Jedro

Tudi v obdobju po sprejemu ZASP-B velja določba 11. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998, ki je predvideval valorizacijo tarifnih vrednosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

I.

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 34717/2008 z dne 13. 06. 2008 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa, s katerim je dolžniku naloženo, naj v 8 dneh po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev in v 3. odstavku izreka sklepa s katerim se odmerijo stroški upnika, in sicer za: - glavnico v višini 403,79 EUR, - zakonske zamudne obresti od zneska 17,35 EUR od 17. 03. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 17,35 EUR od 15. 04. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 17,35 EUR od 12. 05. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 17,35 EUR od 16. 06. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 17. 07. 2007 dalje, - zakonska zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 16. 08. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 19. 09. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 17. 10. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 14. 11. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 19. 12. 2007 dalje, - zakonske zamudne obresti od zneska 47,77 EUR od 12. 01. 2008 dalje, - stroške izvršilnega postopka v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje.

2. V preostanku se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 34717/2008 z dne 13. 06. 2008 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 306,31 EUR, v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 189,25 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo za male avtorske pravice. Bistvo spora je v tem, da tožena stranka ne priznava višjih (valoriziranih) tarif. Tako je tožeči stranki doslej plačala le avtorski honorar po tarifi, ki jo je določal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva še plačilo razlike in plačilo tistih računov, ki jih je tožena stranka zavrnila v celoti.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugodilo mu je v tistem delu, v katerem je tožena stranka v celoti zavračala plačilo računov za male avtorske pravice. Zavrnilo pa ga je v tistem delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala valoriziran znesek avtorskega nadomestila.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Izrecno napada le 2. točko izreka izpodbijane sodbe. V obrazložitvi pritožbe se zavzema za to, da sodišče upošteva 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Ta je določal, da se nadomestilo za male avtorske pravice valorizira. Določal je tudi način valorizacije. Sklicuje se na ustavno pravni pomen avtorske pravice, na dogovor med pravdnima strankama, v katerem se besedilo sklicuje na prej navedeni pravilnik ter na splošna načela obligacijskega prava.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Uvodno o problemu neenotne sodne prakse: Pritožbeno sodišče tudi v ponovljenem postopku vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, da je treba uporabiti določbo 11. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1). Sodišče prve stopnje se je v razlogih na 7. strani sodbe sklicevalo na večje število odločb Višjega sodišča v Ljubljani, v katerih je bilo sprejeto drugačno materialnopravno stališče. Sodišče prve stopnje ima prav, ko poudarja, da je večinska sodna praksa drugačna od odločitve pritožbenega sodišča v tej zadevi. Iz materialnopravnih razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa pritožbeno sodišče vztraja pri svojem doslejšnjem materialnopravnem izhodišču. Očitno pa je, da bo zaradi enakega obravnavanja strank, moralo vlogo poenotenja sodne prakse opraviti vrhovno sodišče, ki v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZS (2) skrbi za enotno sodno prakso.

Splošno o obravnavanem materialnopravnem problemu valorizacije avtorskega nadomestila: Avtorska pravica je ustavna pravica (60. člen Ustave). Njena prvina je tudi ta, da avtor določi pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje glasbena dela. Zaradi narave in razprostranjenosti uporabe malih avtorskih pravic je te mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja. Ker pa monopolni položaj kolektivne organizacije prinaša nevarnosti zlorabljanja, morajo biti vanj vneseni elementi državnega poseganja (3). Slednje je zagotovljeno že s tem, da tako prvotno besedilo ZASP (4), kakor besedilo zakona, spremenjeno z ZASP-B (5), ureja položaj kolektivnih organizacij, ki so pooblaščene za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Bistvo državne regulacije na tem področju se odraža v zakonski opredelitvi samega kolektivnega uveljavljanja, zakonskih pogojih, ki jih mora izpolnjevati kolektivna organizacija in v zakonski zahtevi, da mora imeti kolektivna organizacija dovoljenje pristojnega organa.

Zakonodajalec pa je v različnih obdobjih spreminjal vsebino državne (zakonske) regulacije pri tistem delu kolektivnega uresničevanja malih avtorskih pravic, ki se nanaša na določitev pogojev uporabe glasbenih neodrskih del, predvsem na vprašanje določanja višine avtorskega nadomestila. Prvotno besedilo ZASP je v 153. členu predvidevalo, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del, ki jih je moral nato odobriti urad, objavljene pa so morale biti tudi v uradnem listu. O določitvi ostalih pogojev uporabe avtorskih del (se pravi: razen določitve višine nadomestila v tarifi), je ZASP molčal in ker je bilo tako, je utemeljen sklep, da te pogoje določi nosilec avtorske pravice. ZASP-B je nato predvidel, da o pogojih in načinu uporabe del ter o višini nadomestil sklenejo kolektivne organizacije z združenji uporabnikov skupni sporazum. ZASP-C (6) je ureditev dopolnil za primere, ko do skupnega sporazuma po krivdi ene ali druge strani ne pride ter uvedel možnost arbitraže (163.a člen ZASP-C). ZASP-D (7) pa je slednje nadomestil in za primere, ko do sporazuma ne pride, predvidel postopek pri Svetu (157a. člen ZASP-D).

