Jedro

1. V skladu z določbo prvega odstavka 411. člena ZPP lahko med postopkom v zakonskih sporih in postopkom iz razmerij med starši in otroki začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok izda le senat. Izdaja začasne odredbe ni eno od opravil, ki jih lahko v skladu z določbo drugega odstavka 270. člena ZPP (ki se nanaša le na fazo priprav za glavno obravnavo) opravi strokovni sodelavec. 2. Glavni kriterij pri odločanju o dodelitvi otroka ob razvezi zakonske zveze je korist oz. interes otroka. Tudi izraženo željo otroka o tem, kateremu od staršev želi biti dodeljen v vzgojo in varstvo, je zato treba upoštevati le, če je skladna z otrokovo koristjo. Vendar pa bi moralo sodišče, da želji otroka v zvezi z dodelitvijo ne bi sledilo, v primeru skoraj petnajstletne hčere pravdnih strank, ugotoviti zelo pomembne razloge, da ne bi sledilo izraženi želji.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. do 5. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je: 1./ mladoletno hčer pravdnih strank do pravnomočnosti sodbe dodelilo v vzgojo in varstvo tožniku; toženki pa naložilo 2./, da je hčer dolžna izročiti tožniku ter 3./ da je dolžna za preživljanje mladoletne hčere plačevati preživnino v znesku 20.000,00 SIT mesečno od izročitve otroka v vzgojo in varstvo tožniku dalje.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje 1./ razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 9.6.1979 v Ljubljani; 2./ mladoletno hčer pravdnih strank Lino, rojeno 21.8.1985, dodelilo v vzgojo in varstvo materi in 3./ tožniku naložilo, da je dolžan od 1.7.2000 dalje za preživljanje mladoletne hčere plačevati mesečno preživnino v znesku 30.000,00 SIT; in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, na roke toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 4./ Drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo; odločilo pa še, 5./ da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi poudarja, da sklep temelji na zastarelih, neživljenjskih in neuporabnih podatkih, saj se je dejansko stanje na strani obeh pravdnih strank in tudi skupne hčere močno spremenilo. Izpodbijani sklep je tudi v celoti nepotreben in izrazito v škodo mladoletne hčere pravdnih strank. Toženka zato predlaga razveljavitev sklepa ter zavrnitev predloga za začasno odredbo.

