Jedro

Obseg izvedbe dokaza z zaslišanjem priče je omejen na izpoved o dejstvih, v dokazovanje katerih je ta dokazni predlog predlagala stranka. Dokazno vrednost ima torej izpoved priče kot taka, v okviru katere mora priča pojasniti tudi od kod so ji te informacije poznane (2. odstavek 239. člena ZPP). To pa ne pomeni, da ima priča procesni položaj v katerem lahko svoje trditve v izpovedi utemeljuje z drugimi dokaznimi sredstvi. Predlaganje dokazov, s katerimi si lahko potrjuje ali prereka verodostojnost izpovedi priče, je pridržano zgolj stranki. To velja tudi v primeru, ko je bila v postopku zaslišana priča, ki je bila hkrati pooblaščenec same stranke. Dokler je sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem takšne priče, njenih trditev in predlogov ni mogoče obravnavati kot da bi jih podajala sama stranka.

Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi očitki ne strinja: Če se tožena stranka sklicuje na pogodbeno podlago, ki izključuje zahtevke tožeče stranke, bi morala dokazati, da je bila s strani tožeče stranke podana izjava volje za sklenitev tovrstne pogodbe izrecno ali na način, iz katerega se da zanesljivo sklepati na obstoj takšne volje na strani tožeče stranke (1. odstavek 28. člena ZOR). Dopis tožene stranke z dne 17.7.1998 je enostranska listina. Nereagiranje tožeče stranke v smislu izrecne potrditve tovrstnega dogovora ni mogoče smatrati kot potrditve tega dogovora (1. odstavek 42. člena ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 1. točki izreka tako, da zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 4.781.068,90 SIT in zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.720.591,30 SIT od 12.11.1997 do plačila in od zneska 203.850,00 SIT od 19.9.1997 do 27.1.2000 - v 2. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15 dneh povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 354.741,00 SIT.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 174.241,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo v plačilo: - 4.720.591,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1997 do plačila - 3.479.499,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2000 do plačila - 203.850,00 SI z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1997 do plačila - 1.867.811,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 734.741,30 SIT od 16.9.1997 do plačila in od zneska 741.806,10 SIT od 16.10.1997 do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe).

Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih strokov tožeče stranke v višini 880.026,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Iz podatkov informatizirane baze sodnega registra izhaja, da je bil nad tožečo stranko dne 13.7.2006 začet stečajni postopek, ki sam po sebi predstavlja prekinitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 205. člena ZPP. Ker pa so bila pred začetkom stečajnega postopka že izvedena vsa procesna dejanja v zvezi z obravnavanjem pritožbe v smislu 1. odstavka 344. člena ZPP, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo navedeno okoliščino upoštevati in pred vročitvijo te sodbe postopati skladno z 2. odstavkom 205. člena in 1. odstavkom 208. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede relativne bistvene kršitve postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da prvostopenjsko sodišče v nasprotju z določili ZPP ni upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je v okviru svojega zaslišanja 16. novembra 2005 predložila priča dr. J. T. Pritožnik v pritožbi ne konkretizira kateri so ti listinski dokazi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da pa bi jih moralo upoštevati. V tem smislu pritožbe niti ni mogoče preizkusiti. Na načelni ravni pa je materialnopravno zmotno izhodišče pritožnika, da je sodišče v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem priče dolžno upoštevati listine, ki jih v dokazne namene predloži priča in ne stranka. Obseg izvedbe dokaza z zaslišanjem priče je omejen na izpoved o dejstvih, v dokazovanje katerih je ta dokazni predlog predlagala stranka. Dokazno vrednost ima torej izpoved priče kot taka, v okviru katere mora priča pojasniti tudi od kod so ji te informacije poznane (2. odstavek 239. člena ZPP). To pa ne pomeni, da ima priča procesni položaj, v katerem lahko svoje trditve v izpovedi utemeljuje z drugimi dokaznimi sredstvi. Predlaganje dokazov, s katerimi si lahko potrjuje ali oporeka verodostojnost izpovedi priče, je pridržano zgolj stranki. To velja tudi v primeru, ko je bila v postopku zaslišanja priča, ki je bila hkrati pooblaščenec same stranke. Dokler je sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem takšne priče, njenih trditev in predlogov ni mogoče obravnavati kot da bi jih podajala sama stranka.

