Jedro

Konkludentno ravnanje dolžnika, ko nekaj na račun spornega dolga plača, je treba razlagati kot priznanje, da je (bil) nekaj dolžan plačati. Gre za priznanje dejstva, ki ima po izrecnih določbah OZ vpliv na (ne)zastaranje, nima pa procesnih učinkov pripoznave (niti dela) zahtevka. Dolžnik ima pravico dokazovati, da je plačal iz drugih razlogov (npr. mirne rešitve spora, v konkretnem primeru poskus preprečitve izgube t.i. zavarovančevih bonitet). Delnega plačila ni mogoče razlagati kot nedvoumne (poslovne) volje o tem, da toženec priznava "temelj" svoje obveznosti, torej da bi se s tem zavezal, da bo določeno terjatev plačal. Vprašanje temelja obveznosti je vprašanje materialnega prava (pasivne stvarne legitimacije), zato ga mora sodišče ugotavljati celo, če mu toženec ne nasprotuje, ni pa zahtevka pripoznal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec sam nosi svoje stroške odgovora na tožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka), tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zamudno posledico (2. točka). Obrazložilo je, da je tožencu uspel dokaz, da kraja nesreče, ki jo je sicer povzročil, ni zapustil zato, da bi se ognil preizkusu alkoholiziranosti, zaradi česar svojih pravic iz obveznega zavarovanja odgovornosti pri tožnici ni izgubil. (2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Toženec po mnenju tožnice domneve o alkoholiziranosti ni izpodbil, saj je dokazni postopek pokazal, da ni hotel počakati na kraju nesreče na prihod policistov, ki jih je poklicala oškodovanka. Prvenstveno pa meni, da je z delnim plačilom regresnega zahtevka pred pravdo, ko je 16. 6. 2003 tožnici plačal 134.187,48 SIT, priznal temelj regresnega, sedaj tožbenega zahtevka. Njegovo pojasnilo, da je to storil zato, da bi lastnik vozila (njegov oče) ne izgubil določenih bonitet, je prilagojeno potrebam te pravde in nepomembno.

(3) Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri ugotovilo pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožencu uspelo dokazati, da ni zato zapustil kraja nesreče, da bi se ognil preizkusu alkoholiziranosti. Procesnih kršitev pri tem tudi ni storilo, pritožba pa jih konkretno niti ne izpostavlja.

(6) Dolžnost zavarovanca je, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti. To pomeni, da mora biti navzoč ob policijskem poslovanju v zvezi z nesrečo, razen če ima za nasprotno tehtne razloge (1). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo in te ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija, da je toženec sicer zapustil kraj nesreče, da pa je kmalu za tem sam poklical policiste, jim sporočil povzročitev nesreče ter se držal njihovih navodil, med katerimi pa ni bilo odredbe za preizkus alkoholiziranosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, izčrpna, logična in prepričljiva. Na tej dejanski podlagi sodišče prve stopnje pravilno in logično utemeljuje, da se tožnik ni izognil preizkusu alkoholiziranosti in da zaradi svojega ravnanja zavarovalnih pravic po pogodbi ni izgubil. Te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

(7) Sklicevanje tožnice na toženčevo domnevno pripoznavo dolga s plačilom dela sporne terjatve je brez pomena, saj v obravnavani pravdi ne gre za vprašanje zastaranja terjatve. Tožbenega zahtevka toženec ni pripoznal in ima pravico, da nasprotuje terjatvi tožeče stranke. Konkludentno ravnanje dolžnika, ko nekaj na račun spornega dolga plača, je treba razlagati kot priznanje, da je (bil) nekaj dolžan plačati. Gre za priznanje dejstva, ki ima po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika(2) (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami) vpliv na (ne)zastaranje, nima pa procesnih učinkov pripoznave (niti dela) zahtevka. Dolžnik ima vsekakor pravico dokazovati, da je plačal iz drugih razlogov (npr. mirne rešitve spora, v konkretnem primeru poskusa preprečitve izgube tim. zavarovančevih bonitet). Delnega plačila ni mogoče razlagati kot nedvoumne (poslovne) volje o tem, da toženec priznava "temelj" svoje obveznosti, kot da bi se torej s tem zavezal, da bo določeno terjatev (v konkretnem primeru iz naslova izgube pravic obveznega zavarovanja odgovornosti) plačal. Vprašanje temelja (obstoja, podlage) obveznosti je vprašanje materialnega prava (pasivne stvarne legitimacije), zato ga mora sodišče ugotavljati celo, če mu toženec ne nasprotuje, ni pa zahtevka pripoznal. (8) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Toženčev odgovor ni bil potreben, zato tudi on sam trpi svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP).

(1) Prim. sklep VS RS II Ips 258/99. (2) Čl. 341, 364.