Zoper 2. do 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi med drugim pojasnjuje, da zgolj želja mladoletnega otroka ne more zadostovati za odločitev, kateremu od staršev se bo otrok ob razvezi dodelil v vzgojo in varstvo. Ker izpodbijana sodba drugih razlogov o tem vprašanju nima, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 14/89) določa, da so za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo ob razvezi staršev bistvenega pomena interesi otroka. Otrokova volja pa ni vedno skladna njegovim interesom, ampak je upoštevna le, če je v skladu z njegovimi interesi, kar je treba vsakokrat posebej preizkusiti. Sodišče prve stopnje tega očitno ni storilo, saj v razlogih izpodbijane sodbe ni niti omenilo tistih otrokovih koristi, ki so sodišču narekovale dodelitev otroka toženki, navedlo pa tudi ni, katere otrokove interese je želelo zaščititi, ko je odločilo, da otroka ne dodeli tožniku. Sodišče je torej kršilo določbo prvega odstavka 408. člena ZPP, zmotno pa je tudi uporabilo določbo 2. odstavka 78. člena ZZZDR. Dejstvo, da izpodbijana sodba o dodelitvi hčere ne vsebuje skoraj nobenih razlogov, je nujna posledica napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To je najbolj očitno v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da ima toženka (bolj kot tožnik) vse tiste osebne lastnosti, ki so pomembne za vzgojo in varstvo otroka. Če bi sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejstva, ki pričajo o toženkini privrženosti mladoletni hčeri, in njeni skrbi zanjo po tistem, ko se je sredi leta 1997 in dokončno v aprilu 1998 svojevoljno odselila od družine, ji mladoletne hčere gotovo ne bi zaupalo v vzgojo in varstvo. Pogoji, ki jih v 102. in 103. členu določa ZZZDR, predstavljajo tiste koristi, ki jih mora roditelj zagotavljati otroku. Da toženka po svojih osebnih lastnostih ni zmožna zadovoljiti tako rekoč nobenega od teh pogojev, se je v času trajanja zakonske zveze pokazalo že večkrat. Otrokov osebnostni razvoj se pomembno izraža v stopnji uspešnosti njegovega šolanja. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri (kljub številnim navedbam tožnika in predlaganim dokazom) ni ugotavljalo. Sicer bi nedvomno ugotovilo, da toženka šolanja mladoletne hčere ne šteje za svojo skrb. Njen šolski uspeh se je zato izrazito poslabšal. Hči je spremenila šolske in druge delovne navade, začela je pogosto izostajati od pouka, zamenjala je družbo in se začela družiti s slabšimi učenkami, opustila pa je tudi glasbo in rokomet. Vse to kaže na toženkino neprimernost za vzgojo otroka. Enako pogubne posledice je občutil tudi polnoletni otrok pravdnih strank Zoran, po tem ko se je preselil k toženki. Tožnik je zato sodišču prve stopnje predlagal, naj navedeno preizkusi s poizvedbami pri šolskem osebju, sodišče pa je njegove dokazne predloge zavrnilo, saj se z vprašanjem otrokovih koristi ni ukvarjalo. Da ni primerno, da se mladoletna Lina dodeli v vzgojo in varstvo materi, izhaja tudi iz mnenja CSD z dne 21.6.2000. Razvidno je, da je toženka prepričana, da se mora otrok v šoli (kot nasploh v življenju) znajti sam, tako da je na govorilne ure v šolo vedno prihajal le tožnik, ki je za otrokovo šolanje tudi vzorno skrbel. Tožnik se v zvezi s trditvijo, da toženka ni sposobna skrbeti za hčerine koristi, sklicuje tudi na svoje navedbe in dokaze, ki jih je predlagal v vlogi z dne 30.6.2000. Opozarja, da sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvajalo, ne da bi to kakorkoli obrazložilo. Tudi iz izvedenskega mnenja dr. T. P. je razvidno, da je otrokovim interesom skladna le dodelitev očetu. Dejstvo, da se je mladoletna hči po pogovoru z izvedencem premislila, gotovo ni odraz njene prave volje, ampak ravno nasprotno. Je posledica škodljivih razmer pri materi, ki hčeri zaradi brezbrižnosti pušča vso svobodo. Otrok je gotovo izkoristil situacijo in raje izbral lagodno življenje brez obveznosti in odgovornosti ter brez nadzora staršev. Vse to pa ni v skladu s hčerinimi koristmi. Tožnik je močno zaskrbljen, da bo otrok pod slabim materinim vplivom zaradi pomanjkljive vzgoje in zanemarjanja zašel s prave poti. Ker je sodišče o dodelitvi hčere odločilo napačno, je napačna tudi odločitev, da mora tožnik zanjo plačevati preživnino oz. zavrnitev tožnikovega preživninskega zahtevka proti toženki. Tožnik zato sodbo v celoti izpodbija tudi v tem delu. Sodišče je o stroških postopka sicer odločilo po prostem preudarku, a bi tudi takšno odločitev moralo obrazložiti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženka zapustila tožnika in s tem povzročila nevzdržnost in razvezo zakonske zveze, kar bi moralo sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati. Izrek o stroških je napačen tudi zato, ker sodišče tožniku ni priznalo stroškov, ki so nastali po krivdi toženke in jih je tožnik posebej priglasil kot separatne stroške. Zaradi navedenega tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O sklepu: V skladu z določbo prvega odstavka 411. člena ZPP lahko med postopkom v zakonskih sporih in postopkom iz razmerij med starši in otroki začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok izda le senat. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep izdala strokovna sodelavka Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ker izdaja začasne odredbe ni eno od opravil, ki jih lahko v skladu z določbo drugega odstavka 270. člena ZPP (ki se nanaša le na fazo priprav za glavno obravnavo) opravi strokovni sodelavec, je bila s tem storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o predlogu moralo odločiti v pravilni sestavi.