V zvezi s pritožbenim razlogovanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik izpodbija dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela izkazati obstoja ustnega dogovora med pravdnima strankama z dne 17. julija 1998, v posledici katerega naj bi po plačilu denarne obveznosti, ki jo je izpolnila tožena stranka, prenehale vse medsebojne obveznosti pravdnih strank iz sklenjene prodajne pogodbe z dne 28.4.1997. Do takšne dokazne ocene je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi nasprotujočih si izjav zaslišanih prič J. T., M. R. in R. B., in ocene dokaznih listin, ki sta jih ponudili pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da bi prvostopenjsko sodišče moralo priti do drugačnega dejanskega zaključka na podlagi naslednjih okoliščin: - da tožeča stranka ni odreagirala na dopis tožene stranke z dne 17. julija 1998 v katerem je tožena stranka povzela vsebino sklenjene poravnave (B6), s čimer je konkludentno potrdila sklenitev poravnave - tožena stranka je preostalo denarno obveznost do tožeče stranke poravnala v večini 188.000 DEM, kar je skladno z dopisom z dne 17.7.1998 in nižji znesek od predhodno usklajenega dolgovanega zneska v višini 189.280,53 DEM - tožeča stranka je s svojim dopisom z dne 17.7.21998 in 23.7.1998 reagirala na odpis tožene stranke z dne 17.7.19098 in prejela plačilo v znesku protivrednosti 188.000 DEM.

Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi očitki ne strinja: Če se tožena stranka sklicuje na pogodbeno podlago, ki izključuje zahtevke tožeče stranke, bi morala dokazati, da je bila s strani tožeče stranke podana izjava volje za sklenitev tovrstne pogodbe izrecno ali na način, iz katerega se da zanesljivo sklepati na obstoj takšne volje na strani tožeče stranke (1. odstavek 28. člena ZOR). Dopis tožene stranke z dne 17.7.1998 je enostranska listina. Nereagiranje tožeče stranke v smislu izrecne potrditve tovrstnega dogovora ni mogoče smatrati kot potrditve tega dogovora (1. odstavek 42. člena ZOR). Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tudi dopis tožeče stranke toženi stranki z dne 17.7.1998 (B7) ne potrjuje takšnega dogovora o poravnavi, saj je predmet dopisa zgolj posredovanje številke računa tožeče stranke, kamor naj tožena stranka nakaže preostanek kupnine. Enako velja tudi za odpis z dne 23.7.1998 (B8). Tudi okoliščina, da je tožeča stranka sprejela nižji znesek plačanega preostalega dela kupnine kot je bi prvotno dogovorjen, sama po sebi ne more pripeljati do zanesljivega sklepanja o obstoju zatrjevane poravnave med pravdnima strankama. Tako se izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela izkazati obstoja ustne poravnave strank, ki bi izključevale kakršnekoli tožbene zahtevke tožeče stranke iz sklenjene prodajne pogodbe z dne 28.4.1997. Ob takšnih ugotovitvah se izkaže pritožba kot neutemeljena v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi plačanega zneska sodne takse za vpis lastninske pravice na toženo stranko na nepremičnini, ki je bila predmet prodajne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na odločbo 210. člena in 218. člena ZOR ob upoštevanju odločbe 17. člena pogodbe (A19, s katero je tožena stranka prevzela breme teh stroškov. Materialnopravno zmotna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je tožeči stranki od prisojnega zneska (203.850,00 SIT) prisodilo zakonske zamudne obresti v smislu 214. člena ZOR že od samega plačila dalje. Zgolj iz ugotovitve, da se je tožena stranka zavedala, da je dolžna nositi navedene stroške, ni mogoče sklepati na nepoštenost tožene stranke že v trenutku, ko je tožeča stranka izvršila plačilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti do vložitve tožbe (27.21.2000) zavrnilo.

Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, s katerim se izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilu najemnine v višini 1.807.334,30 SIT, sklicujoč se na račune (A 18), saj same višine terjatve tožena stranka niti ni izrecno prerekala. Podlaga za navedene obveznosti pa je podana v 2. odstavku 10. člena prodajne pogodbe. Trditvena podlaga tožeče stranke pa ne utemeljuje tožbenega zahtevka v tem delu v celotni višini kot ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče v 4. alineji 1. točke izreka izpodbijane sodbe, da prisojeni znesek za 60.477,60 SIT presega ugotovljeno obveznost iz obrazložitve sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu tako sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz tožbe tudi v tistem delu za katerega tožeča stranka ni izkazala noben podlage. Tožbeni zahtevek je v tem delu je torej nesklepčen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu tako, da je ta del tožbenega zahtevka (glede plačila 60.477,60 SIT) zavrnilo.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča na plačilo zneska 3.479.499,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2000 do plačila. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljevala kot plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila preostalega dela kupnine po prodajni pogodbi. Tožbeni zahtevek ima v tem delu torej podlago v določbi 1. odstavka 277. člena in 1. odstavka 279. člena ZOR. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske podlage tega dela tožbenega zahtevka in sicer, da je bila tožena stranka v časovnem obdobju, na katerega se nanaša obračun zamudnih obresti (12.11.1997 do 4.8.1998), v zamudi z izplačilom preostalega dela kupnine, kakor tudi glede višine dolgovane obveznosti na dan zapadlosti (17.874.787,65 SIT). Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve glede nepravočasnosti plačila (točka II.4. pritožbe) se nanašajo zgolj na vprašanje, ali je bila tožena stranka v zamudi pravega dela kupnine pred izplačilom na podlagi pogodbe o asignaciji z dne 12.11.1997 (A5).

