157. člena ZPP in pripoznava na stroškovno odločitev ne vpliva. Drugih konkretnih navedb glede stroškov pa pritožba nima.

Sklepno

Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Nobena od strank s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato mora vsaka stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka.