Jedro

Izločanje dokazov, zbranih na nezakonit oziroma protiustaven način je temelj pravičnega postopka, kateri organ (predsednik senata ali razpravni senat) naj o dovoljenosti dokazov presoja pa je treba določiti tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka, glede na okoliščine konkretnega primera.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega G.I. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil G.I. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen šest let zapora. V to kazen mu je bil vštet čas pridržanja in pripora. Po četrtem odstavku 196. člena KZ sta mu bila odvzeta zaseženo mamilo heroin in osebni avtomobil. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so mu bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP) in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu s 423. členom ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker kršitve konvencijskih, ustavnih in zakonskih določb, ki jih zatrjujejo zagovorniki, niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo 22. in 23. člen Ustave ter tretji odstavek 116. člena ZKP, ker o pisni zahtevi zagovornikov za izločitev (nezakonitih) dokazov, ki so jo vložili dan pred začetkom glavne obravnave, ni odločilo s posebnim obrazloženim sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba (tretji odstavek 83. člena ZKP), pač pa je o tem predlogu odločil razpravni senat šele na glavni obravnavi in s tem obsojencu odvzelo pravico do posebne pritožbe. Višjemu sodišču pa očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se do teh pritožbenih navedb naj ne bi opredelilo.

Pri presoji pravilnosti ravnanja nižjih sodišč je treba upoštevati, da so zagovorniki pisno zahtevo za izločitev dokazov podali 30.5.2006, to je dan pred glavno obravnavo in da so enako zahtevo (neuspešno) uveljavljali tudi v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ter v ugovoru zoper obtožnico. Na glavni obravnavi dne 31.5.2006 (ko se je ta že začela), je senat kljub nasprotovanju obrambe, da se zasliši priča M.J., sprejel sklep, da se ta predlog kot tudi predlog za izločitev ostalih dokazov, kot so navedeni v pisnem predlogu, zavrne, s podrobnejšo utemeljitvijo, da ne gre za nedovoljene dokaze. V sklepu, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani (z dne 13.6.2006) zavrnilo pritožbo zagovornikov zoper sklep o podaljšanju pripora po izreku sodbe (peti in šesti odstavek 361. člena ZKP) je med drugim kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe glede izločitve dokazov in poudarilo, da ti "že na prvi pogled" niso nedovoljeni in da se sme sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi dokazov, izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo (340. člen ZKP).

Po določbah ZKP izločanje nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena) poteka od uvedbe preiskave do pritožbenega postopka. V preiskavi (in v zvezi z neposredno obtožnico) jih izloča preiskovalni sodnik (83. člen), v ugovornem postopku zunajobravnavni senat (četrti odstavek 260. člena), pred glavno obravnavo predsednik senata (tretji odstavek 286. člena), na glavni obravnavi razpravni senat (tretji odstavek 340. člena) in v pritožbenem postopku senat višjega sodišča (tretji odstavek 372. člena in 382. člen ZKP). Nedovoljeni dokazi se izločajo na predlog strank ali po uradni dolžnosti, pri čemer smejo stranke zahtevati izločitev samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa le, če tega niso mogle zahtevati že prej (zadnji stavek drugega odstavka 83. člena). S takšno omejitvijo se želi preprečiti zavlačevanje postopka s kasnejšimi (špekulativnimi) zahtevami za izločitev dokazov.

V fazi priprav na glavno obravnavo (od prejema obtožnega akta do začetka zasedanja razpravnega senata) so procesna dejanja in odločitve v rokah predsednika senata. Po določbah tretjega in četrtega odstavka 286. člena ZKP predsednik senata izda sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov preden določi glavno obravnavo; zoper sklep imata stranki pravico do pritožbe, o kateri odloča zunajobravnavni senat (25. člen), ki sme glede na vsebino izločenega dokaza odrediti, da se glavna obravnava opravi pred drugim predsednikom senata. Izločanje nedovoljenih dokazov na glavni obravnavi, ki (iz različnih razlogov) niso bili izločeni že prej, ureja četrti odstavek 340. člena ZKP. Po tej določbi razpravni senat pred koncem dokaznega postopka (po uradni dolžnosti ali na predlog strank) izda sklep, s katerim izloči iz spisa nedovoljene dokaze ali zavrne predlog stranke za izločitev. Izrecno je tudi določeno, da se sme takšen sklep izpodbijati samo s pritožbo zoper sodbo. S tem se želi preprečiti zavlačevanje postopka, do katerega bi prišlo, če bi moral senat glavno obravnavo prekiniti zaradi odločitve višjega sodišča o pritožbi. Določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP je treba razlagati tako, da sme razpravni senat izdati sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov tudi že prej, celo pred začetkom glavne obravnave, ki je praviloma zadnji trenutek, do katerega smejo stranke zahtevati izločitev dokazov (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 712). Razpravni senat torej sme izločiti nedovoljene dokaze tudi, ko se glavna obravnava še ni začela z branjem obtožnice (prvi odstavek 321. člena).