Materialnopravno zmotna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 4.720.591,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1997 do plačila. V svoji obrazložitvi je prvostopenjsko sodišče sledilo utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala v tožbi. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na odškodninski podlagi, pri čemer kot škodo opredeljuje svojo prikrajšanje, ki naj bi ga utrpela s tem, da tožena stranka ni pravočasno izpolnila svoje obveznosti iz prodajne pogodbe in aneksa in je upniku tožeče stranke del kupnine nakazala namesto 8.7.1997 šele 12.11.1997. Škodo naj bi predstavljalo povečanje terjatve upnika do tožeče stranke v času od zapadlosti obveznosti tožene stranke do dejanskega plačila na račun upnika. Z aneksom št. 1 k prodajani pogodbi, podpisanega na dan same sklenitve pogodbe, sta se v 2. odstavku 1. člena pravdni stranki dogovorili, da bo kupec (tožena stranka) izplačal del kupnine hipotekarnim upnikom tožeče stranke, kar bo omogočilo izbris hipoteke na predmetni nepremičnini. Takšen dogovor pa pomeni zgolj dogovor o tem, da bo tožena stranka svojo denarno obveznost izplačila kupnine namesto tožeči stranki deloma izpolnila na račun tretjega. S takšnim dogovorom pa se tožena stranka ni spustila v pogodbeno razmerje tožeče stranke s hipotekarnim upnikom, niti ni s tem prenehala obveznost tožeče stranke iz tega razmerja. Tožeča stranka bi se povečanju doga do hipotekarnega upnika lahko izognila na ta način, da bi to obveznost poravnala. Povečanje te obveznosti tožeče stranke tako ne more biti v vzročni zvezi z morebitno zamudo tožene stranke z izplačilom kupnine. To pa samo po sebi izključuje utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke v tako vtoževani višini. Pravilna uporaba materialnega prava je tako narekovala spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v okviru neuradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. ostavka 350. člena ZPP, zato je določilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi delno spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da je tožeča stranka od celotnega tožbenega zahtevka 10.271.753,10 SIT (in ne od zneska 1¸0.286.282,90 SIT kot zmotno navedeno v uvodu izpodbijane sodbe) uspela glede 53 % tožbenega zahtevka. Ker pritožnik ne izpodbija odmere potrebnih pravdnih stroškov tožeči stranki s strani prvostopenjskega sodišča (880.026,00 SIT), je tožeča stranka glede na uspeh v postopku upravičena do povrnitve 466.413,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Glede na delni uspeh tožene stranke v postopku je upravičena do povrnitve sorazmernega dela potrebnih pravdnih stroškov po stroškovniku, predloženem na glavni obravnavi dne 3.2.2006 (list. št. 103). Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo vloge z dne 1.9.2005 (50 točk) in z dne 20.10.2005 (50 točk), za nakazilo predujma po 7. toč, ki tarifne številke 39 (20 točk), za zastopanje na naroku 16.11.2005 (900 točk), porabljen čas po 1. odstavku 7. člena OT (100 točk) in odsotnost iz pisarne (40 točk) ter za zastopanje na naroku dne 3.2.2006 (450 točk), porabljeni čas /(50 točk) in odsotnost iz pisarne (40 točk) skupno torej 1800 točk, kar upoštevaje 20 % DDV znaša 237.600,00 SI. Tožena stranka ni upravičena od tožeče stranke uveljavljati povrnitev plačanega predujma (10.000,00 SIT) ki so v spisovnih podatkih niti ni bil porabljen, zato povrnitev tega lahko zahteva tožena stranka neposredno od sodišča. Glede na uspeh v postopku (47 %) je tožena stranka tako upravičena do povrnitve 111.672,00 SIT pravdnih stroškov po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče tako prisodilo tožeči stranki znesek 354.741,00 SIT.

Glede na delni uspeh v postopku je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki predstavljajo stroške sestave pritožbe (1250 točk, povečane za 20 % DDV) in plačno takso za pritožbo (205.725,70 SIT). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov v višini 174.241,00 SIT.