Jedro

Iz določb ZPNačrt, ZGO-1 in podzakonskih predpisov, ki so pravna podlaga za izračun in plačilo komunalnega prispevka, ne izhaja, da se v neto tlorisno površino obstoječega objekta štejejo tudi površine, ki še niso bile priključene na komunalno infrastrukturo in za katere komunalni prispevek še ni bil plačan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je stranki A.A. (v nadaljevanju tožnik) za rušitev obstoječega objekta in gradnjo novega na parc. št. 422/2 k.o. B., odmerjen sorazmerni del stroškov za obstoječo komunalno opremljenost zemljišča v znesku 42.392,68 EUR (točka 1. izreka). Odmerjeni prispevek mora tožnik plačati Občini Piran (v nadaljevanju toženki) pred izdajo gradbenega dovoljenja, v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe (točka 2. izreka).

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje pri izračunu razlike neto površine za odmero komunalnega prispevka tožniku za rušenje obstoječega objekta in gradnjo novega na parc. št. 466/2 k.o. B., po pregledu vlogi priložene projektne dokumentacije C.C. s.p., september 2010, ob upoštevanju obstoječe neto površine v skupni velikosti 18,32 m2 razvidni iz kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 13. 1. 1992, ugotovil, da ta razlika znaša 252,59 m2. V skladu z določbami Zakona o prostorskem načrtovanju (79. in 80. člen v nadaljevanju ZPNačrt) in Zakona o graditvi objektov (24. in 66. člen – v nadaljevanju ZGO-1), je na podlagi PUP za območje prostorskih celot ugotovil, da se predviden objekt na parc. št. 466/2 k.o. B. nahaja v ureditvenem območju Z 13/5. Izračun komunalnega prispevka je upravni organ opravil v skladu z Odlokom o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (v nadaljevanju Odlok), pri čemer je upošteval podatke določene v 12. členu Odloka (med katerimi je tudi neto tlorisna površina objekta).

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno odločbo, je župan Občine Piran zavrnil in potrdil odločbo upravnega organa prve stopnje. Tožniku, ki v pritožbi zatrjuje, da bi zato, ker je bil objekt predviden za rušenje v površini 39,93 m2 zgrajen pred letom 1967 (možna legalizacija), morala biti razlika med starim in novim objektom 230,98 m2 in ne 252,95 m2, župan pojasnjuje, da je bil Odlok, na podlagi katerega mu je bila izpodbijana odločba izdana, izdelan na podlagi Uredbe o vsebini opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Navaja, da je v izpodbijani odločbi upoštevana površina objekta, ki je bila določena v kupoprodajni pogodbi. Ker tožnik ne predlaga dokazov o tem, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, v skladu s četrtim odstavkom 197. člena Zakona o graditvi objektov, te pritožbene navedbe ni bilo mogoče upoštevati. V nadaljevanju, s sklicevanjem na določbo 9. člena Uredbe, tožniku pojasnjuje, da dostopna cesta, ki jo v pritožbi omenja, ni bila predmet obračuna v izpodbijani odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila z izpodbijano odločbo naložena višja obveznost, kot bi bila, če bi upravni organ prve stopnje pri izračunu razlike med neto tlorisno površino predvidenega objekta in obstoječega objekta na parc. št. 466/2 k.o. B. upošteval dejansko in pravilno neto tlorisno površino 39,93 m2. Zato izpodbija navedeno odločbo iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava.

Z navajanjem podatkov o neto tlorisni površini obstoječega objekta, ki izhajajo iz katastra stavb pri GURS (60,00 m2) in iz projekta, v katerem je posnetek objekta (39,93 m2), zatrjuje, da je bilo v postopku izdaje izpodbijane odločbe , dejansko stanje glede enega od elementov za odmero komunalnega prispevka (sedmi odstavek 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka) nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Toženi stranki očita, da je to pravno pomembno dejstvo zmotno ugotovila na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki vlogi niti ni bila priložena in ne na podlagi podatkov izhajajočih iz uradnih evidenc in priloženega projekta.

