Jedro

Glede na to, da bi vgradnja lopute v vsakem primeru preprečila vdor vode v prostore zavarovanca tožeče stranke, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovili, da je za vdor vode kriv (predvsem) zavarovanec tožene stranke, pomanjkanje protipovratne lopute v črpališču zavarovanca tožeče stranke pa opredeliti le kot soprispevek k nastali škodi.

Način izvedbe kanalizacijskega priključka je predpisan: izveden mora biti na način, da na objektu ne nastane škoda zaradi vdora vode iz javne kanalizacije. Natančno je predpisano odvajanje odpadne vode iz prostorov objekta, ki so nižji od temena kanalizacije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožeče stranke 17. 9. 2012 skupaj z obvestilom o priključitvi na kanalizacijski sistem seznanjen tudi s tem, da je "obvezna vgradnja protipovratne lopute za priključitev objekta, ki se nahaja pod nivojem poteka kanalizacijske cevi". Zaradi navedenega ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da namestitev protipoplavne lopute ni obvezna in da "je nihče drug v poslovni coni ni namestil".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 16.672,87 EUR s pripadki, in (2.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica trdi, da je zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s protipravnostjo ravnanja zavarovanca tožene stranke s tem, ko je navedla, da je do izlitja fekalne vode prišlo zaradi njegovega malomarnega ravnanja. Ta kot upravljavec in vzdrževalec javnega kanalizacijskega sistema ni poskrbel za ustrezno delovanje vseh črpalk in javljalnikov polnosti, zato sistem ni zaznal izpada črpališča ter ni ustrezno in pravočasno reagiral. Zaradi tega izpada se je voda v jaških javne kanalizacije pričela dvigovati. Krmilna omara ni imela vgrajenega javljalnika napak oziroma avtomatskega opozarjanja in tudi ne ponovnega zagona, vse to pa po oceni pritožnice jasno kaže na to, da sistem javne kanalizacije ni deloval pravilno, za kar je odgovoren zavarovanec tožene stranke.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala prej navedene trditve. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s (s strani obeh strank) predlaganim izvedencem, ki pa ni potrdil trditev tožeče stranke.

7. Tudi višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zaslišanje prič A. A. in B. B. predlagala (predvsem) zaradi potrditve poteka škodnega dogodka, ta dejstva pa med strankama niso bila sporna. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki soglašali, da vzrok zalitja prostorov družbe C. d. o. o. ugotovi izvedenec gradbene stroke za komunalo, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem prič, ki naj bi potrditvah pritožnice pojasnjevale, „kaj so neposredno po dogodku ugotovili glede vzroka škode ter ravnanj oziroma opustitev zavarovanca tožene stranke“.

8. Ni res, da se izvedenec ni izrekel o trditvah tožeče stranke, da vzrok za vdor fekalne vode izvira iz sfere zavarovanca tožene stranke. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je izvedenec prepričljivo pojasnil, da bi po tem, ko je prišlo do izpada črpališča komunalnih odpadnih voda (le) protipovratna loputa lahko preprečila vdor vode iz javne kanalizacije v notranjo. Pojasnil je, da je pred nastankom škodnega dogodka prišlo do izpada delovanja javljalnikov napak sistema zaradi izpada električne energije (za katerega pa niti tožeča stranka ne trdi, da je zanj kakorkoli odgovorna tožena stranka). Kot je navedel izvedenec, v primeru izpada elektrike (poleg onemogočenega delovanja javljalnikov napak) tudi črpalke, katerih delovanje je prav tako vezano na električni tok, ne morejo delovati. Zaradi navedenega je zaključil, da vzrok neodvodnjavanja obilnih padavin pred nastankom škodnega dogodka niso bile (s strani tožeče stranke zatrjevane) opustitve upravljavca javnega komunalnega omrežja, temveč je do njega prišlo izključno zaradi izpada električne energije, ki je gonilna sila v delovanju črpalk. Izvedenec je tako potrdil trditve tožene stranke, da je vzrok za izliv fekalnih vod v prostore zavarovanca tožeče stranke izključno v opustitvi vgradnje protipovratne lopute, ki bi edina lahko preprečila vdor fekalnih vod.

9. Ni utemeljena pritožbena trditev, da se izvedenec ni ukvarjal z vzroki, ki so privedli do izpada črpališča in da ni podal nobene obrazložitve, zakaj in na podlagi česa je ugotovil, da izvedba in vzdrževanje javne kanalizacije nista vzrok za zalitje. Prav tako ne drži, da mnenje ni popolno, saj izvedenec naj ne bi ničesar povedal o delovanju javne kanalizacije in se ne opredelil do trditev tožeče stranke, da je vzrok za dvig gladine vode, ki je nato vdrla v prostore oškodovanca, nepravilno vzdrževanje oziroma opustitve na strani zavarovanca tožene stranke.

