Jedro

Odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 3.4.1962 ne predstavlja podlage za prenos pravice uporabe na toženo stranko, oziroma na njenega pravnega prednika. Z omenjeno odločbo je prenehala lastninska pravica, nadomestila jo je družbena lastnina. Po samem zakonu je prejšnjemu lastniku ostala pravica uporabe vse do odvzema iz posesti, za katerega se je prav tako zahtevala odločba. Vse do leta 1997 taka odločba ni bila izdana, prav tako pritožba ne oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da nacionalizirana nepremičnina niti pravnemu predniku tožnikov niti vsaj enemu od tožnikov do uveljavitve ZLNDL nikoli ni bila dejansko odvzeta iz posesti. To pomeni, da so imeli pravico uporabe v času uveljavitve ZLNDL dediči A.A., kar pomeni, da so na podlagi zakona postali lastniki parc. št. 704 k.o. O. oni in ne tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v prvem in tretjem odstavku izreka)razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 442.057,48 EUR (prvi odstavek izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek) in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 12.140,37 EUR pravdnih stroškov (tretji odstavek). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, da pa tožnikom nikoli ni bila odvzeta iz uporabe in so jo imeli ves čas v posesti. Na podlagi zakona jim je zato ostala pravica uporabe. Do dejanskega odvzema je prišlo šele takrat, ko je tožena stranka z nepremičnino razpolagala. Ker je toženka ravnala protipravno, saj nepremičnina ni bila odvzeta z ustrezno odločbo in ker pri razpolaganju z nepremičnino tudi ni bila dovolj skrbna (ni preverila, ali nima morda nepremičnine še vedno v posesti prejšnji lastnik), je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala, ko je zaradi ravnanja toženke nepremičnino pridobil v last tretji.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del in da predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Glede na v nadaljevanju predstavljeno vsebino pritožbe gre pri navedbi »zoper zavrnilni del« za očitno pomoto in je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo zoper ugodilni del. Tožena stranka najprej meni, da ji ni mogoče očitati deliktne odgovornosti, sodišče je odločalo tudi preko navedb tožnikov, ko je ugotavljalo, da tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno. Tožeča stranka neskrbnosti toženi sploh ni očitala, temveč je govorila le o protipravnosti. Posledica odločanja preko navedb je nezakonita odločitev. Ne glede na navedeno se tudi ni mogoče strinjati z zaključkom, da je tožena stranka ravnala neskrbno in je v zvezi s tem sodišče kršilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj določenih relevantnih okoliščin in materialnih določb sploh ni upoštevalo (načelo zaupanja v zemljiško knjigo, prostovoljni umik zahteve za denacionalizacijo, sklenitev zakupne pogodbe med prvim tožnikom in toženo stranko, skoraj 10 let od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) do razpolaganja tožene stranke z nepremičnino). Zaključek, da naj bi tožena stranka ne ravnala skrbno, ker naj bi zakupno pogodbo sklenila s tretjim, je sodišče sprejelo brez ustrezne trditvene podlage. Po mnenju pritožbe je napačno materialnopravno stališče, da je tožeča stranka ohranila pravico uporabe, ker do odvzema na podlagi odločbe ni prišlo, saj je bilo možno, da je do odvzema prišlo tudi brez odločbe, po odločitvi tistega, ki mu je po nacionalizaciji ostala pravica uporabe (npr. sodba VSK Cp 1215/2009). Umik zahteve za denacionalizacijo in sklenitev zakupne pogodbe pomenita prav opustitev pravice uporabe. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, do kdaj naj bi tožniki imeli pravico uporabe in se v tem smislu časovno ni opredelilo do denacionalizacije in zakupne pogodbe. Tudi sicer pa tožena stranka meni, da je odločba Občinskega ljudskega odbora, z dne 3.4.1962 pomenila odločbo o odvzemu iz uporabe. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi bili tožniki solidarni upniki. Iz izpovedi prvega tožnika izhaja, da je nepremičnino najprej obdeloval njegov oče, nato pa on. Ostalih 10 tožnikov torej nikoli ni imelo v posesti sporno nepremičnino, sodba praksa pa je že zavzela stališče, da je odsotnost posesti izključevala pravico uporabe. Njihov zahtevek bi bilo torej treba zavrniti. Sodba o tem, kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke in izpovedi prvega tožnika, nima razlogov. Vprašanje je pomembno tudi zaradi odločitve o povrnitvi sodnih stroškov. Sodišče tudi ni odločalo o ugovoru zastaranja, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno absolutno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne more biti namreč sporno, da je tožena stranka najmanj v letu 2004, ko je sklenila zakupno pogodbo, že razpolagala z nepremičnino. Takrat je tudi začel teči triletni zastaralni rok. Ne glede na povedano, pa tožena stranka poudarja, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zaradi česar bi bila upoštevaje 3. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) predmet lastninjenja le na podlagi ZDen, ki je denacionalizacijskim upravičencem določal prekluzivni rok za uveljavljanje te pravice. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, čeprav so bile podane že med postopkom. Podrejeno pa se tožena stranka ne strinja z višino odškodnine. Izvedenec je namreč vrednost nepremičnine ocenil bistveno previsoko. Izvedenec je upošteval cene iz ponudb, ne pa cen iz dejansko realiziranih prodaj, upošteval je neprimerljive prodaje (kjer je šlo za zemljišča z izdanim gradbenim dovoljenjem in z vso infrastrukturo na parceli). Ugotovitev sodišča, da je izvedenec podal primerno oceno, ne ustreza standardu skrbne presoje dokazov. Ne glede na povedano pa je nepravilen tudi sklep o stroških, saj so ti priznani v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT), stroški izvedenca pa sploh še niso bili odmerjeni, zaradi česar je sodišče verjetno priznalo kar plačani predujem.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrženje pritožbe, saj jo je ta vložila samo zoper zavrnilni del sodbe, za kar pa nima pravnega interesa. Ker je izjava jasna in nedvoumna, bi sodišče moralo upoštevati določbo druge točke 335. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je med pravdo podala ugovor zastaranja, o katerem pa izpodbijana sodba nima razlogov, na kar pritožba opozarja. Sodbe o odločilnem dejstvu ni mogoče preizkusiti in jo je bilo treba že zato razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (454. člen ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 3.4.1962, ne predstavlja podlage za prenos pravice uporabe na toženo stranko, oziroma na njenega pravnega prednika. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je z omenjeno odločbo prenehala lastninska pravica, nadomestila jo je družbena lastnina. Po samem zakonu je prejšnjemu lastniku ostala pravica uporabe vse do odvzema iz posesti, za katerega se je prav tako zahtevala odločba. Vse do leta 1997 taka odločba ni bila izdana, prav tako pritožba ne oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da nacionalizirana nepremičnina niti pravnemu predniku tožnikov niti vsaj enemu od tožnikov do uveljavitve ZLNDL nikoli ni bila dejansko odvzeta iz posesti. Meni le, da pomeni umik zahtevka za denacionalizacijo odpoved pravici uporabe, kar pa ne drži. Umik zahteve za denacionalizacijo je namreč pomenil le to, da tožeča stranka ni uveljavila možnosti lastninjenja že po ZDen, na njeno pravico uporabe pa ni vplival. Do lastninjenja je zato prišlo šele z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997. Ker za obstoj pravice uporabe vpisi v zemljiški knjigi niso odločilni, dejstvo, da nikoli ni prišlo do odvzema iz posesti, pomeni, da so imeli pravico uporabe v času uveljavitve ZLNDL dediči A.A., kar pomeni, da so na podlagi zakona postali lastniki parc. št. 704 k.o. O. oni in ne tožena stranka. Posledično sklenitev zakupne pogodbe v letu 2004 ne more šteti za odpoved lastninski pravici, saj je za pravnoposlovni prenos lastninske pravice potreben vpis v zemljiški knjigi.