Po navedenem prikazu zakonske ureditve izločanja dokazov v posameznih fazah postopka je moč ugotoviti, da ZKP ne daje jasnega odgovora na vprašanje (ki ga problematizira ZKP), kateri organ (predsednik senata ali razpravni senat) je funkcionalno pristojen za odločanje o zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov, ki je sicer podana še znotraj zakonskega roka oziroma pred začetkom glavne obravnave (drugi odstavek 83. člena ZKP) vendar že po tem, ko je predsednik senata v fazi priprav na glavno obravnavo (ko je ocenil, da so dokazi dovoljeni), določil glavno obravnavo, ki pa se še ni začela oziroma ko razpravni senat še ne zaseda. Od tega, kateri od navedenih organov o tem odloči, je odvisno, ali je sklep o izločitvi mogoče izpodbijati s posebno pritožbo ali le s pritožbo zoper sodbo.

Vložniki zahteve svoje stališče, da bi moral v konkretnem primeru predsednik senata o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, zmotno opirajo na določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP. Ta med drugim določa, da je zoper sklep "iz prejšnjega odstavka" o izločitvi ali zavrnitvi predloga strank za izločitev dovoljena posebna pritožba. S tem v zvezi je treba ugotoviti, da se besedna zveza "sklep iz prejšnjega odstavka" nanaša le na sklepe iz drugega odstavka 83. člena ZKP, torej sklepe, ki jih izda preiskovalni sodnik, ne pa tudi na sklepe o izločitvi, izdane v kasnejših fazah postopka. Določba drugega odstavka 83. člena ZKP (zadnji stavek) po vsebini zgolj časovno omejuje pravice strank, da smejo praviloma predlagati izločitev nedovoljenih dokazov le do začetka glavne obravnave, vendar v povezavi s tretjim odstavkom 83. člena ZKP ne dopušča razlage, da je zoper sklepe, izdane do začetka glavne obravnave, vedno dovoljena posebna pritožba. Takšno stališče bi bilo tudi v nasprotju z že omenjeno razlago določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP, po kateri je mogoče sklep senata o izločitvi, izdanem v času zasedanja senata, izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.

Izločanje dokazov, zbranih na nezakonit oziroma protiustaven način je temelj pravičnega postopka. Zato je sodišče (na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti) dolžno ves čas postopka vsebinsko presojati vprašanje dovoljenosti dokazov. Iz razlogov smotrnosti mora to storiti čim prej, saj je izločanje dokazov tesno povezano tudi s vprašanjem, ali je vsebina izločenega dokaza takšna, da bi utegnila vplivati na nepristranskost sodnika, ki se je seznanil s takšnim dokazom (4.a točka prvega odstavka 39. člena ZKP). V procesni situaciji kot je obravnavana pa je treba vprašanje funkcionalne pristojnosti organa presojati tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka (15. člen ZKP). Odgovor na zastavljeno vprašanje je odvisen od okoliščin konkretnega primera in nanj ni mogoče dati enopomenskega odgovora.

Če predsednik senata po prejemu in preizkusu obtožnega akta oceni, da so dokazi v spisu dovoljeni in nato določi glavno obravnavo (286. člen ZKP), obramba pa kasneje, še pred zasedanjem razpravnega senata, predlaga izločitev dokazov, bo predsednik senata ponovno vsebinsko presodil dovoljenost dokazov. Če bo ocenil, da je predlog na prvi pogled utemeljen in da v tej smeri ni potrebno izvajati posebnega postopka za ugotavljanje dovoljenosti dokazov, bo (po potrebi) glavno obravnavo preklical in izdal poseben sklep o izločitvi dokazov, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, v okviru katere bo pritožbeni organ glede na vsebino izločenih dokazov presodil morebiten vpliv dokazov na nepristranskost predsednika senata pri odločanju o obtožbi. V takšnem primeru bo torej namen izločanja dokazov in obdolženčeva pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) pretehtal načelo ekonomičnosti postopka.

Če pa predsednik senata (v enaki procesni situaciji) oceni, da so dokazi, katerih izločitev se predlaga, dovoljeni (ali če presodi, da to na prvi pogled ni povsem jasno in da bo potrebno v tej smeri dokazni postopek dopolniti), že določene glavne obravnave ne bo preklical, pač pa bo, da bi se izognil nepotrebnemu zavlačevanju postopka, odločitev o predlogu prepustil razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi kot funkcionalno močnejšemu organu. Tako bo ravnal zlasti, če bo predlog za izločitev, kot v konkretnem primeru, podan le kratek čas pred začetkom glavne obravnave čeprav je stranka imela možnost podati takšen predlog že prej. Zaradi takšne odločitve stranka tudi ni prikrajšana v pravici do učinkovite pritožbe, saj lahko (četrti odstavek 340. člena ZKP) zakonitost in pravilnost sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov izpodbija s pritožbo zoper sodbo.