Odločilno vprašanje, ki se zastavlja, je, kako zagotoviti izvrševanje avtorske pravice, dokler sporazumi niso sklenjeni. Ker je avtorska pravica ustavna pravica in ker neodrska glasbena dela obstajajo ne glede na to, kakšna je zakonska ureditev in ne glede na to, ali je do sklenitve sporazuma prišlo ali ne, mora biti tudi varstvo avtorske pravice na teh delih zagotovljeno ne glede na normativno stanje na zakonski in podzakonski ravni. Zagotovljenost avtorske pravice pa pomeni, da so zagotovljene vse njene prvine, tudi pravica avtorja da določi pogoje in način uporabe avtorskega dela in njegova materialna pravica, da prejme vnaprej znano (določeno) avtorsko nadomestilo.

ZASP-B se je tega problema lotil v prehodnih določbah. 3. odstavek 26. člena ZASP-B je določal, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Sodna praksa je neenotna glede vprašanja, ali je treba navedeno določbo razlagati ozko in sicer tako, da od uveljavitve ZASP-B velja le tarifa v ožjem pomenu besede – torej le priloga Pravilnika I ali pa širše, torej tako, da na podlagi 26. člena ZASP-B velja tarifa skupaj s Pravilnikom, kot njen sestavni in neločljiv del. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnik in tarifa sestavljata organsko celoto, ki je ni mogoče ločiti. Vsa vprašanja, ki so urejena v Pravilniku kot celoti se namreč nanašajo na izvrševanje avtorske pravice. Če posamezna vprašanja ne bi bila urejena, bi šlo to na škodo ustavno varovane avtorske pravice. Že samo kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (s pomembnimi prvinami državnega reguliranja) posega v substanco avtorske pravice. Še hujše poseganje bi bilo zato ustavno nedopustno (nesorazmerno). Čim je tako, je treba tudi določbo 3. odstavka 26. člena ZASP-B razlagati tako, da se pravilnik in tarifa skupaj obravnavata kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Pravilnik I daje namreč pravno podlago, da je tarifo sploh mogoče uporabiti. Določa pogoje, pod katerimi lahko pravna ali fizična oseba javno priobčuje glasbena neodrska dela. Vsebina pravilnika tako predstavlja javno objavljeno prvino avtorske pravice in sicer tisto, v kateri avtorji določijo pogoje in način izrabe njihovega avtorskega dela (1. člen). 3. člen Pravilnika I določa obveznost pridobitve dovoljenja. Na drugi strani pa pravilnik predvideva tudi primere brezplačne uporabe avtorskih del (5. člen). Če bi veljala zgolj tarifa brez pravilnika, bi bili zavezanci za plačilo nadomestila tudi šole za uporabo glasbenih neodrskih del pri pouku in šolskih prireditvah, ki so organizirane izključno za učence šole. Najbrž ni dvoma, da takšne obveznosti ni – a tak zaključek je mogoč šele ob uporabi določb pravilnika. Pravilnik pa se navsezadnje tudi opredeljuje do tarifnega dela (primerjaj 7. člen) in ga na ta način pravno tudi vzpostavlja.

Določba 11. člena Pravilnika se glasi: „vrednost tarife se letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta“.