Na podlagi povedanega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso izgubili pravice uporabe na nepremičnini in da je kljub temu tožena stranka s sporno nepremičnino razpolagala, da je torej tožena stranka razpolagala s tujo stvarjo. Tožniki so svoj zahtevek temeljili na deliktni odgovornosti ter na „odškodnini“, ki jim pripada pripada kot dedičem prejšnjega lastnika kot denarno nadomestilo za odtujeno nepremičnino, pri čemer se je sodišče prve stopnje ukvarjalo samo z deliktno odgovornostjo. Pritožbeno sodišče soglaša, da se tožena stranka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj, kot rečeno, gre za vprašanje, kdo je imel na podlagi predpisov pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču in te predpise tožena stranka (kot oseba javnega prava) mora poznati, posebej še, ker tožena stranka trdi, da naj bi najprej imetnica pravice uporabe, nato pa lastnica postala kot upravičenec iz nacionalizacije.

Pritožba pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb na ugotovitve izvedenca, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločilne. Tožena stranka je namreč takoj, ko je bilo to mogoče, zahtevala dopolnitev v zvezi s pripombo, da je izvedenec ceno določil na podlagi neprimerljivih zemljišč, ki so že imela gradbeno dovoljenje in da v zvezi s tem ni opravil ustreznih prilagoditev vrednosti. Gre za okoliščino, ki bi lahko vplivala na višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je brez utemeljenega razloga predlog za dopolnitev zavrnilo, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

V ponovljenem postopku se bo zato sodišče prve stopnje najprej moralo opredeliti do ugovora zastaranja (po potrebi po obeh vtoževanih podlagah). Če bo ugotovilo, da zahtevek ni zastaran in bi mu bilo po temelju mogoče ugoditi, bo moralo ustrezno dopolniti postopek in od izvedenca zahtevati odgovor na vprašanje, kako na višino odškodnine vpliva okoliščina, da je bilo za nepremičnine, katerih tržno vrednost je primerjal, že izdano gradbeno dovoljenje ter na podlagi njegovega odgovora odločiti o zahtevku po višini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.