V nadaljevanju zatrjuje, da ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, ni seznanila niti s podatki v kupoprodajni pogodbi in da ga ni pozvala naj se izjavi o nasprotujočih si podatkih o velikosti obstoječega objekta v pogodbi in v predloženi projektni dokumentaciji. Tožnik meni, da v obravnavani zadevi pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 14. člena ZUP), niso bili podani. Ker mu v odločbi navedena kupoprodajna pogodba ni bila niti vročena in se je z njo seznanil šele s prejemom izpodbijane odločbe tožnik zatrjuje, da mu upravni organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Toženi stranki zato očita kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki predstavlja po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, absolutno bistveno kršitev postopka. Meni, da razpolaganje tožene stranke s kupoprodajno pogodbo z dne 13. 1. 1992, ne more upravičevati zakonske izjeme določen v tretjem odstavku 9. člena ZUP glede zaslišanja stranke. Zgolj podatek o površini objekta naveden v kupoprodajni pogodbi, v kateri tožnik ne nastopa kot stranka, po mnenju tožnika, ne zadošča zahtevam 8. člena ZUP, po katerem je za ugotovitev resničnega dejanskega stanja, potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo tretjega odstavka 5. in 7. odstavka 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka in 9. in 13. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Odlok). Komunalni prispevek po zatrjevanju tožnika ni bil izračunan niti na način določen v 13. členu Odloka, po katerem izračun višine komunalnega prispevka predstavlja razliko vrednosti na osnovi elementov, ki predstavljajo obstoječi objekt in na osnovi elementov, ki predstavljajo novi objekt. V nadaljevanju navaja prikaz pravilnega izračuna komunalnega prispevka glede na razliko v površini 229,13 m2 in pravilnega prikaza stroškov na enoto mere po 9. členu Odloka.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal v ponoven postopek. Zahteva tudi, da mu tožena stranka povrne stroške nastale v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni dokazal, da sedanja površina objekta ustreza površini le-tega pred letom 1967. V zvezi s tem se sklicuje na 13. člen Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran. Vztraja pri stališču, da se ob upoštevanju 197. člena Zakona o graditvi objektov, za obstoječo neto tlorisno površino, ne šteje tista sicer dejansko obstoječa površina, ki ni bila zgrajena na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja (za katero je bil komunalni prispevek že plačan). Zato je kot neto tlorisno površino tožena stranka upoštevala podatke iz kupoprodajne pogodbe in zapisnika o izračunu gradbene vrednosti stanovanja, ki je bilo predmet prodaje in iz katerega je razviden izračun neto etažne površine. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pa izhaja, da tožnik kot neto tlorisno površino pred spremembo uveljavlja tudi površino treh prizidkov, to je enostavnih objektov, ki na komunalno infrastrukturo niso bili nikoli priključeni in zanje tudi ni bil nikoli plačan komunalni prispevek.

V zvezi s pravilnostjo uporabe 13. člena Odloka pri izračunu komunalnega prispevka, tožena stranka sicer priznava, da ga je organ prve stopnje sicer res obračunal drugače kot je določeno v navedenem členu. Ker pa je rezultat tako opravljenega obračuna, enak izračunu opravljenem na način predpisan v odloku, je izrek izpodbijane odločbe pravilen. Sodišču glede na vse navedeno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik na navedbe podane v odgovoru na tožbo ni odgovoril. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V skladu z 80. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta. Z vidika lastnikov obstoječih objektov to omeni, da bodo za objekt, ki je že priključen na obstoječo infrastrukturo in je bil zanj komunalni prispevek že plačan, dolžni plačati komunalni prispevek le v primeru spremembe neto tlorisne površine objekta.

V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku naloženo plačilo komunalnega prispevka zaradi povečanja neto tlorisne površine obstoječega objekta. Sporen pa ostaja podatek o neto površini obstoječega objekta. Tožnik namreč zatrjuje, da je po podatkih vodenih v katastrskih evidencah in v projektni dokumentaciji, skupna neto površina 39,93 m2 in ne le 18,32 m2 kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi na podlagi kupoprodajne pogodbe.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da bi morala tožena stranka kot skupno neto površino upoštevati površino 39,93 m2, ki izhaja iz tožnikovi zahtevi za odmero komunalnega prispevka priložene projektne dokumentacije. Iz določb ZPNačrt in ZGO-1 in niti iz podzakonskih predpisov, ki so pravna podlaga za izračun in plačilo komunalnega prispevka ne izhaja, da se v neto tlorisno površino obstoječega objekta štejejo tudi površine, ki še niso bile nanjo priključene in za katere tudi komunalni prispevek še ni bil plačan in niti, da se kot skupna neto površina šteje tista, ki je za obstoječi objekt navedena v projektni dokumentaciji ali v katastrskih evidencah. Zato se tudi sodišče strinja s stališčem tožene stranke navedenim tudi v obrazložitvi pritožbenega organa. Zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da je znašala skupna neto površina obstoječega objekta 39,93 m2 in ne le 18,32 m2, ki temelji na podatkih v kupoprodajni pogodbi in njej priloženem zapisniku.

Čeprav iz podatkov v upravnih spisih in niti iz obrazložitve obeh odločb ne izhaja, da je bila tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovljeni zanj sporni neto površini obstoječega objekta, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Tožnik, ki je bil s pravno pomembnim dejstvom – neto tlorisno površino obstoječega objekta seznanjen s prejemom izpodbijane odločbe, namreč niti v pritožbi in niti v tožbi, ne navaja okoliščin in dejstev, ki bi se nanašala na priključitev spornih površin obstoječega objekta na komunalno infrastrukturo ali na zanje že plačani komunalni prispevek. Zato po presoji sodišča niti očitane postopkovne kršitve, niso mogle vplivati na drugačno ugotovitev neto površine obstoječega objekta in niti na višino komunalnega prispevka odmerjenega tožniku z izpodbijano odločbo.

Ob upoštevanju dejstva, da sam način izračuna komunalnega prispevka odmerjenega v izpodbijani odločbi, na višino izračuna ni mogel vplivati, tudi tožbena trditev o nepravilni uporabi 13. člena Odloka na pravilnost odločitve ne more vplivati.

Iz navedenih razlogov tudi izvajanje dokazov o okoliščinah in dejstvih, s katerimi tožnik ne izpodbija samega podatka, na katerem temelji v izpodbijani odločbi ugotovljena površina, po presoji sodišča za odločanje v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.

Glede na vse navedeno sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po drugem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.