Jedro

V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, mora delež nad eno polovico dokazati tista stranka, ki na skupnem premoženju uveljavlja delež, ki je večji kot polovica.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba proti sklepu z dne 25.1.1999 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank 2/3 stanovanjske hiše na ...stoječe na parceli št. 223/4 - hiša v izmeri 115 m2, dvorišče v izmeri 256 m2, vpisani v vl. št. 1744 k.o. ..., vikend hišica 1, , ki stoji na parceli št. 4315/1 - stavba v izmeri 74 m2, sadovnjak v izmeri 603 m2, vpisani v vl. št. 6524 k.o. ...., osebni avtomobil Zastava 101 C 1100 in jahta znamke Sirius v dolžini 6,70 m, reg. št. PI 1191 ter da znaša tožničin delež na tem premoženju 1/2. Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan izstaviti ustrezne listine, sposobne za zemljiškoknjižno vknjižbo njene solastninske pravice do 1/2 na navedenih nepremičninah. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 157.156,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 25.1.1999 pa je prvo sodišče pritožbo z dne 26.11.1996, ki se jo v delu, ki se nanaša na izdano začasno odredbo pod tč. 4. izreka odločbe pod opr. št. I P 261/90 z dne 4.10.1996, šteje za ugovor zoper to odredbo, zavrglo. S sklepom je tudi izreklo, da se ne ugodi toženčevemu predlogu z dne 7.1.1999 za odpravo začasne odredbe. Prvostopno sodbo toženec izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP, prvostopni sklep pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec sodišču druge stopnje glede izpodbijane sodbe predlaga, da jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da jo razveljavi in enako naj razveljavi tudi prvostopni sklep ter obe zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. odločanje. Toženec k pritožbi zoper sodbo prilaga zemljiškoknjižni izpisek za vložno št. 1744 k.o. ... ter navaja, da je iz izpiska razvidno, da so podatki zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani glede te nepremičnine popolnoma drugačni, kot so navedeni v tožbebenem zahtevku in v razlogih izpodbijane sodbe. Glede drugega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nepremičnine v k.o. ..., je prvo sodišče očitno spregledalo modificiran tožbeni zahtevek tožnice z dne 14.12.1995. Ne v k.o. ..., pač pa v k.o. , je toženec lastnik parcele št. 7108/1, v naravi sadovnjak v izmeri 603 m2 in hiše v izmeri 74 m2 in parcele št. 7117, v naravi njiva, v izmeri 573 m2. Tudi glede teh nepremičnin je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Razen tega je iz zemljiškoknjiženga izpiska za vl. št. 1744 k.o. .... razvidno, da je nepremičnino, vpisano pri tej vložni številki, toženec podedoval leta 1948, nadalje, da mu je bila nato nacionalizirana, z odločbo o denacionalizaciji v letu 1994 pa vrnjena. Prvo sodišče je zmotno uporabilo določbe ZZZDR, saj je tožnici prisodilo delež tudi na toženčevem posebnem premoženju. Tudi glede njivske parcele št. 7117, sedaj vpisani v vl. št. 337 k.o. .... velja, da je toženčevo posebno premoženje, saj je parcelo kupil leta 1993, pet let po razvezi zakonske zveze. Prvo sodišče tudi ni ugotovilo odločilnega dejstva in sicer trajanje ekonomske skupnosti med pravdnima strankama. V nadaljevanju pritožbe toženec poudarja, da je tožnica tekom postopka v zvezi s svojimi vlaganji navajala samo to, da je v pridobivanje skupnega premoženja vložila skrb za otroka v letu 1969, ko je bil toženec pri vojakih ter da sta ji starša podarila leta 1970 7.000 SIT. Sicer pa tožnica sama priznava, da je toženec prodal celotno staro hišo oz. stanovanja v njej in da se je iz tega denarja sezidala nova hiša. V tej zvezi je toženec prvemu sodišču predložil dokazni material, ki ga pa prvo sodišče ni povzelo v dokazni postopek. V času trajanja ekonomske skupnosti sta pravdni stranki kupili le eno