Jedro

Sama predočitev disciplinskega postopka in suspenza, ki bi naj bil uveden, če tožnice ne bi podpisale odpovedi delovnega razmerja, ni nedopustna. Taka grožnja bi bila nedopustna, če za disciplinski postopek ne bi bilo zakonite podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo I Pd zavrnilo zahtevek tožnic za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 17.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnicam in sklepov Komisije za reševanje pritožb z dne 13.4.1994, s katerimi je ta zavrnila njihove pritožbe zoper sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke tožnic. Sodišče je ugotovilo, da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja bili izdani na podlagi izjav tožnic o prenehanju delovnega razmerja. Tožnice so te izjave pozneje sicer preklicale, vendar preklic ni mogel imeti nobenih pravnih posledic, ker je tožena stranka že sprejela odpovedi delovnih razmerij. Sodišče zaključuje, da grožnja z disciplinskim postopkom in suspenzom ni pravno relevantna, ker pri tožnicah ni povzročila utemeljenega strahu.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnic kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da iz pismenih izjav tožnic določno izhaja, da odpovedujejo oziroma prosijo za prenehanje delovnega razmerja z dnem izrabe letnega dopusta. Pisna izjava je enostranska izjava volje delavca, zato je ni mogoče več preklicati ko prispe k delodajalcu. Tožena stranka je preklice prejela dan po prejemu pisnih izjav, zato so sklepi o prenehanju delovnega razmerja zakoniti, saj pisne izjave niso bile dane zaradi napake volje.

Tožnice so zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložile revizijo. V reviziji uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da zahtevkom ugodi. Navajajo, da je izjave pripravila tožena stranka in da jih niso oblikovale same po svoji volji. Podpisale so jih pod pritiskom zaradi grožnje s hujšim postopkom. Smiselno tudi trdijo, da je pisne izjave razumeti kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ne pa kot odpoved delovnega razmeja. Izjave so bile pravočasno preklicane, saj so sklepi o prenehanju delovnega razmerja antidatirani. Sama pretnja z disciplinskim postopkom ni nedopustna, nedopustno pa je bilo, da se tožnicam ni dal čas za premislek oziroma se jim je ta možnost odvzela. Prisotna pa je bila tudi zvijača, saj se je tožnicam disciplinski postopek in njegove posledice prikazoval drugače, kot pa dejansko poteka.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zato je pri preizkusu uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

V obravnavanem primeru sta glede uporabe materialnega prava sporni dve vprašanji: prvič, ali so tožnice dano odpoved delovnega razmerja pravno veljavno preklicale, in drugič ali so odpoved delovnega razmerja podpisale prostovoljno in zavedajoč se njenih posledic, ali pa zaradi napake volje.

Glede na to, ker ni ugotovljeno, da bi tožena stranka sklepe o prenehanju delovnega razmerja sprejela po preklicu pismenih odpovedi delovnega razmerja s strani tožnic, ni možno zaključiti, da so bile odpovedi delovnega razmerja pravno veljavno (pravočasno) preklicane. Tožnice zato dane odpovedi obvezujejo, kot tudi posledice, ki so sledile.

Tožnice zatrjujejo, da so odpovedi delovnega razmerja podpisale zaradi grožnje z disciplinskim postopkom in njegovimi posledicami. Nižji sodišči ugotavljata, s tem pa se strinjajo v reviziji tudi tožnice, da pretnja z disciplinskim postopkom ni nedopustna. Tudi revizijsko sodišče se strinja, da sama predočitev disciplinskega postopka in suspenza, ki bi naj bil uveden, če tožnice ne bi podpisale odpovedi delovnega razmerja, ni nedopustna. Taka grožnja bi bila nedopustna, če za disciplinski postopek ne bi bilo zakonite podlage, to pa ni ugotovljeno. Glede na ugotovljene okoliščine, v katerih so tožnice podpisale odpovedi delovnega razmerja, ni mogoče zaključevati, da je bil na tožnice izvršen pravno upošteven pritisk ali grožnja. Prav tako pa ni ugotovljeno, da bi tožena stranka tožnice spravila v zmoto, da bi zaradi tega podpisale odpoved delovnega razmerja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).