O sodbi: Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede vprašanja dodelitve mladoletne hčere pravdnih strank v vzgojo in varstvo, in ne drži pritožbena trditev, da sodba o omenjenem vprašanju nima razlogov. Podana tudi ni nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, v skladu z določbo 1. odstavka 78. člena ZZZDR odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Pritožnik pravilno poudarja, da mora pri tem sodišče slediti interesom oz. koristim otroka; pa tudi, da je treba željo otroka glede dodelitve v vzgojo in varstvo upoštevati le takrat oz. tako, da je skladna z otrokovo koristjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje v zvezi z vprašanjem dodelitve mladoletne hčere, torej v zvezi z vprašanjem njenih koristi, ugotovilo pravilno in dovolj popolno. Sodišče prve stopnje je 25.5.2000 opravilo razgovor z mladoletno hčerjo pravdnih strank. Takrat skoraj petnajstletna Lina (rojena 21.8.1985) je v omenjenem razgovoru jasno izrazila željo, da ostane pri materi, čeprav je pred tem izvedencu dr. T. P. dejala, da želi ostati pri očetu. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je za mladoletno Lino najbolje, da ostane pri materi, v okolju v katerem biva že sedaj in si v njem želi ostati. Sodišče prve stopnje očitno ni našlo nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ob jasno izraženi želji ne bi bilo v Lininem interesu, da se jo dodeli v vzgojo in varstvo materi, pa tudi nobenega razloga, zaradi katerega bi bila toženka neprimerna za vzgojo in varstvo mladoletne hčere. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti sledi in ugotavlja, da v primeru otroka, ki je v času sojenja že skoraj dopolnil starost iz tretjega odstavka 410. člena ZPP, ne bi bilo primerno prezreti otrokove želje glede dodelitve v vzgojo in varstvo.

Pritožnik sicer utemeljeno poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o nekaterih dokaznih predlogih, ki jih je podal (predvsem v pripravljalni vlogi z dne 30.6.2000). Res je, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere je menilo, da niso pomembni za odločbo, zavrniti, in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Vendar pa dejstvo, da sodišče prve stopnje tega ni storilo, v obravnavani zadevi ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč ni razloga, zaradi katerega ne bi bilo primerno upoštevati izraženega stališča skoraj petnajstletne hčere o dodelitvi v vzgojo in varstvo, ter (ne)izvedba ostalih dokazov v zvezi s tem vprašanjem ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče na ostale od obsežnih pritožbenih navedb v zvezi z vprašanjem dodelitve mladoletne hčere pravdnih strank v vzgojo in varstvo ne odgovarja, saj glede na zgoraj pojasnjeno niso odločilnega pomena.

Odločitev sodišča prve stopnje o višini preživnine tožnik izpodbija le v zvezi z odločitvijo o dodelitvi hčere toženki oz. kot posledico takšne odločitve. Ker pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi hčere toženki, je glede določitve preživnine opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo, to je določbo 79. člena ZZZDR uporabilo pravilno. Preživnina, ki jo je sodišče določilo, je primerna glede na možnosti vsakega izmed staršev, pa tudi glede na potrebe deklice Linine starosti.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je pravilna. Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo, ker med njima ni več obojestranske čustvene navezanosti in ne želita nadaljevati skupnega življenja. Tožnik pa je kot razlog za razvezo v tožbi navedel neskladja zaradi različnih značajev zakoncev. Ker gre torej za razvezo iz objektivnih razveznih razlogov, je odločitev, da mora vsaka od pravdnih strank kriti svoje pravdne stroške, pravilna. Glede separatnih stroškov, katerih povrnitev je zahteval tožnik, je sodišče prve stopnje očitno ugotovilo, da ni podlage, za njihovo priznanje. Tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga iz 156. člena ZPP, zaradi katerega bi morala toženka tožniku povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi vabljenja.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno; pravilno je uporabilo materialno pravo, predvsem določbi 78. in 79. člena ZZZDR; storilo pa tudi ni zatrjevane, ali kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.