parcelo v Nožetih, vikend hišica pa se je pričela graditi po razpadu ekonomske skupnosti leta 1981. Glede jahte znamke Sirius je toženec priznal, da spada v skupno premoženje, vendar le lupina tega čolna, ker so se vsa nadaljnja vlaganja v to lupino izvajala po razpadu ekonomske skupnosti. Glede avtomobila znamke Zastava 101 pa toženec navaja, da je bil avto kupljen leta 1981, to je po razpadu ekonomske skupnosti, pri čemer pa kupnina (od Spačka) ni bila porabljena za nakup avtomobila znamke Zastava. Tožencu tudi ni jasno, zakaj naj bi bilo njegovo dokazno breme, da dokaže, da je hiša v Ljubljani rezultat prodaje njegovega posebnega premoženja, saj je prvemu sodišču predložil dokazne listine o tem, tožnica, ki je bila nezaposlena do leta 1974, pa je izpovedala, da je v to hišo vložila le 7.000 din. Toženec meni, da je že iz listin v spisu in izpovedi prič razvidno, da je delež tožnice neznaten in ji zato pripada le obligacijski zahtevek. Toženec zato ne more sprejeti dokaznega bremena o tem, kolikšna je vrednost vsega skupnega premoženja ter kolikšna je vrednost njegovega posebnega premoženja. V pritožbi zoper sklep z dne 25.1.1999 toženec navaja, da je v pravnem pouku v odločbi opr. št. I P 261/90 z dne 4.10.1996 navedeno, da je zoper odločbo dopustno vložiti pritožbo v roku 15 dni. V kolikor prvo sodišče sedaj v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je za ugovor zoper del odločbe predpisan rok 8 dni, bi moralo to v pravnem pouku odločbe tudi zapisati. Toženec meni, da je bil s postavljenim rokom zaveden, saj je pritožbo na odločbo, v kateri je tudi ugovor zoper odredbo, vložil v roku, kot ga je prvo sodišče navedlo v pravnem pouku. V zvezi s toženčevim predlogom za odpravo začasne odredbe pa prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ni spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi izdana začasna odredba ne bila več potrebna. Pred tem pa prvo sodišče ni obravnavalo bistvenega predloga tožene stranke, da v primeru, če ne odpravi odredbe, to ustrezno popravi, ker so v času njene veljave nastopile spremenjene okoliščine. V odgovoru na pritožbo tožnica izpodbija toženčeve pritožbene navedbe ter sodišču druge stopnje predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Toženec je podal dopolnilni odgovor na tožničin odgovor na pritožbo, tožnica pa je vložila repliko na toženčev dopolnilni odgovor. Pritožba proti sodbi je utemeljena. Pritožba pravilno opozarja, da je obrazložitev prvostopne sodbe, ki se nanaša na podatke o nepremičninah in sicer stanovanjske hiše in vikend hiše, v nasprotju z izrekom sodbe. V razlogih izpodbijane sodbe (stran 6, tretji odstavek) prvo sodišče ugotavlja, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanjska hiša, stoječa na parceli št. 223/1, v izreku izpodbijane sodbe pa je navedeno, da stanovanjska hiša stoji na parceli št. 223/4. Nadalje prvo sodišče v sodbi ugotavlja, da vikend hišica stoji na parceli št. 7108/1, vpisani v vl. št. 377 k.o. ..., v izreku sodbe pa je navedeno, da vikend hišica stoji na parceli št. 3315/1, vpisani v vl. št. 6524 k.o..... Razen tega se v razlogih sodbe še navaja, da v skupno premoženje spada tudi parcela št. 717 (7177) - njiva, te nepremičnine v izreku sodbe ni navedene. Opisana nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi so takšna, da prvostopne sodbe ni mogoče preizkusiti. Že ta kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe. Natančni in popolni podatki o nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje, so odločilnega pomena za pravilnost in zakonitost sodne odločbe, ti podatki, ki natančno identificirajo nepremičnino, njeno velikost in njene sestavine, pa morajo biti popolnoma v skladu s sodbenimi razlogi. To neskladnost, ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je mogoče odpraviti samo v novem prvostopnem