Takšen je tudi obravnavani primer. Sodišče prve stopnje je o predlogu obrambe za izločitev dokazov odločilo šele na glavni obravnavi in ga zavrnilo, ker je ocenilo, da so dokazi pridobljeni v skladu z veljavnimi predpisi. Višje sodišče je tej oceni pritrdilo, ugotovilo, da so bili že ob vseh dotedanjih preizkusih in ob vsebinsko enakih ugovorih obrambe dokazi ocenjeni kot veljavni in pravilno poudarilo, da zakon tudi ni bil kršen, ker je predlog obrambe za izločitev zavrnil šele razpravni senat s sklepom na glavni obravnavi, katerega je mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Enako stališče je zavzel tudi pritožbeni senat v sklepu, ko je odločal o pritožbi zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora po izreku sodbe. Po navedenem je treba ugotoviti, da kršitve ustave in procesnih določb, ki jih uveljavljajo zagovorniki v zvezi s postopkom odločanja o predlogu za izločitev dokazov, niso podane.

2. V zvezi z obsojenčevo pravico do uporabe svojega jezika v postopku zagovorniki uveljavljajo številne kršitve ustavnih, zakonskih in konvencijskih določb, ker obsojencu, kljub zahtevi, ni bil zagotovljen prevod celotnega dokaznega gradiva (8 dni pred glavno obravnavo), zaradi česar naj ne bi vedel, na čem temelji obtožba. Ker se je z vsebino dokazov seznanil šele na glavni obravnavi, se z zagovorniki tudi ni mogel posvetovati, s tem pa naj bi mu bila onemogočena učinkovita obramba.

Na vsebinsko enake ugovore obrambe je argumentirano odgovorilo že sodišče druge stopnje in jih pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovilo je, da je bila obsojencu (ki je po narodnosti Srb in slovenskega jezika ne razume) v preiskavi in na glavni obravnavi zagotovljena ustavna in zakonska pravica do uporabe svojega jezika. Obsojencu, ki je v priporu, so bili v jezik, ki ga razume in ki je njegov materni jezik, prevedena sodna pisanja in pisni akti strank, med njimi tudi obtožnica. Na glavni obravnavi pa je ves čas prevajal sodni tolmač in obramba v zvezi s prevajanjem ni imela pripomb.

Določba tretjega odstavka 9. člena ZKP osebi, ki ji je odvzeta prostost, zagotavlja prevod sodnih in drugih pisanj, ki so pomembna z vidika kontradiktornosti oziroma poštenega postopka. Niti ZKP, kot tudi EKČP (6. člen), na katera se sklicuje zahteva, pa obsojencu pred glavno obravnavo ne zagotavlja prevoda in predložitve celotnega dokaznega gradiva, zato so očitki o kršitvah pravic obrambe na tej podlagi neutemeljeni. Z vročitvijo in prevodom obtožnice v jezik, ki ga razume, je bil obsojenec obveščen o dejanski in pravni podlagi obtožbe zoper njega, zato se ni mogoče strinjati niti s trditvijo zahteve, da ni vedel, na čem temelji obtožba in da se ni mogel posvetovati z zagovorniki, ki da ne govorijo njegovega jezika. Pravica do formalne obrambe, ki jo obsojencu nudi zagovornik kot njegov pomočnik in strokovni svetovalec, izhaja iz predpostavke, da zagovornik (kar je tudi njegova dolžnost) dela v korist obsojenca, v tej smeri sme tudi pregledovati kazenski spis (73. in 128. člen ZKP), ves čas odvzema prostosti pa lahko zagovornik tudi nemoteno ustno in pisno komunicira z obdolžencem. Na jezikovne ovire pri sporazumevanju z obsojencem se obramba doslej ni sklicevala.

Načelno je treba pritrditi vložnikom zahteve, da mora biti tudi listinsko dokazno gradivo, ki je v tujem jeziku, skladno z določbami 6. in 8. člena ZKP prevedeno v uradni jezik sodišča, to je slovenščino. Prometno dovoljenje, ki je v srbskem jeziku in ki dokazuje, da je obsojenec lastnik vozila, je bilo "vpogledano" na glavni obravnavi, na kateri je sodelovala prevajalka in obramba in s tem v zvezi ni imela nobenih pripomb. Zato Vrhovno sodišče glede na naravo obravnavane listine, glede na to, da obsojenec lastništvo vozila prizna in ob upoštevanju že omenjene vloge formalne obrambe, ne vidi kršitve zakona, ki bi kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe; tega pa tudi vložniki zahteve ne zatrjujejo.

3. Pretežni del zahteve za varstvo zakonitosti je namenjen izpodbijanju stališča pravnomočne sodbe, da je bilo ravnanje carine in policije v zvezi s pregledom osebnega avtomobila in zasegom droge, ki je bila v njem skrita, zakonito in da so zato dokazi, pridobljeni na tej podlagi, dovoljeni.

Iz pravnomočne sodbe in podatkov spisa izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva.

