Jedro

Zgolj revidentova navedba, da prepovedi, ki jih je izrekel inšpekcijski organ po določbah ZUN za sporni objekt, omejujejo njegovo lastninsko pravico, ne izkazuje zelo hudih posledic. Revident s to navedbo hudih posledic namreč ni natančno opredelil in konkretiziral.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so tožniki sami dne 23. 9. 2009 vložili revizijo, istega dne je prvi tožnik A.A. vložil še revizijo po odvetniški družbi, drugi tožnik B.B. in tretja tožnica C.C. pa sta to storila dne 25. 9. 2009. Tožniki sami so dne 17. 11. 2009 vložili še dopolnitev revizije. Dovoljenost revizije utemeljujejo z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Glede na dejstvo, da stranka o isti stvari ne more vložiti več revizij, je Vrhovno sodišče vse vložene revizije obravnavalo kot eno. Glede na različne vlagatelje pa je ločeno presojalo pravočasnost in dovoljenost revizije za posamezne izmed njih.

3. Revizija prvega tožnika ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep in odločbo tožene stranke z dne 9. 1. 2009. S citiranim sklepom in odločbo je tožena stranka predlog prvega tožnika za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor, Izpostava Ž. z dne 16. 10. 1996 in odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 29. 9. 2004, zavrgla, predlog drugega tožnika in tretje tožnice za izrek citirane odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor, Izpostava Ž. z dne 16. 10. 1996 za nično pa je zavrnila. Predlog prvega tožnika je bil zavržen iz razloga, ker ta ni bil stranka v postopku, ki je bil končan z odločbo, katere ničnost je predlagana, zato ni upravičeni predlagatelj v smislu prvega odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up 858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (na katero se revident A.A. sklicuje) je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V tem primeru revident A.A. ni niti opredelil pravnega vprašanja, niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej.

8. V obravnavanem primeru je revident A.A. zatrjeval zelo hude posledice z navedbami, da prepovedi, ki jih je inšpekcijski organ izrekel po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN za sporni objekt, ki naj bi se delno nahajal na parceli, katere solastnik je, že 13 let omejujejo njegovo lastninsko pravico. Po presoji Vrhovnega sodišča pa zgolj te navedbe revidenta ne izkazujejo zelo hudih posledic, ne da bi jih natančno opredelil in konkretiziral oziroma, ne da bi konkretno navedel ter izkazal zelo hude posledice zaradi zatrjevanega omejevanja lastninske pravice. Glede na navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije.

9. Ker revident A.A. ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Revizija drugega tožnika in tretje tožnice je prepozna.

11. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugemu tožniku in tretji tožnici je bila sodba sodišča prve stopnje vročena dne 21. 8. 2009, kot je to razvidno iz podpisanih povratnic v spisu. Po določbi drugega odstavka 111. člena ZPP se v primerih, ko je rok določen po dnevih, vanj ne všteje dan vročitve ali sporočitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Po določbi četrtega odstavka 111. člena ZPP se v primeru, da je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa Zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZPP pa se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Glede na navedene določbe, ki jih je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se je rok za vložitev revizije iztekel v ponedeljek 21. 9. 2009, drugi tožnik in tretja tožnica pa sta sama vložila revizijo dne 23. 9. 2009, njena dopolnitev po odvetniški družbi pa je bila vložena dne 25. 9. 2009. Revizija je bila torej vložena po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZUS-1 in je zato prepozna.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo drugega tožnika in tretje tožnice zavrglo kot prepozno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami trpijo stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).