postopku. Tudi v dejanskem pogledu je izpodbijana sodba pomanjkjiva, saj razlogi sodbe vsebujejo le posplošene ugotovitve, v katerih ni podanih odgovorov na bistvena vprašanja, ki so odločilnega pomena za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku v povezavi s toženčevimi materialnopravnimi ugovori. Na to pomanjkljivost je sodišče druge stopnje opozorilo že v sklepu z dne 4.6.1997, opr. št. I Cp 70/97, vendar prvo sodišče v novem postopku te pomanjkljivosti ni odpravilo. Vsa opozorila, ki so bila podana v navedenem sklepu glede pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, veljajo tudi za nov postopek, v katerem bo moralo prvo sodišče raziskati v navedenem sklepu vsa nerazjasnjena vprašanja ter do njih sprejeti jasna stališča. Velja, da spada v skupno premoženje 2/3 stanovanjske hiše, vikend hišica, osebni avtomobil in jahta, ne more pa obveljati zakonska domneva, da sta deleža na tem skupnem premoženju pravdnih strank enaka. Deloma je ta domneva izpodbita že z nespornim dejstvom, da je bila stanovanjska hiša zgrajena na zemljšču, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje. Toženec z listinami tudi izkazuje, da je v gradnjo stanovanjske hiše vložil sredstva s prodajo stanovanj, ki so bila tudi njegovo posebno premoženje. Že ti dve okoliščini kažeta, da deleža pravdnih strank na dvotretinjskem deležu stanovanjske hiše ne moreta biti enaka, zlasti ne ob upoštevanju tistih tožničinih prispevkov, kot jih je doslej zatrjevala in dokazovala. Glede vikend hišice toženec zatrjuje, da sta pravdni stranki v času trajanja ekonomske skupnosti kupili le eno parcelo v Nožetih ter da se je hišica začela graditi po razpadu ekonomske skupnosti in sicer leta 1981. Prav tako toženec priznava, da je bila v času ekonomske skupnosti kupljena le "lupina" jahte Sirius, medtem ko so se vsa nadaljnja vlaganja izvajala po razpadu ekonomske skupnosti. Toženec tudi zatrjuje, da kupnina od spačka ni šla za nakup avtomobla znamke Zastava 101 C, pač pa, da je bil ta avto kupljen leta 1981, to je po razpadu ekonomske skupnosti in dve leti pred prodajo Spačka - Citroena X6. O vseh navedenih dejstvih in toženčevih trditvah izpodbijana sodba nima tistih dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepričljivo sklepati, da je na teh stvareh delež pravdnih strank enak. Res je, da se po 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, pri tem pa lahko zakonca dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. To pomeni, da lahko vsak zakonec, ki meni, da je njegov delež večji, kot se šteje po navedeni zakonski domnevi, dokazuje svoj večji delež. Dokazno breme v takem primeru je na strani tiste stranke, ki zatrjuje, da je njen delež na skupnem premoženju večji kot ena polovica. Prav tako je na strani tiste stranke dokazno breme, ki zatrjuje, da je v skupno premoženje vložila svoje posebno premoženje, da dokaže velikost oz. vrednost tega premoženja. Dokazno breme glede teh vprašanj v obravnavani zadevi je torej na toženčevi strani, kar je smisleno izhajalo tudi iz njegove pritožbe proti prejšnji prvostopni sodbi. V ponovnem sojenju toženec dokaza s sodnim izvedencem ni predlagal in zato prvo sodišče tega dokaza tudi ni izvedlo. Neglede na to, da ta pomemben dokaz ni bil izveden, pa bi moralo prvo sodišče kljub temu razjasniti vsa odločilna dejanska pravnopomembna vprašanja z razpoložljivimi dokazi, to je z dokazi, ki jih je toženec že predlagal v dosedanjih postopkih. Toženec se v pritožbi sklicuje na listinske dokaze, ki naj bi potrjevali njegove trditve glede obsega in vrednosti posebnega premoženja in glede njegovih prispevkov k pridobitvi skupnega premoženja. Prav tako je tudi tožnica k svojim navedbam priložila posamezne dokaze, v dokazne namene pa so bile zaslišane tudi posamezne priče. Ker pa gre v obravnavani zadevi za skupno premoženje, v