Obsojenec je dne 3.4.2006 s svojim osebnim avtomobilom na mejnem prehodu Obrežje vstopil v Republiko Slovenijo. Pri carinski kontroli je carinik M.J. ob natančnem vizualnem pregledu vozila opazil na njegovem zadnjem delu spremembe, zaradi česar je angažiral vodnika službenega psa, ki je nakazal, da je v vozilu lahko droga. Ob podrobnejšem pregledu vozila je carinik v skritih delih vozila zaznal sumljiv tovor z endoskopsko preiskavo, s preliminarnim testom pa je bil potrjen sum, da gre za prepovedano drogo. O najdbi so bili obveščeni policisti in po njihovem prihodu opravljen natančnejši pregled vozila (razrez pločevine), v katerem je bilo odkritih 20 zavojev (kot je pokazala kasnejša strokovna preiskava) z najmanj 9,570 gr heroina. Obsojenec je bil ves čas preiskave vozila navzoč in je s cariniki (brez težav) komuniciral v srbskem jeziku.

Sodišči prve in druge stopnje sta zakonitost delovanja carinskih in policijskih organov presojali na podlagi določb Zakona o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS,št. 56/99 in 113/2005, člena 15 in 27), Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD, Ur. l. RS, št. 108/99 in 47/2004, člena 27 in 4) ter določb Zakona o kazenskem postopku (člena 145 in 164).

Razloge pravnomočne sodbe je mogoče strnjeno povzeti v naslednjih ugotovitvah.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil heroin v obsojenčevem vozilu odkrit pri opravljanju carinske kontrole na mejnem prehodu, ko je obsojenec vstopal v državo Republike Slovenije. ZCS-1 (15. člen) carinike pri nadzoru na mejnih prehodih pooblašča za odkrivanje carinskih, trošarinskih in drugih kaznivih ravnanj. Isti zakon (27. člen) med načini odkrivanja kršitev predpisov navaja tudi pregled in preiskavo prevoznih sredstev, pri čemer preiskava pomeni podroben pregled vseh delov vozila (tudi skritih) s pomočjo tehničnih pripomočkov ali posebej izurjenega psa oziroma tako, da se vozilo razstavi. Cariniki za preiskavo vozila ne potrebujejo odredbe sodišča (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 95/2004). S preliminarnim testom je bil dokončno potrjen sum delavcev carine, da gre za prepovedano drogo in ne katerekoli drugo blago, zato carinski delavec ni ravnal v nasprotju z zakonom, ko je šele za tem o odkritju obvestil policiste, ki so opravili preiskovalno dejanje (ogled) v skladu z drugim odstavkom 164. člena ZKP.

Višje sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila preiskava skritih prostorov obsojenčevega vozila opravljena zakonito, da so cariniki imeli podlago za carinski pregled in preiskavo obsojenčevega vozila na način in s sredstvi, kot je bila opravljena in da zato niso potrebovali odredbe sodišča. Podrobno v razlogih povzema relevantno zakonsko ureditev in posebej izpostavlja tudi določbe 4. in 27. člena ZPPPD, ki carinike pooblašča za nadzor nad uvozom, izvozom in tranzitom prepovedanih drog, pri čemer za uvoz šteje vsak vnos prepovedane droge v Slovenijo.

V zadevah I Ips 95/2004 in I Ips 40/2007 je Vrhovno sodišče obravnavalo primera, ki se v bistvenih prvinah ujemata s predmetno zadevo in kjer je v zvezi z razlago pooblastil carinikov pri pregledu prevoznih sredstev zavzelo enako stališče kot izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče tudi v predmetni zadevi ne vidi razlogov za odstop od dosedanje sodne prakse, pa tudi zahteva za varstvo zakonitosti boljših razlogov v tej smeri ne ponuja, čeprav se z njo ne strinja in jo označuje kot napačno (I Ips 95/2004).

K posameznim vsebinskim ugovorom zahteve za varstvo zakonitosti (str. 8 - 16).

a/ Zahteva najprej navaja, da so cariniki na mejnem prehodu Obrežje brez pravne podlage (zakona, Uredbe Vlade Republike Slovenije) in v nasprotju z določbo drugega odstavka 4. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-1 Ur. l. RS, št. 87/2002 in 69/2006) opravljali nadzor državne meje, za katerega je sicer pristojna policija (prvi odstavek 4. člena citiranega zakona), zaradi česar naj bi bila preiskava vozila opravljena nezakonito. Sodišču prve stopnje očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne navaja pravne podlage, ki bi carino pooblaščala za nadzor državne meje.

