Jedro

V postopku po 5. čl. ZDEN je mogoče zahtevati le vrnitev lastnih - zamenjanih parcel, ne pa izpolnitve menjalne pogodbe (izročitev dejansko izročenih parcel, ki pa niso bile vnešene v pogodbo).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo v smislu 5. čl. Zakona o denacionalizaciji vložili predlagatelji in s katero so zahtevali izročitev nadomestnega zemljišča v trajno last, posest in užitek, to je parc. št. 98 in 99 k.o. K. Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica F.L. Navaja, da je šlo v navedenem primeru za menjalno pogodbo v letu 1957, ki jo je podpisal oče oziroma mož predlagateljev, ki ni imel velike izbire. Glede na takratne razmere in grožnje o nacionalizaciji zemljišč v R., ki jih je potrebovala država za svoje namene, res ni bilo druge izbire in je menjalno pogodbo moral podpisati. Izhajajoč iz teh okoliščin se je pravni prednik predlagateljev z menjavo strinjal in to z dejansko menjavo.

Predno je prišlo do sklenitve navedene pogodbe je bilo predlagateljem pokazano zemljišče v naravi v izmeri, ki jim je ustrezala. Kasneje pa se je ugotovilo, da je bila pri prepisu teh zemljišč navedena manjša izmera in so bili predlagatelji pri tej menjalni pogodbi prikrajšani.

Prav gotovo gre v tem primeru za zvijačno ravnanje občine, ki je pogodbo pripravljala. Delavci ZKGP so v naravi pokazali večje zemljišče, kot pa je bilo kasneje zemljiškoknjižno izvedeno. To je gotovo zvijačno ravnanje, še posebej glede na to, da so predlagatelji že po enem letu opazili in se takoj začeli pritoževati v zvezi s takšno menjavo, občina pa ni hotela o tem nič slišati. Vendar je treba pri tem upoštevati, da je pogodbo pisala občina in je ona odgovorna za morebitne napake ne glede na to, kdo je dejansko izvedel odmero v naravi. Tudi dejstvo, da so predlagatelji sporno zemljišče ves čas uporabljali in ga obdelovali kaže na to, da ravnanje občine pri sestavi in izvedbi pogodbe ni bilo čisto, saj bi v nasprotnem primeru zahtevala, da predlagatelji sporni del zemljišča ne obdelujejo in ga izročijo zemljiškoknjižnemu lastniku. Sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo v celoti in bi bilo potrebno zaslišati vse priče, ki so sodelovale v postopku. V bistvu pa je že zaslišana priča potrdila, da bi predlagateljem to zemljišče moralo pripadati.

Ta priča pa je najbolj spremljala in bila prisotna ob menjavi navedenih zemljišč.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji v 1. čl. ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. V 2. čl. pa pojasni, kaj je denacionalizacija. Denacionalizacija po tem zakonu je vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena v naravi (vrnitev premoženja). V 5. čl., na podlagi katerega pa predlagatelji zahtevajo izročitev zemljišč, to je parc. št. 98 in 99. k.o. K. v trajno last, posest in užitek, pa je določeno, kdo je upravičenec do denacionalizacije. Upravičenec do nacionalizacije po tem členu je tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnikov oblasti. Vsi trije členi torej govorijo o premoženju, ki je bilo nekoč last predlagatelja in je na tak ali drugačen način prešlo v državno last. Predlagatelji pa v svojem predlogu natančno povedo, da parc. št. 98 in 99 nikoli nista bili njihovi. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta parceli bili leta 1950 splošno ljudsko premoženje, od leta 1952 pa je na tem premoženju vknjižena pravica razpolaganja v korist ZKGP K. V letu 1957, ko je bila sklenjena menjalna pogodba, je pravni prednik predlagateljev izročil svoje premoženje, v zameno pa je dobil družbeno premoženje, vendar ne v takem obsegu, kot je mislil, da ga dobiva. Sodišče prve stopnje, ki se je s problemom zelo na široko ukvarjalo, je v zaključku obrazložitve svojega sklepa reklo, da bi predlagatelji morali zahtevati vrnitev dela svojega premoženja, ki ga je J.L. dal v zamenjavo, torej bi zavezanec moral vrniti premoženje, ki ga je J.L. dal državi. Sodišče prve stopnje se je povsem pravilno postavilo na tako stališče, kajti v postopku za denacionalizacijo se vračajo tista zemljišča, ki so bila last predlagateljev oziroma njihovih prednikov, ne pa tista zemljišča, ki nikoli niso bila njihova. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno zavrnilo predlog za denacionalizacijo in kakšno širše raziskovanje dejanskega stanja, kot ga predlaga pritožba, ni potrebno, ker ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.