Jedro

Zadržanje sredstev v višini 10% pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev garancije v zavarovanje odprave napak, ki bi se lahko pojavile v garancijski dobi. Če se v garancijski dobi pojavijo napake, naročnik za njihovo odpravo lahko porabi zadržana sredstva. Če pa se napake ne pojavijo do poteka garancijske dobe, se s tem trenutkom šteje, da je izvajalec svojo obveznost na drug način izpolnil. Takrat se tudi izpolni pogoj za plačilo preostanka dogovorjenega plačila izvajalcu del. Ker je bilo pred sodiščem kot nesporno ugotovljeno, da je bila nad tožečo stranko potrjena ponovna prisilna poravnava, pomeni, da za terjatev po tožbi in po nasprotni tožbi velja materialno pravno pravilo, da če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani.

Glede na navedeno posledico zakonskega pobota ter dejstvo, da postopek po nasprotni tožbi, ki se obravnava ločeno, še ni končan, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o 15 dnevnem roku izpolnitve, ki začne teči od prejema sodbe, tako da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o nasprotni tožbi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju. V kolikor bo sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi do tožene stranke po nasprotni tožbi, bo namreč le na tak način lahko uporabilo določbo prvega odstavka 164. člena ZFPPIPP.

V primeru, kadar gre za delen uspeh pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, zakon predvideva več možnih odločitev o stroških postopka. Glede na vtoževano glavnico je tožeča stranka uspela v pravdi 84,40%, tožena pa v višini 15,60%, kar bi pomenilo, da bi po pobotanju stroškov razliko morala plačati tožena stranka tožeči stranki. Vendar je tožeča tožbo vložila preuranjeno in je bil njen zahtevek za plačilo obresti neutemeljen v celoti od leta 2008 do leta 2018, to pa so okoliščine, ki bi lahko narekovale tudi odločitev, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki ustrezen del njenih stroškov, tožena stranka pa ničesar tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je upoštevaje tak položaj odločilo, da naj vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 46192/2009 z dne 14. 4. 2009 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka; - se tožbeni zahtevek zavrne za 53.888,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2008 do plačila, za 24.578,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 424.408,56 EUR za čas od 31. 10. 2008 do 25. 7. 2018; - je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o nasprotni tožbi, ki se vodi pod opravilno številko I Pg 68/2010 pred Okrožnim sodiščem v Kranju; v II. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 46192/2009 z dne 14. 4. 2009 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 12.653,41 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz „vseh“ pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške, ki jih je imela tožeča stranka s pritožbenim postopkom.

4. Višje sodišče je pritožbo obravnavalo na seji 4. 7. 2018, na kateri je senat sklenil, da je treba v zadevi opraviti pritožbeno obravnavo, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednica senata, preidejo na sodnico poročevalko in jo pooblastil, da v zadevi odloči kot sodnica posameznica (347. člen ZPP).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je vsebovan v I. točki izreka prvostopenjske sodbe, naložilo toženi stranki plačilo glavnice 502.876,66 EUR, zakonske zamudne obresti in plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 783,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja vtoževana glavnica seštevek treh zneskov in sicer zneska 53.888,14 EUR na podlagi računa št. 081204 z dne 18. 7. 2008 (A1), s katerim so zaračunana dela po 15. začasni situaciji na gradbenem objektu Hotel C., zneska 424.408,56 EUR na podlagi računa 081457 z dne 24. 9. 2008 (A2), s katerim so zaračunana dela na gradbenem objektu Hotel C. po končni situaciji in zneska 24.578,96 EUR na podlagi obračuna zamudnih obresti št. 0915023 z dne 10. 4. 2009 (A3), s katerim so obračunane zamudne obresti od glavnice 53.888,14 EUR za čas od 30. 8. 2008 do 1. 10. 2008 in od glavnice 424.408,56 EUR za čas od 30. 10. 2008 do 10. 4. 2008. Tožbenemu zahtevku je ugodilo v celoti. Kot odločilen je štelo končni obračun (A17) z dne 24. 7. 2008. 7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo listine v spisu ter prebralo izjave prič M. R., M. M., Ž. Š. in A. P., ni pa zaslišalo zakonitih zastopnikov pravdnih strank, čeprav je tožena stranka predlagala zaslišanje svojega direktorja. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da zakonita zastopnika strank zasliši na pritožbeni obravnavi in je 14. 9. 2018 zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. G. in zakonito zastopnico tožene stranke M. K. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi najprej ugotavljalo sporna dejstva v zvezi z deli, ki so bila zaračunana z računom 081024 v višini 53.888,14 EUR.