Vrhovno sodišče utemeljenosti teh trditev ni presojalo, ker je po ugotovitvi pravnomočne sodbe carinik kot pooblaščena uradna oseba osebno vozilo pregledal pri opravljanju nalog carinske službe, ne pa pri nadzoru državne meje, kot trdi zahteva, ki na ta način uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem velja še pojasniti, da izvajanje mejne kontrole, kadar jo izjemoma po odredbi Vlade Republike Slovenije, če to dopuščajo varnostne razmere, opravlja carina (drugi odstavek 4. člena ZNDM-1), ne posega v izvajanje njenih pooblastil, ki jih ima sicer po ZCS-1 in da sme tudi policija, ko izvaja mejno kontrolo, v primerih suma prevoza prepovedanih predmetov opraviti kontrolo in podroben pregled prevoznega sredstva (28. in 29. člen ZNDM-1).

b/ Neutemeljena je trditev zahteve, da noben predpis carine neposredno ne pooblašča za preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, oziroma da je naloga carina zgolj preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih ravnanj, "določenih v predpisih za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska služba" (3. točka prvega odstavka 3. člena ZCS-1). Po ZPPPD (27. člen) je carina izrecno pooblaščena za carinski nadzor nad prometom z mamili (uvoz, izvoz, tranzit). Naloge in pooblastila carinske službe so opredeljene v ZCS-1, ta pa med drugim carinike pooblašča tudi za preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih ravnanj po predpisih, katerih izvajanje nadzira pristojna carinska služba, torej tudi kaznivih ravnanj, kot so kazniva dejanja s področja nedovoljenega prometa z mamili. Pri izvajanju teh nalog pa lahko carinik na celotnem območju Republike Slovenije v primeru razlogov za sum kršitve predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, podrobno preišče prevozno sredstvo z uporabo tehničnih pripomočkov, vključno z njegovim razstavljanjem (27. člen ZCS-1).

Stališče pravnomočne sodbe, da so imeli cariniki zakonsko podlago za carinski pregled in preiskavo obsojenčevega osebnega avtomobila in da so ravnali zakonito, je zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno. Višje sodišče se je s tem v zvezi ustrezno opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva (npr. glede pravilnosti razlage 27. člena ZCS-1). Glede pritožbe v zvezi s pravno irelevantnimi okoliščinami (4. člen ZNDM-1) pa se ni bilo dolžno izrekati, zaradi česar zahteva Višjemu sodišču neutemeljeno očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kritične pripombe zagovornikov v zvezi z zakonsko ureditvijo pooblastil carinikov, ki da je v nasprotju z Ustavo RS (2., 14,. 21., 22., 23., 34. in 35. člen) ter EKČP (6. in 8. člen) presegajo zakonska pooblastila Vrhovnega sodišča v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar utemeljenosti teh ugovorov ni presojalo.

c/ Glede vprašanja, ali je imel obsojenec v času carinske preiskave vozila že položaj osumljenca in ki je povezano z obsojenčevimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku, zahteva navaja, da je ugotovitev sodišča, da takšnega položaja še ni imel, v nasprotju z izpovedbo priče M.J., ki je povedal, "da so imeli utemeljen sum, ko je pes s taco na zadnjem delu vozila popraskal preko registrske tablice in s tem nakazal sum prisotnosti droge". Najkasneje od tega trenutka dalje, in ko je bilo vozilo zapeljano v prostor za pregled vozil, bi morala po mnenju vložnikov zahteve vsa dejanja potekati v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. Ker tako preiskave ni opravil pristojni organ (policija), naj bi bile obsojencu kršene pravice iz 29. ter 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Podlaga za policijsko ukrepanje v smislu 148. člena ZKP je dokazni standard "razlogi za sum" (to je najnižja stopnja verjetnosti, ki mora temeljiti na konkretnih podatkih), da je bilo storjeno ali da se izvršuje kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Na enakem dokaznem standardu temelji tudi zakonsko pooblastilo carinikov za preiskavo prevoznega sredstva (četrti odstavek 27. člena ZCS-1), s to razliko, da se razlogi za sum po ZCS-1 nanašajo na kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje nadzira carina, v okviru določbe 148. člena ZKP pa (le) na verjetnost, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Če se torej pri delu carine v okviru njihovih pooblastil ugotovijo konkretne okoliščine, ki ustrezajo dokaznemu standardu "razlogi za sum", da je bilo storjeno kaznivo dejanje, cariniki po četrtem odstavku 27. člena ZCS-1 smejo brez odredbe sodišča opraviti preiskavo vozila, za nadaljnjo kriminalistično preiskavo pa je pristojna policija skladno z določbami 148. člena ZKP.

Glede na navedeno pravnomočna sodba pravilno ugotavlja, da so v predmetni zadevi cariniki imeli razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po tem, ko so z endoskopsko preiskavo in preliminarnim testom v skritem prostoru vozila ugotovili prisotnost nedovoljene droge, ne pa kateregakoli drugega blaga; vse do tega trenutka pa se je nakazoval zgolj sum kršitve predpisov v zvezi s pretokom blaga za katere je pristojna carina. S potrditvijo razlogov za sum storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili (po 196. členu KZ) je nastopila obveznost carinikov, da o tem obvestijo policijo in naznanijo uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki so ga zaznali pri opravljanju svoje službe (145. člen ZKP), kar so tudi storili.

