Jedro

Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari (točka I. izreka izpodbijane sodbe) se zavrne ter se sodba v točki I. izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke o odločitvi o stroških se delno ugodi ter se odločitev v točki III. izreka spremeni tako, da znaša pravilen znesek stroškov 2.995,42 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 10.607,90 EUR ter zakonske zamudne obresti v višini 4 % letno od prisojenega zneska odškodnine od 31.1.2007 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.119,35 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko (obsodilni del) sodbe se pritožuje tožena stranka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pri odmeri za nematerialno škodo prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika. Tožnik je vložil tožbo iz naslova nepremoženjske škode v višini 17.000,00 EUR, iz naslova premoženjske pa v višini 3.256,29 EUR, skupaj 21.253,29 EUR. Na prvem naroku je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zmanjšal na znesek 11.557,90 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tako odškodnino za telesne bolečine, kot tudi odškodnino za duševne bolečine, po avstrijski sodni praksi pa je odškodnina za bolečine kompenzacija vseh neugodij, ki jih je tožnik trpel. Sodišče ni upoštevalo, da se tožnik ni zdravil poškodbi primerno, da ni bil v bolniškem staležu in je opravljal dela v svojem podjetju. Ni se javljal na naročene preglede in ni opravljal ustreznih terapij. Sodišče tako ni upoštevalo tožnikovega soprispevka za zaplete z zdravljenjem, kot tudi soprispevka osebja v splošni bolnišnici zaradi neustreznega zdravljenja. Sodišče je odškodnino za duševne bolečine odmerilo neupravičeno. Tožnik ni izpovedal, da zaradi poškodbe duševno trpi, izvedenec pa ni navedel, da so pri tožniku zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Sicer pa tega termina avstrijsko pravo ne pozna. Sodišče je tožniku v okviru duševnih bolečin priznalo tudi odškodnino za strah, ki se priznava v slovenski sodni praksi, po avstrijski pa ne. Po avstrijski sodni praksi se odmerja enotna odškodnina za bolečine, v katera so zajete vse nevšečnosti poškodb. Sodišče je tudi neupravičeno odmerilo zamudne obresti od 31.7.2007, čeprav je bila škoda znana šele takrat, ko je izvedenec izdelal mnenje, v katerem je opredelil kakšne bolečine in koliko časa je tožnik trpel. Mnenje je bilo izdelano 3.7.2012, tožena stranka pa ga je prejela 17.8.2012 in je šele takrat prišla v zamudo. Sodišče tudi ni obrazložilo, za katera pravdna dejanja je tožniku priznalo stroške. Sodišče ne bi smelo priznati tožniku stroškov za prihod na narok 2.2.2010, saj je tožnik povzročil nastanek teh stroškov. Prav tako ne bi smelo tožniku priznati stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja izvedenca R. L..