8. Iz 7. točke obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da se je tožeča stranka z gradbeno pogodbo 1/2007 z dne 17. 1. 2007 (v nadaljevanju Pogodba) zavezala izvesti gradbeno-obrtniška in inštalacijska dela in zunanjo ureditev ter vse komunalne priključke po načelu „ključ v roke“ za gradnjo kotlovnice in prizidka ter preureditev hotelske kuhinje in restavracije za ceno 3.105.621,60 EUR. Zaradi spremenjenega in povečanega obsega del sta pogodbeni stranki h gradbeni pogodbi sklenili še anekse od 1 do 6. Z aneksom številka 6 je bila dokončna cena dogovorjena v višini 4.213.220,51 EUR. Tožena stranka je trdila, da tožeča stranka del v celoti ni opravila, iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je opravila vsa dela po gradbeni pogodbi v celoti in da je zato tožeča stranka poleg plačila po končni situaciji, upravičena tudi do plačila po 15. začasni situaciji. Ker se je dokazno breme glede opravljenih del po zaračunani 15. začasni situaciji prevalilo na tožečo stranko, temu pa po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni zadostila, saj 15. končne situacije ni predložila v spis, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je izpovedal, da 15. začasna situacija ni izražala dejanskih del, pač pa da je bila izdana v višini manjkajočega zneska do 90% pogodbene cene ter da jo je zavrnil, se izkaže, da je pritožnica v tem delu utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v višini 53.888,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2008 do plačila zavrnilo.

9. V znesku 24.578,96 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako naložilo v plačilo toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 do plačila, na podlagi obračuna zamudnih obresti št. 0915023 z dne 10. 4. 2009 (A3), so od glavnice 53.888,14 EUR obračunane zamudne obresti za čas od 30. 8. 2008 do 1. 10. 2008, od glavnice 424.408,56 EUR pa za čas od 30. 10. 2008 do 10. 4. 2009. Ker je pritožbeno sodišče s spremembo sodbe zavrnilo kot neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 53.888,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2008 do plačila, je posledično neutemeljen tudi zahtevek na podlagi obračuna obresti od glavnice 53.888,14 EUR za čas od 30. 8. 2008 do 1. 10. 2008. Poleg tega pa je tožeča stranka zamudne obresti zahtevala dvakrat in sicer enkrat z obračunom obresti, drugič pa opisno. Navedena ugotovitev velja tudi za glavnico 424.408,56 EUR, od katere je tožeča stranka zahtevala obresti za čas od 31. 10. 2008 do plačila, poleg tega pa je obresti za čas od 30. 10. 2008 do 10. 4. 2009 tudi obračunala in od obračunanega zneska obresti zahtevala še zamudne obresti od 11. 4. 2009 do plačila. S tem se izkaže, da je neutemeljen celoten tožbeni zahtevek na podlagi obračunanih obresti v višini 24.578,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 do plačila.

10. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče obravnavalo še zahtevek po končni situaciji v višini 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2008 do plačila, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, ker je ugotovilo, da na podlagi končnega obračuna izhaja vrednost končne situacije v višini 424.408,56 EUR.

11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo izvajalec obračunaval izvršena dela z začasnimi mesečnimi situacijami do višine 90%, razliko pa s končno obračunsko situacijo (prvi odstavek 7. člena Pogodbe) in da bo končno obračunsko situacijo v višini 10% pogodbene vrednosti izvajalec predložil v 5 dneh po pismenem prevzemu izvršenih del s strani naročnika, to je po odpravi vseh pomanjkljivosti po zapisniku o tehničnem pregledu in kvalitetnem pregledu in odpravi pomanjkljivosti iz kvalitetnega pregleda ter po izdaji vseh uporabnih dovoljenj za celoten obseg del (prvi odstavek 8. člena Pogodbe). V drugem odstavku 8. člena Pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo naročnik končno obračunsko situacijo potrdil v nadaljnjih 10 dneh, plačal pa jo bo v 30 dneh od potrjene situacije ter ob pogoju, da mu bo izvajalec hkrati z izstavitvijo končne situacije izstavil tudi garancijo zavarovalnice iz točke 10.2 te pogodbe.