Sklicevanje zahteve na izpovedbo priče M.J., ki je podal svoje videnje, kdaj je nastopil "utemeljen sum", je pravno irelevantno, saj je na sodišču, da presodi, kdaj so pri delu carinikov nastopile konkretne okoliščine, ki so odločilne za presojo, ali so podani razlogi za sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Glede na navedeno so brez podlage tudi vsi očitki o nezakonitem ravnanju carine, ki izhajajo iz zmotnega prepričanja zagovornikov, da je obsojenec v času, ko je carina začela preiskovati vozila, že imel položaj osumljenca in da bi zato nadaljnja preiskava vozila morala potekati skladno z določbami ZKP. Višje sodišče s tem v zvezi pravilno poudarja (sodba, str. 3), da se s carinskim pregledom (skritih prostorov vozila) še ni začel predkazenski in še manj kazenski postopek. Iz tega in nadaljnjih razlogov drugostopenjske sodbe je razvidno, da se je višje sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem razmejitve pooblastil carine in policije pri preiskavi skritih delov vozila in mu zato ni mogoče očitati, da je njegova sodba "brez razumne obrazložitve". Zato kršitve, ki jih zahteva uveljavlja v tem delu, niso izkazane.

d/ V zvezi z očitki o nezakonitem ravnanju policije zahteva trdi, da nižji sodišči nista presojali vprašanja zakonitosti policijske preiskave skritih prostorov obsojenčevega vozila (šesti odstavek 215. člena ZKP).

Trditev ne drži, saj je sodišče prve stopnje (sodba, str. 3) ugotovilo, da so cariniki policiste pravočasno obvestili (o sumu prevoza prepovedane droge), ti pa so nato opravili preiskovalna dejanja v skladu z določbo drugega odstavka 164. člena ZKP. Višje sodišče (sodba, str. 2) v razlogih sodbe povzema bistvo pritožbenih navedb, jih zavrača kot neutemeljene in ugotavlja, "da je bila preiskava skritih prostorov obtoženčevega vozila opravljena" zakonito in da pri tem niso bile kršene ustavne in zakonske določbe.

Zahteva v nadaljevanju trdi, pri čemer obširno povzema zakonsko ureditev preiskovalnega dejanja hišne preiskave, da niso bili izpolnjeni pogoji za postopanje policije po 164. členu ZKP, saj sodišče ni ugotovilo (in navedlo) nobenih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo s preiskavo "nevarno odlašati". Meni, da bi policisti morali opraviti preiskavo vozila po določbah 214. in 219. člena ZKP, pa tudi, če bi šteli, da so izpolnjeni zakonski pogoji 164. člena ZKP za nujna preiskovalna dejanja policije, bi ta morala preiskavo vozila opraviti skladno s pogoji iz prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP. V navedenem zahteva vidi kršitve ustavnih in konvencijskih določb ter drugega odstavka 18. člena ZKP.

"Nevarnost odlašanja" v okviru določbe 164. člena ZKP je pogoj za opravo posameznih nujnih preiskovalnih dejanj še pred začetkom preiskave. Gre za vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče odloča na podlagi okoliščin konkretnega primera. Iz razlogov pravnomočne sodbe, ki ugotavlja zakonitost teh dejanj, posredno izhaja, da je sodišče presodilo, da je bil tudi ta zakonski pogoj izpolnjen. Zanikanje te ugotovitve pravnomočne sodbe pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Iz zapisnika o ogledu, ki ga je opravil Sektor kriminalistične policije Policijske uprave K. dne 3.4.2006 v garaži Carinske uprave B., pri katerem sta sodelovala tudi okrožni državni tožilec in preiskovalni sodnik, ves čas pa je bil navzoč tudi obsojenec, izhaja, da so cariniki (ob prisotnosti kriminalistov in kriminalističnega tehnika) s kotno brusilko izrezali pločevino in v skritem prostoru našli 20 zavojev, v katerih je bila že omenjena količina heroina. Razlog za opravo nujnih preiskovalnih dejanj je bil, kot izhaja iz zapisnika, obvestilo carine, da je v prtljažnem prostoru osebnega avtomobila odkrila dvojno dno in da obstaja sum, da se v njem nahaja prepovedana droga.

Vrhovno sodišče se pridružuje oceni pravnomočne sodbe, da so v predmetni zadevi policisti smeli opraviti nujna preiskovalna dejanja skladno z določbo 164. člena ZKP, saj so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, vključno z nevarnostjo odlašanja. Policisti so (potem ko so cariniki obsojenca zalotili pri nedovoljenem vnosu heroina v Republiko Slovenijo), opravili ogled prevoznega sredstva (245. člen ZKP) ter zaseg predmetov, t.j. heroina, ki so ga cariniki ob podrobnejši preiskavi vozila (četrti odstavek 27. člena ZCS-1) v prisotnosti obsojenca, preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in policistov odkrili v skritem prostoru vozila. Preiskave vozila v tem primeru torej niso opravili policisti, temveč cariniki v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, za katero odredba sodišča ni potrebna. Zato so navedbe zahteve, (in s tem povezano zatrjevanje kršitev zakona in Ustave), da bi morali preiskavo skritih prostorov vozila opraviti policisti skladno s pogoji, ki jih zakon predpisuje za hišno preiskavo (214. - 219. člen v zvezi s šestim odstavkom 215. člena ZKP) neutemeljene.

e/ Iz dosedanje obrazložitve sodbe izhaja ugotovitev, da so v predmetni zadevi cariniki in policisti pri opravljanju svojih nalog ravnali v skladu z zakonskimi pooblastili, oziroma da je bila carinska in policijska preiskava skritih prostorov obsojenčevega osebnega avtomobila z zasegom heroina zakonita. Vrhovno sodišče zato pritrjuje tudi oceni izpodbijane pravnomočne sodbe, da noben od dokazov, na katere se opira in za katere obramba od začetka postopka na isti pravni podlagi uveljavlja njihovo izločitev, ni nezakonit oziroma protiustaven (drugi odstavek 18. člena ZKP) in da zato tudi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni izkazana.

