Jedro

Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 1. 2012 (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki dne 18. 5. 2012 ni prenehalo in ji traja do 16. 1. 2013 ter toženi stranki naložilo, da tožnici za ta čas v roku 8 dni prizna delovno dobo, vse druge prejemke in druge pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni, od vročitve izpodbijane sodbe povrne stroške postopka v znesku 609,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožbeni zahtevek, kakršnega je sodišče prve stopnje povzelo v izreku izpodbijane sodbe, nejasen in nerazumljiv ter da ni izvršljiv. Tožnica nima pravnega interesa, da uveljavlja sodno varstvo s tako postavljenim zahtevkom. Prvi stavek točke II izreka izpodbijane sodbe je ugotovitvene narave, za kar tožnica ni izkazala pravnega interesa. Pri tem pa drugi odstavek točke II izreka izpodbijane sodbe ni vsebinsko zadostno določljiv, saj sama denarna ali nedenarna obveznost ni določena, niti ni določljiva. Sodišče prve stopnje z izrekom izpodbijane sodbe ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je ta širši kot pa je odločilo sodišče prve stopnje. Tako sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v točki II izreka sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je samo, po uradni dolžnosti, preoblikovalo in prekoračilo tožbeni zahtevek. Izpodbijana sodba je izdana na podlagi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožničin zahtevek zavrne, podredno pa da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe, ki kažejo na smiselno uveljavljanje prekoračitve tožbenega zahtevka, tožena stranka zaključi z ugotovitvijo, da naj bi sodišče izpodbijano sodbo izdalo na podlagi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa iz pritožbenih navedb nikakor ne izhaja zaključek, da bi bili podani zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in kaj takšnega tudi ne izhaja iz izpodbijane odločbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali v medseboj v nasprotju. Pritožba sicer zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, vendar tega podrobneje ne pojasni. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ugovarja, da dajatveni del tožbenega zahtevka vsebinsko ni določljiv, saj denarna ali nedenarna obveznost ni določena, niti določljiva. Vendar pa odločitve, da je tožena stranka za ta čas (od 18. 5. 2012 do 16. 1. 2013) tožnici dolžna priznati delovno dobo in vse druge prejemke in pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih. Res je sicer, da bi tožnica ravnala bolj pravilno, če bi po višini opredelila, kakšne prejemke uveljavlja, vendar pa zgolj zato, ker tega ni storila in ker je sodišče prve stopnje sledilo takšnemu opisnemu zahtevku, izpodbijana sodba ni nezakonita. Takšen izrek dejansko predstavlja nekakšno vmesno sodbo in v kolikor tožena stranka svoje obveznosti ne bo prostovoljno izvršila, bo tožnica še vedno lahko vložila novo tožbo, s katero bo zahtevala po višini opredeljene zneske za čas trajanja delovnega razmerja.

Povsem zgrešeno pa je uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Pritožba ne navaja v čem naj bi bilo to nasprotje in ker ne gre za kršitev, ki bi jo pritožbeno sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti, pritožbe v tem delu sploh ni možno preizkusiti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnica ne bi smela postaviti ugotovitvenega zahtevka, češ da za to nima pravnega interesa. V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Poseben predpis, ki določa, da delavec lahko vloži ugotovitveno tožbo je določba tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta namreč določa, da delavec pred pristojnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ker je zgolj ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pa odločalo o zahtevku, da se odpoved razveljavi. Kadar delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je povsem nepotreben stavek, da se odpoved tudi razveljavi, saj zgoraj citirani tretji odstavek 204. člena ZDR napotuje na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, če sodišče stranki prisodi več ali nekaj drugega kot pa je zahtevala. Sodišče prve stopnje s tem, da je le neznatno preoblikovalo drugi stavek v drugem odstavku zahtevka, tožnici ni dosodilo nekaj drugega, kot pa je zahtevala. Navedeno je razvidno iz primerjave besedila zahtevka in sodbe. Zahtevek se je v tem delu glasil: „Tožeči stranki se za ta čas prizna delovna doba, vsi prejemki in druge pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih“. Sodišče prve stopnje pa je ta del zahtevka oblikovalo tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ta čas v roku 8 dni priznati delovno dobo, vse druge prejemke in druge pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih.“ Vsebinsko je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo zgolj tisto kar je zahtevala, le stavek je nekoliko drugače oblikovalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz same odpovedi izhajajo razlogi, ki bi lahko pomenili kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kršitev konkurenčne prepovedi, uporaba interneta v privatne namene, naročanja artiklov po višji ceni, kot pa je bilo dovoljeno in ustaljeno). Sodišče prave stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožena stranka tožnici pred odpovedjo morala omogočiti zagovor. V kolikor bi šlo za redno odpoved iz krivdnega razloga, pa bi tožena stranka tožnico pred tem morala pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bi ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti. Tožena stranka je med postopkom zatrjevala, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnih razlogov, vendar teh razlogov ni dokazala. Poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR morala preveriti ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje njenega dela. Tožena stranka ni izkazala, da bi ravnala v skladu s to določbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za dokazano, da je tožena stranka za opravljanje tožničinega dela zaposlila nova delavca A.A. in B.B., saj tožena stranka navedb tožnice o tem ni prerekala. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala niti obstoja poslovnega razloga niti tega, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v skladu z določbami ZDR o izredni ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, prizna delovno dobo ter vse prejemke in vse pravice iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.