Zakonodajalec je v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip kot razlog za mirovanje štipendijskega razmerja določil ponavljanje letnika, pri čemer je izvzel primere, ko štipendist letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva (2. odst. 48. čl. ZŠtip). Če je podana takšna situacija, torej da štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje. V obravnavanem primeru dejanski stan po prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip ni podan. Podan pa tudi ni kakšen drug primer, ki ga za mirovanje štipendijskega razmerja predvideva 1. odst. 48. čl. ZŠtip. Tožnica zaradi dokazanih opravičljivih razlogov letnika sicer res ni izdelala, vendar pa letnika ni ponavljala (kar je pogoj za mirovanje po 1. alineji 1. odst. 48. čl. ZŠtip), temveč se je pogojno vpisala v višji letnik. Ker torej noben od taksativno naštetih razlogov za mirovanje štipendije v konkretnem primeru ni podan, je tožena stranka dolžna tožnici štipendijo izplačevati tudi v spornem šolskem letu.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju: javni sklad) št. ... z dne 9. 10. 2012 (I. točka izreka) ter tožnici v šolskem letu 2011/2012 priznalo pravico do Zoisove štipendije, pridobljene z odločbo javnega sklada št. ... z dne 9. 10. 2009 za izobraževanje na Zavodu A., program Gimnazija. Obenem je odločilo, da bo o njeni odmeri in izplačevanju tožena stranka odločila s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 525,31 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka do plačila (III. tč. izreka).
Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je osnovno pravilo glede dodeljevanja štipendij, da lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo le eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja (45. čl. ZŠtip). V primeru, ko je štipendistu dovoljen ponovni vpis v isti letnik, je zakon predvidel možnost mirovanja štipendijskega razmerja. V času mirovanja se štipendija ne izplačuje, razen če štipendist letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov. Kateri so ti razlogi je določeno v 2. odst. 48. čl. ZŠtip. Za izplačilo štipendije morata biti tako izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da štipendist ponavlja letnik in drugi, da so na podlagi mnenja zdravnika specialista pri štipendistu podani opravičljivi zdravstveni razlogi. Nesporno je, da je bila tožnica v šolskem letu 2011/2012 pogojno vpisana v tretji letnik. Po mnenju tožene stranke položaja dijaka, ki mu je na podlagi 21. čl. Zakona o gimnazijah dovoljen pogojen vpis v višji letnik in torej ni uspešno zaključil letnika, ni mogoče enačiti s položajem dijaka, ki ponavlja isti letnik. Ker pa tožnica ni uspešno zaključila letnika iz zdravstvenih razlogov, je pravilno, da ji štipendijsko razmerje miruje. Navaja, da se v praksi pri izplačilih štipendije v času mirovanja vedno zahteva ponavljanje istega letnika, kot je to določeno v zakonu. Gre za izjemo od pravila, da se v času mirovanja štipendija ne izplačuje, zakonodajalec pa je omejil primere, v katerih je kljub neuspešnemu zaključku šolskega leta mogoče izplačevati štipendijo. Tožena stranka opozarja na nujnost enake obravnave v vseh podobnih primerih. Praksa tožene stranke je namreč enaka in sicer štipendija v primeru pogojnega vpisa ali ob nedoseganju pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije, miruje. Sodišče se je poleg tega ukvarjalo zgolj s primerjavo med ponavljanjem letnika in pogojnim vpisom v višji letnik, medtem ko iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je ugotavljalo pogoj iz 2. odst. 48. čl., razen pavšalnega navajanja, da so pri tožnici zdravstveni razlogi nesporno obstajali. Prereka tudi stroškovno odločitev.
V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.
