Jedro

Ker je bila bianco menica izdana v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe v višini 7.000.000,00 SIT z morebitnimi zamudnimi obrestmi in morebitnimi stroški na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 009529799 z dne 29. 11. 1995, sklenjene med družbo T., d. o. o., kot dolžnikom (trasantom) in tožnico kot upnico, pri čemer je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano s strani dolžnika in obeh akceptantov, torej tudi toženca, terjatev pa je bila (glede na ugotovitev pritožbenega sodišča) že delno poplačana, in sicer dne 26. 7. 2000 v znesku 729.811,24 SIT (objektivni ugovor, da je menični dolžnik delno plačal dolg), bi pritožbeno sodišče to plačilo glede na konkretne okoliščine morali upoštevati. Glede na navedeno ni bistveno, da je bilo delno plačilo dolga izvršeno po dospelosti menice.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da je toženec namesto 59.805,38 EUR dolžan plačati tožnici 56.759,94 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica (sicer upnica v izvršilnem postopku) je zoper toženca (dolžnika) 29. 11. 2000 vložila predlog za izvršbo za plačilo zneska 70.817,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2000 dalje do plačila in povrnitev izvršilnih stroškov. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom o izvršbi I 2000/02882 z dne 27. 2. 2001 dovolilo izvršbo in upničine stroške odmerilo na 718,61 EUR. Toženec je zoper sklep o izvršbi pravočasno ugovarjal. 2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da navedeni sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, tako da je toženec dolžan plačati tožnici 70.817,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 11. 2000 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 718,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 2. 2001 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženec je tožnici dolžan povrniti tudi odmerjene pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 59.805,38 EUR in izvršilne stroške v znesku 1.437,22 EUR, v roku 8 dni. V presežku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbi zavrnilo ter odločilo, da toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženčevi pritožbi v celoti ugodi, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da menica ni izpolnjena v skladu z meničnim pooblastilom. Tožnica ni imela pooblastila za izpolnitev trasirane menice po 1. členu Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Na menični izjavi je izrecno navedeno, da gre za „trasirano lastno akceptirano“ menico. Menično izjavo sta podpisala V. V. in toženec kot trasanta in je podano nasprotje med menično izjavo in menico, ki naj bi jo po napačnem zaključku sodišč podpisal toženec kot akceptant. Tožnica jo je izpolnila v nasprotju z pooblastilom za izpolnitev menice (menično izjavo), ki se nanaša na lastno trasirano menico po 3. členu ZM, kar pa sporna menica ni. Sporna menica je trasirana menica izdajatelja družbe T. d. o. o. (zanjo jo je podpisal V. V.) s trasatom V. V. in tožencem po 1. členu ZM. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, stališče pritožbenega sodišča, da je menica izpolnjena v skladu z meničnim pooblastilom pa ni pravilno. Gre tudi za nasprotje med menico in menično izjavo, saj na menici vpisan znesek presega menično pooblastilo. Nepravilno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je imela tožnica pravico izpolniti menico do višine vsote glavnice z vsemi obrestmi (iz posojilne pogodbe) na dan izpolnitve menice. Tožnica bi smela izpolniti menico le na znesek 7.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišči se nista opredelili do toženčevih navedb, da toženec ni bil pooblaščenec družbe T., d. o. o., in da mora akceptant menico lastnoročno podpisati. Parafiranje priimka, psevdonim, ime in podobno se pri menici ne šteje kot podpis. Pritožbeno sodišče je nepravilno navedlo, da opustitev predložitve menice v plačilo pomeni le izgubo pravic do regresa, kar pa naj bi bilo sanirano z vpisom klavzule „brez protesta“. Menica ni bila predložena v plačilo, kar ima za posledico izgubo pravic po 52. členu ZM. Tožnica ni ugovarjala toženčevim navedbam, da je bila v stečajnem postopku nad družbo T., d. o. o., delno poplačana. Čeprav je bilo plačilo izvršeno po dospelosti menice, bi sodišči to plačilo morali upoštevati. Zaradi neupoštevanja izvršenega plačila, ki med strankama ni bilo sporno, uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je umaknila predlog za izvršbo zoper V. V. (enega izmed solidarnih dolžnikov) in izrecno predlagala razveljavitev tega sklepa in ustavitev postopka več kot šest let po zapadlosti menice. To pomeni, da je s tem umikom vsebinsko odpustila dolg dolžniku in s tem tudi tožencu kot drugemu solidarnemu dolžniku po prvem odstavku 416. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnica ni trdila in dokazala, da dolžnik V. V. v odpust dolga ni privolil. Uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je obveznost plačila menične vsote, izhajajoče iz menice, ki je bila tožnici izročena kot bianco menica. Bianco menica je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavnih delov, s pooblastilom za izpolnitev (menično izjavo) pa daje izdajatelj pridobitelju pooblastilo, da izpolni blanket in zaveže izdajatelja(1). ZM bianco menice posebej ne ureja, ta se posredno omenja le v drugem odstavku 16. člena ZM, ki določa, da ob izdaji menice ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo za menico, vendar pa se lahko izdajatelj in prejemnik sporazumeta, da sme slednji bianco menico izpolniti in uporabiti v svojo korist. Z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Menica je bila tožnici izročena kot bianco menica. Ob izročitvi je vsebovala le podpise meničnih zavezancev, in sicer: podpis družbe T., d. o. o., oziroma njenega zakonitega zastopnika kot trasanta ter podpis toženca in V. B. kot akceptanta. Toženec nikoli ni bil zastopnik družbe T., d. o. o., in meničnega blanketa ni podpisal kot trasant. Menično izjavo (pooblastilo za izpolnitev menice) so podpisali družba T., d. o. o., ki je dolžnik iz posojilne pogodbe, ter toženec in V. V., oba kot akceptanta, fizični osebi, ki sta prevzeli tveganje morebitnega poplačila tujega dolga. Menica je bila izročena tožnici (upnici) zaradi zavarovanja terjatve iz posojilne pogodbe v višini 7.000.000,00 SIT z morebitnimi zamudnimi obrestmi in morebitnimi stroški, in sicer na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 009529799 z dne 29. 11. 1995. Dogovorjena je bila klavzula „brez protesta“, kar je vpisano tudi na menici. V menični izjavi je navedeno, da je bianco menica priloga menične izjave. Zapis v menični izjavi „lastna trasirana akceptirana menica“ odraža omenjena razmerja in obveznost plačila obeh trasatov oziroma akceptantov le v primeru, če izdajatelj menice (trasant) tožnici ne bi plačal dolga iz posojilne pogodbe.

