Jedro

Tožnik je tožencema dovolil uporabo sporne poti za hojo, vožnjo z osebnimi vozili in dostavnimi vozili poštne službe. Zato so glede tako dovoljene uporabe sporne poti neutemeljene trditve o protipravnem vznemirjanju tožnikove lastninske pravice, s tem pa je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za opustitev posegov v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v III. točki izreka) spremeni tako, da je tožena stranka nerazdelno dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 852,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (v I/2. in I/3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prav: sklepom) zavrglo tožbo tožnika v delu, v katerem je slednji zahteval, da se ugotovi, da toženca nimata služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi poti preko tožnikove nepremičnine parc. št. 258/1 k. o. X v korist nepremičnine parc. št. 257/3 k. o. X, in da sta toženca dolžna opustiti vsako hojo in vožnjo po tej tožnikovi poti (I/1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 258/1 k. o. X, ki presega uporabo poti v asfaltiranem delu v širini 2 m, še posebej pa sta dolžna opustiti vožnjo s tovornjaki po približno 60 m dolgi poti na parc. št. 258/1 k. o. X (I/2. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več, in sicer glede hoje in vožnje z osebnimi vozili ter dostavnimi vozili poštne službe in uporabe poti v asfaltirani širini 2 m, pa je zavrnilo (I/3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi nasprotno tožbo tožencev v delu, v katerem sta slednja zahtevala, da se ugotovi, da je bila dne 25. 1. 1939 sklenjena kupna pogodba med J. V. in A. V., na podlagi katere je bila v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 257/3 k. o. X dogovorjena stvarna služnost hoje in vožnje iz javne poti parc. št. 684 k. o. X preko služečega zemljišča parc. št. 258/1 k. o. X (II/1. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca od tožnika zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, da se pri nepremičnini parc. št. 258/1 k. o. X vknjiži stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili po poti, ki poteka od jugovzhodnega roba nepremičnine parc. št. 258/1 k. o. X do severozahodnega roba nepremičnine parc. št. 258/1 k. o. X, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 257/3 k. o. X (II/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala, da se ugotovi obstoj stvarne služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po že opisani poti na nepremičnini parc. št. 258/1 k. o. X v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 257/3 k. o. X (II/3. točka izreka). Odločilo je še, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. točki, I/3. točki in zoper besedno zvezo »ki presega uporabo poti v asfaltiranem delu v širini 2 m« v I/2. točki izreka te sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencema pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga, da ga pritožbeno sodišče zasliši in nato izda novo sodbo ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je »uporaba poti« zelo širok pojem, zato je odločitev sodišča prve stopnje v I/2. točki izreka izpodbijane sodbe premalo določna in definirana. Nenazadnje zemljišče, prekrito z asfaltom, ki naj bi predstavljalo pot, na vseh mestih sploh ni široko dva metra, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe, pač pa manj, in sicer 190 cm. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za prepoved vznemirjanja lastninske pravice napačno zavrnilo. Zavrnitev njegovega zahtevka je tudi nezakonita, saj mu onemogoča izvrševanje lastninske pravice v skladu z določili 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožencema ni nikoli (niti ko je bil zaslišan kot stranka niti kako drugače) dal soglasja za hojo po parc. št. 258/1 k. o. X (sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je naknadno dal soglasje za vožnjo z osebnimi vozili in dostavnimi vozili), toženca pa te pravice tudi nista priposestvovala. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sprejelo to odločitev. Poudarja, da je nasprotoval in da še vedno nasprotuje vsakršni uporabi njegovega zemljišča s strani tožencev, tudi uporabi sporne asfaltirane poti v širini dveh metrov. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo njegove izpovedbe. Ko je bil zaslišan, ni spremenil svojih pravic iz 37. člena SPZ na način, da bi tožencema dovolil uporabo poti v širini asfalta dveh metrov. Tudi sicer sta njegovi izpovedbi na zaslišanju dne 20. 10. 2010 v nasprotju, saj je enkrat izpovedal, da ga vožnje z osebnimi vozili motijo, drugič pa, da ga ne motijo, ves čas pa je izpovedoval, da se zlorablja njegovo zaupanje in da se vozi kljub njegovemu nasprotovanju. Glede na vse navedeno predlaga, da se ga ponovno zasliši. Nadalje ugotavlja, da kljub zavrnjenim tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta toženca pridobila služnostno pravico uporabe poti v asfaltiranem delu v širini dveh metrov na parc. št. 258/1 k. o. X. Izpodbijana sodba je zato protispisna, saj, kot rečeno, sodišče prve stopnje zahtevkom po nasprotni tožbi ni ugodilo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa lahko sklepamo, da sta toženca služnost delno priposestvovala. Navaja še, da toženca uporabo poti že razširjata preko dveh metrov zemljišča. Na koncu se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških, saj se mu ta ne zdi pravična. Toženca sta namreč propadla z vsemi zahtevki po nasprotni tožbi, medtem ko je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom delno uspel, kljub temu pa ni upravičen do povračila nikakršnih pravdnih stroškov.

3. Toženca sta po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zoper izpodbijano sodbo pritožuje le tožnik, in sicer zoper odločitev o zahtevku za zaščito pred vznemirjanjem njegove lastninske pravice (zoper del I/2. točke in zoper celotno I/3. točko izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (zoper III. točko izreka). V preostalem delu je izpodbijana sodba tako že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev v I/2. točki izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 258/1 k. o. X, kolikor presega uporabo poti v asfaltiranem delu v širini dveh metrov, nedoločna. Ta del izreka je povezan z nadaljnjo I/3. točko izreka, v kateri je v presežku zavrnjen tožbeni zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem tožnikove lastninske pravice. Iz I/3. točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, kakšna uporaba sporne poti, ki poteka preko tožnikovega zemljišča, je tožencema dovoljena. V izreku izpodbijane sodbe je torej jasno določeno, katere posege v tožnikovo lastninsko pravico sta toženca dolžna opustiti oziroma glede katere uporabe sporne poti s strani tožencev tožnikov zahtevek ni utemeljen.