Neutemeljena je trditev zahteve, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti tudi uradni zaznamek Policijske uprave K. z dne 3.4.2006 o izjavi osumljenca (s podatki o obsojenčevi "predkaznovanosti"), ker obsojenec ni bil v prisotnosti tolmača poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP v jeziku, ki ga razume.

Uradni zaznamek, na katerega se izpodbijana sodba ne opira, je bil sestavljen v skladu z določbami šestega odstavka 148. člena ZKP (in se iz spisa ne izloča), obsojenec ga je podpisal in na vsebino ni imel pripomb. Za dejanja, ki jih policija opravlja v predkazenskem postopku (148. člen ZKP), ki niso sodna dejanja, se določbe 8. člena ZKP glede uporabe svojega jezika ne uporabljajo. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila verbalna komunikacija med obsojencem in policistom v tej fazi postopka otežena. Kolikor zahteva trdi nasprotno, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato na tej podlagi vložniki zahteve tudi ne morejo uspešno uveljavljati izločitve sodnikov, ki so sodelovali pri sojenju oziroma kršitve 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z uradnim zaznamkom policije o pregledu obsojenčevih mobilnih telefonov. Ni dvoma, da je namen izločanja nedovoljenih dokazov v tem, da se sodnik ne bi z njimi seznanil. Vendar pa vložniki zahteve v konkretnem primeru ne morejo uspeti z uveljavljanjem kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba na uradni zaznamek ne opira, pa tudi sicer iz ocene drugih dokazov ni razvidno, da bi podatki, ki izhajajo iz omenjenega uradnega zaznamka, kakorkoli vplivali na odločitev sodišča; tega tudi zahteva ne zatrjuje.

4. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker se sodbi opirata na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave (CFP) Ministrstva za notranje zadeve, (ki ugotavlja, da so zaseženi predmeti heroin), ne pa na strokovno mnenje "nepristranskega sodnega izvedenca v smislu določb 148 - 258 ZKP". Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 132/95, ki poudarja, da mora biti izvedenec kot pomočnik sodišča nepristranski, tega pa ni mogoče trditi za organizacijo, ki ji je na podlagi zakona zaupano sodelovanje pri pregonu.

Sodišče prve stopnje je strokovno mnenje CFP obravnavalo v dokaznem postopku kot listino in ne kot izvedensko mnenje, kar pomeni, da CFP v postopku ni imel položaj izvedenca, katerega nepristranskost je zagotovilo za enakopraven položaj strank v postopku. Ne gre torej za položaj, kot ga obravnava navedena ustavna odločba. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je tudi takšno strokovno mnenje dovoljen dokaz in da se sodba nanj sme opirati. Morebitne pomisleke in dvome v nepristranskost oziroma zanesljivost strokovnega mnenja so stranke dolžne izkazati s konkretnimi okoliščinami. O tem pa obramba, kot izhaja iz obrazložitve odločbe višjega sodišča, ni uspela prepričati. Neutemeljen je zato tudi očitek višjemu sodišču, da na pritožbene navedbe ni odgovorilo (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ostale navedbe zahteve, da je preliminarni test pokazal, da gre za drogo kokain ter pomisleki v pravilnost hrambe, odvzema in zavarovanja zasežene droge sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Tudi trditve zahteve v zvezi z ugotavljanjem in obrazložitvijo obsojenčeve krivde (kazenske odgovornosti) kot izhaja iz zahteve na straneh 17 - 19, niso utemeljene.

Zagovorniki navajajo, da v sodbah ni opisano obsojenčevo obnašanje kot ga opisuje priča M.J. in s katerim je obrazloženo obsojenčevo zavedanje, da prevaža mamila (subjektivni element). Zaradi tega sodbe v tem smeri naj ne bi bilo mogoče preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Izpodbijani sodbi res sicer ne povzemata vsebine izpovedbe priče M.J. (čeprav se nanjo sklicujeta). Ker pa se strinjata v oceni, da je priča obsojenčevo obnašanje ob pregledu vozila opisala "odločno, jasno in z dobrim opažanjem" (vsebina izpovedba je razvidna iz zapisnika o zaslišanju priče, list. št. 126) in to njegovo opažanje upoštevata kot eno od okoliščin, na podlagi katere sklepata, da je obsojenec vedel, da v svojem predelanem vozilu prevaža drogo, sodbi tudi v tem pogledu omogočata preizkus, zaradi česar zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Na posplošene in nepojasnjene trditve, da naj bi priča J. opis obnašanja podala na sugestivna vprašanja državnega tožilca, ni mogoče odgovoriti. Nestrinjanje zahteve z oceno sodišč glede vsebine obsojenčeve zavesti sodi med dejanska in ne pravna vprašanja in zato ne more biti predmet obravnavane zahteve.