12. Glede na pogodbeno vrednost 4.213.220,51 EUR, znaša 10% 421.322,05 EUR, tožeča stranka pa vtožuje po končni situaciji 424.408,56 EUR. V zvezi s tem zneskom je trdila, da ga tožena stranka neutemeljeno zadržuje v okviru 10% celotne pogodbene vrednosti, zato ga je tudi pritožbeno sodišče obravnavalo v celoti pri presoji, ali tožena stranka utemeljeno zadržuje preostanek plačila. Na ugovor tožene stranke, da zahtevek za 10% plačilo še ni zapadel, ker je zakoniti zastopnik tožene stranke odklonil prevzem del in ker zato garancijski rok še ni mogel začeti teči, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da so bila s strani naročnika pisno prevzeta dela (kar izhaja iz zapisnika priloga A17 spisa) in sicer kuhinja in restavracija 25. 1. 2018, prizidek pa 25. 4. 2008 ter da teče garancijski rok treh let od navedenih datumov; od istih datumov pa tudi deset letni garancijski rok za dela, ki imajo deset letni zakonski garancijski rok. Na ugovor, da niso izpolnjeni tudi drugi pogoji (izročitev ustreznih zavarovanj), pa prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo, saj ni upoštevalo, da ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena Pogodbe.

13. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je sodeloval na sestanku 25. 7. 2008 in da je končni obračun A17 sestavljen v nasprotju z ugotovitvami tega sestanka, ker napake niso bile odpravljene ter da zato tudi primopredaja ni bila opravljena. Zakonita zastopnica tožeče stranke pa je potrdila, da zakoniti zastopnik tožene stranke nikakor ni hotel podpisati primopredaje del in končnega obračuna, zaradi česar so morali vložiti predlog za izvršbo, da sploh lahko začne teči garancijski rok za odpravo napak ter da v okoliščinah, ki so nastale, tožeča stranka od zavarovalnice brez podpisa zakonitega zastopnika na primopredajnem zapisniku ni mogla dobiti garancije zavarovalnice, za kar pa tožeča stranka krivi toženo stranko.

14. Zadržanje sredstev v višini 10% pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev garancije v zavarovanje odprave napak, ki bi se lahko pojavile v garancijski dobi. Če se v garancijski dobi pojavijo napake, naročnik za njihovo odpravo lahko porabi zadržana sredstva. Če pa se napake ne pojavijo do poteka garancijske dobe, se s tem trenutkom šteje, da je izvajalec svojo obveznost na drug način izpolnil1. Takrat se tudi izpolni pogoj za plačilo preostanka dogovorjenega plačila izvajalcu del. 15. Ker je tožena stranka ugovarjala zapadlosti terjatve oziroma, da pogoj za plačilo preostalega dela pogodbeno dogovorjene cene del še ni izpolnjen, se je trditveno in dokazno breme o tem prevalilo na tožečo stranko. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti, za kateri del denarnega zahtevka je tekel pogodbeni tri letni in za kateri del zahtevka zakonski deset letni garancijski rok za solidnost gradbe (prvi odstavek 662. člena OZ), zato je o njem sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Za preostanek celotnega plačila je upoštevalo deset letni garancijski rok.

16. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi zakonitemu zastopniku tožene stranke, da garancijski rok sploh še ni pričel teči. V kolikor je tožena stranka kot naročnik del menila, da je izvajalec del v taki meri kršil pogodbo, da bi jo bila upravičena razvezati, bi to morala tudi storiti. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da k odstopu od pogodbe tožena stranka ni bila upravičena. Pri tem ji sicer verjame, da so bile v prilogi 1 k zapisniku A17 ugotovljene pomanjkljivosti na objektu, vendar pritožbeno sodišče sledi obrazloženemu stališču sodišča prve stopnje, da je šlo pri tem delu nepravilnosti v primerjavi s celoto, za neznaten del, zaradi česar naročnik ne bi imel pravice razvezati pogodbe (103. člen OZ). Pri tem pritožbeno sodišče povdarja, da s tem ni mogoče razumeti, da zakon podpira prakso izvajalcev, ki del ne opravijo v celoti kvalitetno v skladu z zavezo iz pogodbe, pač pa ureja le posledice te kršitve. V tem smislu pa tudi ni mogoče slediti toženi stranki, da do prevzema del sploh še ni prišlo, posebej glede na neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izdanim uporabnim dovoljenjem in dejansko uporabo gradbe.