7. Pravna podlaga zahtevka za zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice je v prvem odstavku 99. člena SPZ, ki določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

8. Pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka za zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ je, da je vznemirjanje lastninske pravice protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice (npr. nima pravice užitka ali stvarne služnosti oziroma nima dovoljenja lastnika za tovrstno početje).

9. V obravnavani zadevi je bilo (glede na nevložitev pritožbe s strani tožencev sedaj že pravnomočno) ugotovljeno, da toženca na sporni poti, ki jo uporabljata in ki poteka po tožnikovi nepremičnini, nimata služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili. Vendar pa je tožnik, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2010, ko je bil zaslišan kot stranka, na izrecno vprašanje sodišča jasno odgovoril, da ne nasprotuje izvrševanju služnostne pravice tožencev v širini asfalta oziroma dveh metrov (list. št. 90 spisa). Iz tožnikove celotne izpovedbe izhaja, da nasprotuje le vožnjam s tovornjaki po njegovi nepremičnini oziroma uporabi sporne poti preko dveh metrov širine. Iz tožnikove izpovedbe je torej zaključiti, da tožencema ne oporeka oziroma jima dovoljuje uporabo sporne poti v navedeni širini za hojo, vožnjo z osebnimi vozili in dostavnimi vozili poštne službe (glede slednjih je izrecno izpovedal, da ga ne motijo). Zato so glede tako dovoljene uporabe sporne poti neutemeljene trditve o protipravnem vznemirjanju tožnikove lastninske pravice, s tem pa je v tem delu neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za opustitev posegov v lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno tožnikovo dovoljenje predstavlja tako imenovani prekarij oziroma dovoljeno neodplačno uporabo stvari do preklica. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko lastnik za vsak namen, ki ni prepovedan, svojo lastninsko pravico omeji, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 38. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena SPZ).

10. V pritožbi tožnik nasprotuje vsakršni uporabi sporne poti s strani tožencev, tudi tisti, ki jo je, ko je bil zaslišan kot stranka, dovolil. Vendar pa takšno pritožbeno nasprotovanje oziroma preklic dovoljenja za neodplačno uporabo poti v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišče namreč pri odločanju upošteva (le) dejstva, ki so obstajala do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Do takrat pa je, kot rečeno, tožnik opisano uporabo poti v širini dveh metrov, kolikor je širina asfalta, dovoljeval (in torej ni dokazal svojih trditev o celotni protipravni uporabi sporne poti s strani tožencev).

11. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sporna pot dejansko široka 190 cm, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik, ko je bil zaslišan, izpovedoval o poti v širini dveh metrov, iz zapisnika o ogledu, na katerega se sklicuje v pritožbi, pa izhaja, da je ta pot nekje široka dva metra, nekje pa 190 cm. Gre torej za minimalno razliko na nekaterih delih sporne poti, ki je tožnik vse do pritožbe očitno ni zaznal in ki po oceni pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve, saj osebna vozila in dostavna vozila poštne službe niso širša od 190 cm.

12. Nadalje tožnik v pritožbi izpostavlja, da v svoji izpovedbi tožencema nikoli ni dovolil hoje po sporni poti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega izrecno res ni dovolil. Vendar pa, kot rečeno, ni nasprotoval uporabi tožencev v širini dveh metrov asfaltirane poti. Služnost tožencev z izpodbijano sodbo sicer res ni bila ugotovljena, vendar pa sta slednja z nasprotno tožbo vtoževala služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, kar je tožniku, ko je bil zaslišan, moralo biti znano. Poleg tega pa v skladu z ustaljeno sodno prakso služnost vožnje po določeni poti obsega tudi vsa upravičenja uporabe služnosti pešpoti.

13. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja na napačen zapis v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in sicer v obrazložitvi ugoditve tožnikovemu zahtevku, kjer je navedeno, da v preostalem delu tožena stranka ni priposestvovala stvarne služnosti (pri čemer je sodišče prve stopnje, kot rečeno, z izpodbijano sodbo zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti na podlagi priposestvovanja). Kot že obrazloženo, sta tožnika upravičena uporabljati sporno pot v obsegu do dveh metrov širine asfalta za hojo in vožnjo z osebnimi vozili na podlagi tožnikovega dovoljenja oziroma prekarija in ne na podlagi priposestvovanja služnosti. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da v zaslišanju podana naknadna privolitev tožnika izključuje protipravnost vznemirjanja lastninske pravice. Upoštevaje navedeno in zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče ocenjuje sporni zapis o delnem nepriposestvovanju služnosti za očitno pomoto, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

14. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških, da torej pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. S to odločitvijo, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP, se pritožbeno sodišče strinja le glede zahtevkov po tožbi, kjer ocenjuje, da je tožnik uspel s približno polovico svojih zahtevkov. Glede zahtevkov po nasprotni tožbi pa je tožnik (tam kot toženec) v celoti uspel (saj so bili vsi zahtevki po nasprotni tožbi zavrnjeni oziroma del nasprotne tožbe zavržen), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, ki se nanašajo (izključno) na postopek po nasprotni tožbi. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in na podlagi tožnikovega stroškovnika, iz katerega izhaja natančna specifikacija zahtevanih in priznanih stroškov (list. št. 152).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v III. točki izreka) spremenilo tako, da sta toženca nerazdelno dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 852,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe tožencema do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

16. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (v I/2. in I/3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede odločitve o pravdnih stroških, ki so (zgolj) stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

18. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krijeta tudi toženca sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).