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, pritožba proti odločitvi o stroških pa je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija. Uporabilo je določila ODZ in „pojasnil“, ki jih je sodišču posredovalo Zvezno ministrstvo Republike Avstrije za pravosodje preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije ter v razlogih sodbe materialnopravno podlago, ki jo je uporabilo, tudi ustrezno pojasnilo.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Res je tožnik najprej vložil tožbo iz naslova nepremoženjske škode v višini 17.997,00 EUR in iz naslova premoženjske škode v višini 3.256,29 EUR, nato pa je po plačilu tožene stranke zahtevek za nepremoženjsko škodo zmanjšal na znesek 11.557,90 EUR. S tem, ko je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 10.607,90 EUR z zamudnimi obrestmi, tožnikovega zahtevka ni prekoračilo. Še vedno je ostalo v okviru tožbenega zahtevka oziroma pod njim.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo tožnikovega soprispevka na zaplete z zdravljenjem, kot tudi delnega soprispevek osebja v bolnišnici. Sodišče je v razlogih sodbe (glej tretji odstavek na 8. strani sodbe) zaključilo, da ni podana nikakršna sokrivda oškodovanca. Oprlo se je na izvedeniško mnenje izvedenca dr. A. A., ki je ugotovil, da odpust iz bolnišnice na tožnikovo željo ni vplival na potek in uspeh zdravljenja. Način zdravljenja je narekoval čimprejšnje razgibavanje, ponovna operacija pa ni bila v zvezi z ravnanjem oškodovanca. Iz razlogov pa izhaja tudi, da je sodišče verjelo tožniku, da ni šel po nesreči kmalu delat, da je imel sicer registrirano firmo, kjer pa ni delal, saj fizično ni zmogel. Navedbe tožene stranke o preobremenjevanju roke po poškodbi in s tem povzročitve razmajanja vijakov, pa po oceni sodišča izvedeni dokazi niso potrdili. Pritožbeni očitki zato s tem niso podani.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče odškodnino za duševne bolečine odmerilo neupravičeno. Sodišče je odmerilo odškodnino za duševne bolečine na podlagi izvedeniškega mnenja dr. A. A. in izpovedbe tožnika (zadnji odstavek na šesti strani sodbe in sedma stran sodbe). Kot izhaja iz „Pojasnil“, služi odškodnina za bolečine kompenzaciji vseh tistih neugodij, ki jih je oškodovanec utrpel. Odškodnina pa se priznava ne samo za telesne, temveč tudi za psihične bolečine. Vse to je prvostopenjsko sodišče upoštevalo in odmerilo odškodnino za telesne in psihične bolečine (drugi odstavek 8. strani sodbe) v enotnem znesku. Pri tem ne gre za dve različni vrsti odškodnin, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče priznalo tožniku, ampak je odmerilo odškodnino kot kompenzacijo vseh neugodij, ki jih je tožnik utrpel. Sodišče tožniku ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter odškodnine zaradi strahu, kot neutemeljeno očita pritožba. Je pa v razlogih sodbe pojasnilo, da bolečnina (Schmerzensgeld) vsebinsko ustreza odškodnini za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v našem pravu. V razlogih sodbe pa je pojasnilo tudi, da psihične bolečine tožnika predstavlja tudi prestani strah, čeprav pojasnila te oblike izrecno ne omenjajo. Sodišče je štelo, da je strah pojmovno moč tako opredeliti.

9. Pravilno je priznalo prvostopenjsko sodišče tudi začetek teka zamudnih obresti od 31.1.2007 dalje. Tožena stranka je ponudila tožeči stranki poravnavo, ki jo je pripravila 30.1.2007 (list. št. A4). Iz poravnave izhaja, da je tožena stranka oškodovancu za popolno poravnavo vse škode ponudila plačilo zneska 7.109,00 EUR. Neutemeljeno se zato sklicuje pritožba, da je bil znan obseg škode šele z izdelavo izvedeniškega mnenja 3.7.2012, ki ga je tožena stranka prejela 17.8.2012. Tožeča stranka je v dokaz obsega svoje škode toženi stranki že pred tem ponudila dokaz in sicer izvedeniško mnenje izvedenca L. iz katerega je bilo moč razbrati nematerialno škodo, ki jo je tožnik zatrjeval. Glede na to, da je tožena stranka ponudila tožeči stranki poravnavo, je očitno že lahko ocenila škodo, do katere je bila po njeni oceni tožeča stranka upravičena. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s potekom tega datuma (poravnave), tožena stranka naslednjega dne prišla v zamudo in od takrat dalje tečejo zamudne obresti.

10. Delno pa je utemeljena pritožba zoper stroške, in sicer ne v delu, v katerem tožena stranka sodišču očita, da ni razvidno, za katera pravdna dejanja je sodišče priznalo tožniku stroške. Sodišče je obrazložilo katere stroške je tožeči stranki priznalo, prav tako pa sta v spisu stroškovnika tožeče stranke (list. št. 70 in 176) in iz katerih je moč razbrati, katere stroške je sodišče priznalo tožeči stranki. Zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče priznalo tožniku stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja izvedenca R. L.. Ti stroški so tožniku nastali (so izkazani) in so bili tudi utemeljeni, saj je tožnik na ta način izkazoval obseg svoje škode.

11. Utemeljeno pa pritožba napada stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, ker je priznalo stroške v zvezi z obravnavo dne 2.2.2010. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za prihod na narok v znesku 150 točk ter stroške odsotnosti iz pisarne v znesku 120 točk, skupaj 270 točk. Kot izhaja iz zapisnika, tožnik na narok ni pristopil, sodišče pa njegove odsotnosti ni opravičilo. Vsi ostali so na narok pristopili, vendar se narok nato ni opravil. Čim je tako, ti stroški za pravdo niso bili potrebni in jih je sodišče materialnopravno napačno priznalo (155. člen Zakona o pravdnem postopku (1) ). Na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov znižalo.

12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi (razen v delu, ki se nanašajo na stroške) niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo v vsebinskem delu potrditi (353. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 26/199 in naslednji, v nadaljevanju ZPP