17. Ker je zakoniti zastopnik tožene stranke odklonil podpis zapisnika, v katerem naj bi bil skupaj ugotovljen prevzem kotlovnice, kuhinje in restavracije 25. 1. 2008, prizidka pa 25. 4. 2008, pritožbeno sodišče ni sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje o prevzemu na navedena dva datuma. Na podlagi vsebine Priloge 1, ki je priloga zapisnika A17, in ki jo je dne 25. 7. 2008 podpisal tudi A. G., je pritožbeno sodišče zaključilo, da je obveznost tožeče stranke, da izročiti garancijo zavarovalnice za solidnost gradbe minila po preteku desetih let od dneva sestave in podpisa te Priloge. Stroški odprave napak, ki do prevzema niso bile odpravljene, pa so predmet druge pravde, o čemer bo pojasnjeno še v nadaljevanju. S tem pa se izkaže, da je pridobila tožeča stranka pravico zahtevati plačilo zneska končne situacije šele 26. 7. 2018. Kljub temu pa zaradi tega dejstva pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni spremenilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ker je ugotovilo, da je plačilo zapadlo do konca pritožbene obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). V delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo zneska 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila zato pritožba ni utemeljena in jo je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo.

18. Tožena stranka je zoper tožečo stranko 1. 2. 2010 vložila nasprotno tožbo, s katero je vtoževala pogodbeno kazen in stroške nadzora v višini 230.471,05 EUR, poleg tega pa še 138.267,77 EUR iz naslova stroškov, ki jih je imela kot naročnica za odpravo napak, ki jih ni odpravila nasprotna stranka. Zadeva se obravnava pred Okrožnim sodiščem v Kranju in do pritožbene obravnave še ni bila končana (I Pg 68/2010).

19. Zahtevek iz nasprotne tožbe bi se v primeru, če bi se tožba in nasprotna tožba obravnavali skupaj, pri čemer je neuspešno vztrajala tožena stranka, lahko pobotal z zahtevkom iz tožbe (2. točka prvega odstavka 183. člena ZPP). Ker pa je bilo pred sodiščem tudi kot nesporno ugotovljeno, da je bila nad tožečo stranko potrjena ponovna prisilna poravnava2, pomeni, da za terjatev po tožbi in po nasprotni tožbi velja tudi materialno pravno pravilo, da če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani (prvi odstavek 164. člena ZFPPIPP).

20. Glede na navedeno posledico zakonskega pobota ter dejstvo, da postopek po nasprotni tožbi, ki se obravnava ločeno, še ni končan, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o 15 dnevnem roku izpolnitve, ki začne teči od prejema sodbe (313. člena ZPP), tako da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe I Pg 68/2010 o nasprotni tožbi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Posledično je razveljavilo tudi sklep o izvršbi VL 46192/2009 z dne 14. 4. 2009 v prvem in tretjem odstavku izreka. V kolikor bo sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi do tožene stranke po nasprotni tožbi, bo namreč le na tak način lahko uporabilo določbo prvega odstavka 164. člena ZFPPIPP.

21. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke delno zavrnilo (353. člen ZPP), delno pa ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (355. člen ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo za 53.888,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2008 do plačila, za 24. 578,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 424.408,56 EUR za čas od 31. 10. 2008 do 25. 7. 2018. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o nasprotni tožbi, ki se vodi pod opravilno številko I Pg 68/2010 pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

22. Delna sprememba sodbe je terjala spremembo odločitve o pravdnih stroških. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V primeru, kadar gre za delen uspeh pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, zakon predvideva več možnih odločitev o stroških postopka. Sodišče lahko vsaki stranki odmeri njene potrebne stroške (155. člen ZPP), jih obračuna v procentu uspeha, do skupne višine pobota, razliko pa nato naloži v plačilo eni pravdni stranki. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera lahko tudi v primeru delnega uspeha v pravdi, vse stroške naloži v plačilo eni stranki, vendar le v ustreznem delu; ali pa lahko v primeru delnega uspeha v pravdi glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. Glede na vtoževano glavnico je tožeča stranka uspela v pravdi 84,40%, tožena pa v višini 15,60%, kar bi pomenilo, da bi po pobotanju stroškov razliko morala plačati tožena stranka tožeči stranki. Vendar je tožeča tožbo vložila preuranjeno in je bil njen zahtevek za plačilo obresti neutemeljen v celoti od leta 2008 do leta 2018, to pa so okoliščine, ki bi lahko narekovale tudi odločitev, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki ustrezen del njenih stroškov, tožena stranka pa ničesar tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je upoštevaje tak položaj odločilo, da naj vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar velja za predhodni postopek na podlagi izvršilne listine, temu sledeč pravdni postopek in pritožbeni postopek.

1 Tako tudi VSL sodba I Cpg 868/2014. 2 Pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 6. 11. 2017.