Zahteva pritožbenemu sodišču tudi očita, da se naj ne bi opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje obsojenčev naklep utemeljilo z osebnimi okoliščinami (da je nezaposlen, slabih premoženjskih razmer in da ga preživljata starša), ki jih je obsojenec navajal v zvezi z ugotavljanjem njegove istovetnosti (členi 318 in 227), saj se obsojenec ni zagovarjal, zato tudi v tem pogledu ni bil dolžan izpovedovati zoper sebe (kršitev 4. alineje 29. člena Ustave). Po mnenju vložnikov zahteve naj bi bile tudi sicer "navedene določbe neskladne s 4. alinejo 29. člena Ustave".

Bistvo privilegija zoper samoobtožbo (5. člen ZKP, 4. alineja 29. člena Ustave), na katerega se sklicuje zahteva je v tem, da je obsojencu zagotovljena pravica do molka, oziroma da ne izpoveduje zoper sebe ali svoje bližnje ali prizna krivde in da se razumno, zavestno in predvsem prostovoljno odloči, ali bo sodeloval v postopku ali ne. Pravni pouk, v katerem mora sodišče obdolženca opozoriti na njegove pravice (drugi odstavek 227. člena ZKP), vključno s pravico do molka, se ne nanaša na navajanje osebnih podatkov, ki jih mora obsojenec dati po določbi prvega odstavka 227. člena ZKP še pred pravnim poukom. Osebne podatke, ki so pomembni za obdolženčevo identifikacijo, lahko obdolženec tudi odkloni. V takšnem primeru jih sodišče pridobi po uradni dolžnosti od pristojnih organov. Ne glede na to, kako pride do teh podatkov pa sme sodišče, ki ni vezano na nobena formalna dodatna pravila, tudi tako pridobljene podatke upoštevati pri presoji zadeve. Osebne podatke, ki jih je dal obsojenec prostovoljno pri prvem zaslišanju je zato sodišče smelo upoštevati v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev. Vprašanje morebitne protiustavnosti navedenih zakonskih določb ne sodi med kršitve, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420.člena ZKP). Zahteva sicer pravilno ugotavlja, da se višje sodišče do pritožbenih navedb obrambe povezanih z uporabo obsojenčevih osebnih podatkov ni opredelilo, ker pa gre za očitno neutemeljene ugovore, višje sodišče s tem, ko nanje ni odgovorilo, ni kršilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Povsem neosnovano je tudi stališča zahteve o kršitvi 28. člena Ustave (načelo zakonitosti), ker je sodišče na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ obsojencu odvzelo osebni avtomobil s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem, ki pa po naravi stvari naj ne bi predstavljal predmeta v smislu četrtega odstavka 196. člena KZ (sredstvo za izdelovanje mamil).

Skladno z določbo četrtega odstavka 196. člena KZ je sodišče storilcu dolžno izreči tudi varnostni ukrep odvzema predmetov (69. člen KZ), če gre za mamila in sredstva za njihovo izdelovanje ter prevozna sredstva s posebej prirejenimi prostori za transport in hrambo mamil. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je obsojenčevo vozilo imelo takšen prirejen prostor, torej za zatrjevano kršitev ne gre. Tudi v tem primeru višjemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če ni odgovorilo na vsebinsko enake pritožbene navedbe, saj so te očitno neutemeljene.

7. Po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni podana zatrjevana kršitev določb četrtega odstavka 95. člena ZKP, ker sta nižji sodišči obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka, saj naj bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za obsojenčevo oprostitev plačila teh stroškov glede na to, da po ugotovitvah sodišča obsojenec nima premoženja in je brez sredstev za preživljanje.

Obsojenec je na prestajanju večletne zaporne kazni, je samski, brez otrok in torej brez preživninskih obveznosti, kljub nezaposlenosti pa je v času storitve kaznivega dejanja razpolagal z osebnim avtomobilom znamke R.C. Zaradi tega in glede na razloge, ki jih navajata izpodbijani sodbi, ni nerazumna odločitev, da s plačilom povprečnine in ostalih stroškov, ki bodo odmerjeni naknadno in ki v celoti gledano niso veliki, ne bo ogroženo obsojenčevo preživljanje (vzdrževanje), kar je zakonski kriterij, na podlagi katerega sodišče sprejme odločitev glede plačila stroškov kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenec mora povrniti že omenjene stroške, nastale v postopku na prvi in drugi stopnji. Glede na to in na njegovo ugotovljeno premoženjsko stanje ga je Vrhovno sodišče plačila stroškov oprostilo (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).