Pritožba pravilno poudarja, da gre za vnaprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Pravilnik izrecno ne določa, na kakšen način stopijo v veljavo valorizirane vrednosti tarife. Je pa to mogoče dognati z razlago. Določba jezikovno ni zasnovana zgolj kot možnost uskladitve tarife, marveč neposredno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. To usklajevanje je vezano na uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno. Gre torej za povsem določno pravilo. Določena pa ni le numerična vezanost na javno objavljene podatke o rasti cen, marveč je usklajevanje tudi časovno jasno določeno. Gre za vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta. Pravilo pa še dopušča, da se tarifa uskladi tudi med samim koledarskim letom in sicer v primeru, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja navedeno pravilo neposredno podlago za rast tarifnih vrednosti. Vsakršna objava tako valoriziranih vrednosti je le deklaratorne narave (8).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da 11. člen Pravilnika I ni v nasprotju s 153. členom ZASP. Ta je namreč v 2. odstavku prvotnega besedila zakona določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije. Pravilnik I skupaj s tarifo za javno priobčitev glasbenih del je bil objavljen v Uradnem listu št. 29/1998. Tako je bil v tem uradnem listu objavljen tudi način valorizacije tarifnih vrednosti. Kot že rečeno, je bil ta način valorizacije tak, da je bil striktno določen, saj je bil vezan na uradno objavljene podatke o rasti cen na drobno. Zgolj z neobjavo zmnožka indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke, (kar v svojem bistvu valorizacija je) načelo zaupanja v pravo ni bilo prekršeno. Tako tudi ni bilo prekršeno pravilo prvotnega besedila 2. odstavka 153. člena ZASP. Samo pravilo o valorizaciji pa je skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica. Gre za tisto prvino avtorske pravice posameznega avtorja ali avtorjev posamezne kategorije del, da odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela. Ti pogoji so bili s Pravilnikom I in pripadajočo tarifo veljavno določeni. Sedaj pa gre le za ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. V svojem bistvu gre torej pri takšni pravno predvideni valorizaciji za ohranjanje enakega razmerja med obema strankama. Torej za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa bi se zaradi inflacije kasneje porušilo. Določba o valorizaciji iz 11. člena Pravilnika I torej zagotavlja, da se bistvo njegove vsebine ohranja skozi čas, ne pa da se zaradi zunanjih okoliščin skozi čas spreminja v škodo ene ter v korist druge strani. Kot je že bilo rečeno, tako vzpostavljen mehanizem zaradi njegove transparentnosti ne posega v načelo zaupanja v pravo. Pritožba tudi pravilno poudarja, da je takšna ureditev skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ (9)).

Teza, da takšno stališče nasprotuje načelu pravne varnosti, ni prepričljiva. S tem, ko je bila veljavna tarifa objavljena v uradnem listu in s tem, ko je bil v uradnem listu objavljen tudi pravilnik, ki vsebuje striktno določbo 11. člena o revalorizaciji, je izpolnjen pogoj, da je strankam vnaprej znano, kakšno je veljavno nadomestilo za male avtorske pravice. Valorizirana vrednost nadomestila ohranja realno vrednost nadomestila. Gre za pravico. Sestavina pravice je upravičenje, da subjekt svoje abstraktno upravičenje udejani ali ne. S tem, ko tožeča stranka več let tega abstraktnega upravičenja ni udejanjala v polni meri (torej v valorizirani višini) ni mogoče reči, da se je odpovedala abstraktnemu upravičenju kot takemu. Posledica njenega neudejanjenja je lahko le ta, da so za starejše terjatve morda potekli zastaralni roki ter ta, da uporabniki glede valoriziranega dela nadomestil niso nikoli prišli v zamudo. Kolektivna organizacija namreč izstavlja račune – položnice in šele prejem teh je pogoj za nastop zamude. Tako je navsezadnje določeno tudi v Dovoljenju (A5), ki je po svoji vsebini izjavnovoljno ravnanje pogodbene narave.

Konkretno o odločitvi pritožbenega sodišča: V skladu z zgoraj obrazloženim stališčem je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo in sodbo spremenilo. Pooblastilo za to je podano v 5. alinei 358. člena ZPP (10). Tožeči stranki je torej poleg tistega, kar ji je prisodilo že sodišče prve stopnje, za vseh 11 uveljavljanih računov priznalo še valoriziran del v višini 17,35 EUR. Po takšni odločitvi bo tožena stranka dolžna plačati za 4 premalo plačane račune v obdobju od februarja 2007 do maja 2007 po 17,35 EUR, za preostalih 7 računov pa znesek v višini 47,77 EUR, saj doslej iz teh obdobij ni plačala ničesar. Od posameznih računov je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti. V manjšem (neznatnem) delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Gre za terjatev v tistem delu, ki presega valorizacijo.

O stroških postopka: Tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka izrecno ni izpodbijala. Nasprotno, izrecno je napadla le odločitev o glavni terjatvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo le o pritožbenih stroških tožeče stranke. Te je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in tožeči stranki priznalo 114,75 EUR za pritožbo, 22,95 EUR za pripadajoči DDV, 2,29 EUR za materialne stroške in 49,26 EUR za stroške sodnih taks. Skupaj je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 189,25 EUR tega pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS št. 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik I. (2) Zakon o sodiščih (ur. l. RS št. 19/1994).

(3) Prim razloge v odločbi US, U-I-149/98. (4) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995).

(5) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/2004).

(6) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 17/2006).

(7) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/2006).

(8) Zgolj za primerjavo: za podoben način valorizacije gre tudi pri najnižjih zavarovalnih vsotah pri obveznem zavarovanju v prometu – 19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu).

(9) Obligacijski zakonik (Ur. List RS, št. 83/2001 – Ur. List RS, št. 40/2007).

(10) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in nadaljnji).