V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje presojalo odločbo tožene stranke št. z dne 11. 2. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 10. 2012. Tožena stranka je odločila, da se vloga za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije zavrne oziroma, da tožnici pravica do te štipendije, pridobljene z odločbo z dne 9. 10. 2009 v šolskem letu 2011/2012 miruje in se štipendija ne izplačuje. Pri tem se je drugostopenjski organ oprl na 48. člen Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami). V dokončni odločbi je izrecno navedeno, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je tožničina bolezen trajala neprekinjeno več kot dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih sposobnosti, iz česar izhaja, da stranka (tožnica) ni kriva za nedokončanje letnika do konca šolskega leta 2010/2011. Nadalje je tožena stranka zavzela stališče, da štipendist, ki letnika ne izdela, je pa pogojno vpisan v višji letnik, ne more biti v slabšem položaju kot štipendist, ki letnika ni izdelal, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi odpravilo, tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije v šolskem letu 2011/2012 ter toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju štipendije odloči s posebno odločbo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka.
Skladno z 2. členom ZŠtip so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje izobrazbene ravni upravičencev. Po prvem odstavku 5. člena ZŠtip so štipendije kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi z izobraževanjem. Zoisova štipendija je namenjena intelektualno nadarjenim študentom.
Določbe 48. čl. ZŠtip urejajo mirovanje štipendijskega razmerja, ter primere, ko se štipendija kljub podanim pogojem za mirovanje izplačuje. Prva alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip določa, da štipendijsko razmerje pri državni ali Zoisovi štipendiji miruje, štipendija za tekoče šolsko oziroma študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Za opravičljive zdravstvene razloge iz prve alinee prejšnjega odstavka se šteje bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista (2. odst. 48. čl. ZŠtip).
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo nobenega dvoma, da tožnica letnika ni izdelala iz opravičljivih zdravstvenih razlogov, kot so navedeni v 2. odst. 48. čl. ZŠtip. Tožena stranka je to v svoji odločbi z dne 9. 10. 2012 izrecno zapisala, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tega dejstva tudi ni prerekala kot spornega, zaradi česar se glede na določbo 214. čl. ZPP šteje za dokazano. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.
Mirovanje štipendijskega razmerja pomeni, da se štipendistu, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do štipendije in se mu zato ta pravica prizna, štipendija v obdobju mirovanja ne izplačuje. Po prenehanju obstoja razlogov za mirovanje, pa je štipendist upravičen do štipendije v celotnem obsegu priznane pravice, to je v celotnem zakonsko določenem trajanju (če seveda še vedno oziroma dokler izpolnjuje zakonske pogoje za uživanje te pravice). Mirovanje štipendije je dovoljeno v taksativno naštetih primerih iz 1. odst. 48. čl. ZŠtip.
Zakonodajalec je v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip kot razlog za mirovanje štipendijskega razmerja določil ponavljanje letnika, pri čemer je izvzel primere, ko štipendist letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva (2. odst. 48. čl. ZŠtip). Če je podana takšna situacija, torej da štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje.
V obravnavanem primeru dejanski stan po prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip ni podan, kar sta pravilno zaključila tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje. Podan pa tudi ni kakšen drug primer, ki ga za mirovanje štipendijskega razmerja predvideva 1. odst. 48. čl. ZŠtip. Tožnica zaradi dokazanih opravičljivih razlogov letnika sicer res ni izdelala, vendar pa letnika ni ponavljala (kar je pogoj za mirovanje po 1. alineji 1. odst. 48. čl. ZŠtip), temveč se je pogojno vpisala v višji letnik. Ker torej nobeden od taksativno naštetih razlogov za mirovanje štipendije v konkretnem primeru ni podan, je tožena stranka dolžna tožnici štipendijo izplačevati tudi v šolskem letu 2011/2012, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.
Skladno s 3. odst. 13. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odloča v socialnih sporih na sedežu sodišča, naroke pa opravlja tudi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč pod pogoji, ki jih določa 64. čl. tega zakona. Slednji določa, da sodišče lahko opravi narok tudi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč, če ima zavarovanec stalno oz. začasno prebivališče na tem območju. Ker tožnica glede na citirane določbe ZDSS-1 ni mogla vedeti, na katerem sodišču se bo opravil narok, torej na sedežu v Ljubljani ali na zunanjem oddelku v Novem mestu, je upravičeno izbrala pooblaščenko v kraju svojega stalnega prebivališča. Stroške kilometrine tožničine pooblaščenke je zato dolžna kriti tožena stranka skladno z uspehom v postopku, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega socialnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).