katerega je bilo vloženo tudi toženčevo posebno premoženje, je zato potrebno ugotavljati obseg in vrednost tega toženčevega posebnega premoženja in to na podlagi že obstoječih dokazov in tudi z izčrpnim zaslišanjem pravdnih strank. Vsaka izmed strank lahko pri zaslišanju oceni in ovrednoti toženčev del posebnega premoženja in vrednost vsega skupnega premoženja na dan prenehanja ekonomske skupnosti. Kolikor tudi v novem postopku nobena izmed strank ne bo predlagala dokaza s sodnim izvedencem, tedaj lahko prvo sodišče opravi o vrednosti skupnega in posebnega premoženja poizvedbe pri pristojnih upravnih organih ali drugih ustanovah, ki lahko razpolagajo s podatki, na podlagi katerih bo mogoče presoditi, kakšna je vrednost skupnega premoženja brez vrednosti toženčevega posebnega premoženja. Ko bo na ta način ugotovljena vrednost skupnega premoženja, pa bo treba ugotavljati deleže posamezne stranke na tem skupnem premoženju. Pri tem bo treba ovrednotiti vse delovne, materialne in druge prispevke pravdnih strank, kot tudi njune osebne dohodke, torej vse tiste okoliščine, ki so navedene v 2. odst. 59. čl. ZZZDR. Tudi teh dejstev prvo sodišče v izpodbijani sodbi ni popolno in v celoti upoštevalo. Zlasti ni natančno ocenilo delovnih prispevkov pravdnih strank in njunih prispevkov iz osebnih dohodkov. V dokaznem gradivu so podatki o toženčevih osebnih dohodkih, vendar pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju sodišče teh podatkov ni ocenjevalo. Prav tako ni zavzelo stališča do dejstva, da tožnica vrsto let po sklenitvi zakonske zveze ni bila zaposlena. Pomembna je tudi ugotovitev, ali je in kdaj je prenehala ekonomska skupnost pravdnih strank. Po 2. odst. 51. čl. ZZZDR, je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sam formalni obstoj zakonske zveze tedaj ne zadošča za pridobivanje skupnega premoženja, pač pa pridobivanje skupnega premoženja predpostavlja obstoj ekonomske skupnosti. Glede toženca pa velja, da se je že več let pred razvezo zakonske zveze odselil iz skupnega bivališča v Ljubljani ter se preselil v Portorož. Kolikor pa sta pravdni stranki po prenehanju ekonomske skupnosti še naprej vlagali sredstva v skupno premoženje, si s tem dotedanjega deleža na skupnem premoženju nista mogli povečati, (razen kolikor bi se drugače dogovorila), pač pa imata iz tega naslova druga proti drugi le obligacijsko-pravne zahtevke. V novem postopku bo moralo torej prvo sodišče izčrpno razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazanih smereh, odpraviti vse pomanjkljivosti ter svojo odločitev utemeljiti z izčrpno oceno vseh izvedenih dokazov. Pritožba proti sklepu ni utemeljena. Sklep o začasni odredbi je mogoče izpodbijati le z ugovorom, ugovorni rok pa znaša 8 dni (48. čl. ZIP). Toženec je vložil pravno sredstvo proti sklepu o izdaji začasne odredbe po preteku 8-dnevnega ugovornega roka, zato je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo tisti del njegove pritožbe, ki se šteje za ugovor proti sklepu o izdaji začasne odredbe. Zakonski roki se namreč ne morejo podaljšati, najmanj pa z napačnim pravnim poukom. Stranka bi lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje, če je bila z napačnim poukom res zavedena v zmoto. Kolikor pa prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ne obravnava bistvenega predloga toženca in sicer, v kolikor ne odpravi odredbe, da jo ustrezno popravi, pa pomeni, da prvo sodišče o tem predlogu niti ni odločalo. Stvar prvega sodišča je, da bo o tem predlogu šele sprejelo svojo odločitev. V zvezi z zavrnitvijo toženčevega predloga z dne 7.1.1999 za odpravo začasne odredbe pa pritožba ne navaja nobenih dejstev, in v tej posledici pritožbeno sodišče ni dolžno karkoli navajati. Iz teh razlogov je bilo treba toženčevo pritožbo proti sklepu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.