10. Izvedenec je poudaril, da je bila (izključni) vzrok izlitja vode v prostore zavarovanca tožeče stranke nepravilna izvedba interne kanalizacije, saj ni bila vgrajena protipovratna loputa. Ta je namenjena prav temu, da se prepreči izliv voda iz javne kanalizacije v nižje ležeče prostore v stavbah (npr. kleti). Pojasnil je, da je rešitev v zvezi z vgradnjo protipovratne lopute običajna, strokovna praksa za prostore, kjer je nivo prostora nižji od nivoja kanalizacijskega sistema. Gre namreč za prostore, v katerih so kanalizacijske cevi javne kanalizacije višje od dna tega prostora in v takih primerih je vgradnja protipovratne lopute obvezna. Vgradnja navedene lopute načeloma vedno prepreči vdor oziroma izlitje vode iz javnega kanalizacijskega sistema. To velja tudi za primere, ko bi prišlo do preobremenitve ali pa izpada črpališča javnega kanalizacijskega sistema oziroma do kakšne druge težave na sistemu črpalk javne kanalizacije. Izvedenec je pojasnil, da v primerih, ko javljalniki napak ne delujejo zaradi izpada električne energije (kot se je zgodilo tudi v tem primeru), ti ne javijo nič drugega kot to, da črpalke ne delujejo. Tudi v primeru, če so javljalniki napak priključeni na baterije, je težko ukrepati, saj izpad električne energije onemogoča, da bi se črpalke zagnale. Edina možnost so ročna črpanja (gasilci). Vendar tudi ti ne morejo kaj dosti storiti, saj se do takrat naberejo velike količine vode in takšnih količin vode ne morejo hitro prečrpati.

11. Na naroku za glavno obravnavo je izvedenec še povedal, da je javni kanalizacijski sistem ustrezno vzdrževan in čiščen. Pojasnil je, da tudi če določene cevi ali jaški (morda) niso bili dovolj tesni, to ni vplivalo na odvodno sposobnost delovanja javnega kanalizacijskega sistema. Ne glede na to, da je par dni pred ogledom močno deževalo, da so bile poplave, je javni kanalizacijski sistem kljub temu deloval brez težav. Iz njegove izpovedbe izhaja, da so fekalne in meteorne vode v javnem kanalizacijskem sistemu ločene, ocenil pa je, da je bila količina padavin v (spornem obdobju) tako velika, da so meteorne vode preko pokrovov jaškov vdrle v kanalizacijski sistem oziroma v sistem fekalne vode.

12. Glede na to, da bi vgradnja lopute v vsakem primeru preprečila vdor vode v prostore zavarovanca tožeče stranke, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovili, da je za vdor vode kriv (predvsem) zavarovanec tožene stranke, pomanjkanje protipovratne lopute v črpališču zavarovanca tožeče stranke pa opredeliti le kot soprispevek k nastali škodi. Višje sodišče sprejema pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati kršitev njegovih dolžnosti vzdrževanja in čiščenja objektov javne kanalizacije ter da je poskrbel za ustrezno vzdrževanje sistema javne kanalizacije, saj je ta ugotovitev skladna z izvedenskim mnenjem. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o (so)prispevku tožene stranke k nastanku nastale škode.

13. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da notranja (interna) kanalizacija in kanalizacijski priključek niso objekti javne kanalizacije in pripadajo stavbi, v kateri nastaja komunalna ali padavinska odpadna voda, njihovo načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje pa mora zagotoviti njihov lastnik. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je način izvedbe kanalizacijskega priključka predpisan: izveden mora biti na način, da na objektu ne nastane škoda zaradi vdora vode iz javne kanalizacije. Natančno je predpisano odvajanje odpadne vode iz prostorov objekta, ki so nižji od temena kanalizacije.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožeče stranke 17.9.2012 skupaj z obvestilom o priključitvi na kanalizacijski sistem (Priloga B9 in B10) seznanjen tudi s tem, da je „obvezna vgradnja protipovratne lopute za priključitev objekta, ki se nahaja pod nivojem poteka kanalizacijske cevi“. Zaradi navedenega ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da namestitev protipoplavne lopute ni obvezna in da „je nihče drug v poslovni coni ni namestil“.

15. O obstoju odškodninske krivdne odgovornosti je mogoče govoriti le v primeru, ko so kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske krivdne odgovornosti (škoda, vzročna zveza, protipravnost ravnanja in krivda. Če (vsaj) ena od navedenih predpostavk ni podana, o obstoju krivdne odgovornosti ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke pri opravljanju svoje dejavnosti ni ravnal protipravno in da vzrok nastanka škode v objektu zavarovanca tožeče stranke izvira iz njegove sfere, ne pa iz dejanj oziroma opustitev upravljavca komunalnega omrežja.

16. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma njene opustitve niti vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Opozarja, da sta obe pravdni stranki založili predujem za stroške za izvedenca (skupaj) 2.000,00 EUR, vsaka 1.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je nato odločilo, da se iz (skupnega) predujma izvedencu plača 508,46 EUR in 252,01 EUR izvedenine (skupaj 760,47 EUR). Po načelu uspeha je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške izvedenine in potne stroške. Preostanek predujma se bo vrnil iz sredstev sodišča. To bi bilo pravilno, če bi le tožena stranka založila predujem. Tako pa je tudi tožeča stranka založila 1.000,00 EUR in ob takšni obrazložitvi, v kateri niso navedeni priglašeni stroški obeh strank oziroma ni naveden celoten znesek plačanega predujma, po oceni pritožnice lahko pride do tega, da tožeča stranka založenega predujma ne bo dobila nazaj, hkrati pa bo morala toženi stranki plačati še 765,45 EUR.

18. Do vračila predujma (kot je s poizvedbo ugotovilo višje sodišče) do odločitve višjega sodišča v tej zadevi še vedno ni prišlo. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških sprejelo tako, kot da bi tožeči stranki vrnilo le preostanek predujma (po plačilu izvedenine: 239,35 EUR), toženi stranki pa bi vrnilo celoten predujem (1.000,00 ) EUR. Le v tem primeru bi bila dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti plačano izvedenino. Sodišče prve stopnje bo torej moralo navedeno upoštevati pri vrnitvi predujma tako, da bo njegova odločitev o stroških pravdnega postopka še vedno pravilna.

19. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP in tretja alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

20. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).