- Tožnica je v svojih poslovnih knjigah na podlagi posojilne pogodbe z dne 29. 11. 1995 izkazala terjatev do družbe T., d. o. o., v znesku menične vsote (14.331.762,30 SIT), kar predstavlja znesek glavnice (7.000.000,00 SIT) in zakonske zamudne obresti, dospele do 7. 12. 1999 (datum dospelosti menice).

- Tožnica je iz stečajne mase v stečajnem postopku nad družbo T., d. o. o., prejela del terjatve priznane po ločitveni pravici. Plačilo zneska 729.811,24 SIT, ki predstavlja delno plačilo terjatve po posojilni pogodbi z dne 29. 11. 1995, je bilo izvršeno po dnevu dospelosti menice (7. 12. 1999) dne 26. 7. 2000. 9. Glede na navedene ugotovitve je neutemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Ne držijo revizijske navedbe, da menica ni bila izpolnjena v skladu z menično izjavo. Tožnica je menico izpolnila v skladu z menično izjavo, ki predstavlja dogovor o vpisu manjkajočih sestavin v bianco menico med tožnico kot remitentko ter tožencem in V. V. kot akceptantoma in družbo T., d. o. o, kot trasantom, da se zavaruje dogovorjena terjatev po posojilni pogodbi z dne 29. 11. 1995. Ker je tožničina terjatev do družbe T., d. o. o., iz navedene posojilne pogodbe znašala 14.331.762,30 SIT, je tožnica za ta znesek pravilno izpolnila menico. Toženec je kot akceptant glavni menični zavezanec in je tožnici dolžan plačati menično vsoto (27. člen ZM).

10. Toženec skuša s ponovnimi navedbami, da je menično izjavo podpisal za družbo T., d. o. o., kot trasant in ne trasat izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v reviziji, kot je že bilo pojasnjeno, ni dopustno. Glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec menico kot trasat podpisal in jo akceptiral, sta s tem zavrnili tudi njegove očitke, da je bil toženec pooblaščenec družbe T., d. o. o., in da menice kot akceptant ni lastnoročno podpisal. Očitek o neobrazloženosti obeh sodb v tem delu zato ni utemeljen, sklicevanje na zmoto glede tega, v čigavem imenu podpisuje menico (za družbo oziroma osebno), pa ni upoštevno že zaradi neustreznega procesnega uveljavljanja zatrjevane napake volje.

11. Tudi niso utemeljene navedbe v reviziji, s katerimi toženec ponavlja pritožbeni očitek, da bi tožnica menico lahko izpolnila le do zneska glavnice. Pritožbeno sodišče je tožencu pojasnilo, da je menična vsota (14.331.762,30 SIT) sestavljena iz glavnice in zakonskih zamudnih obresti, dospelih do 7. 12. 1999, menica je bila namreč izročena tožnici zaradi zavarovanja terjatev iz posojilne pogodbe v višini 7.000.000,00 SIT (glavnica) z morebitnimi zamudnimi obrestmi in morebitnimi stroški. Toženec tako nima prav, da na menici zapisan znesek presega menično pooblastilo, revizijski očitek o neopredeljenosti pritožbenega sodišča v tem delu (uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podan.

12. Pravilno sta obe sodišči tožencu pojasnili, da ima tožničina izjava (kot upnice v izvršilnem postopku), naj se sklep o izvršbi zoper V. V. (sicer solidarnega dolžnika) „razveljavi in postopek ustavi“, le procesne in ne materialnopravne učinke (glej 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 8. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Stališče v reviziji, da tožničin umik predloga za izvršbo zoper V. V. (sicer solidarnega dolžnika) predstavlja tudi tožničin odpusta dolga tožencu, je zato zmotno.

13. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da opustitev predložitve menice v plačilo pomeni izgubo pravic po 52. členu ZM za tožnico. Po prvem odstavku 52. člena ZM s pretekom rokov za predložitev menice na vpogled ali na določen čas po vpogledu, za napravo protesta zaradi neakceptiranja ali zaradi neplačila, za predložitev menice, ki ima odredbo "brez stroškov", v plačilo, izgubi imetnik menice svoje pravice zoper indosante, zoper trasanta in zoper ostale zavezance, izvzemši akceptanta. V konkretnem primeru je bila izdana bianco menica in še s klavzulo „brez protesta“. To pomeni, da sta se trasant in remitent (tožnica) dogovorila, da bo remitent izpolnil višino denarne obveznosti, menice pa mu ni treba protestirati pred vnovčitvijo. Izdaja take menice je dovoljena, bistveno pa je, da vsebuje druge obvezne sestavine, predvsem v tem primeru podpis akceptanta.

14. Revizija zatrjuje tudi kršitvi ustavne pravice (22. člen URS) in konvencijske pravice (6. člen EKČP). Njuna vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

15. Utemeljen pa je revizijski očitek, da bi sodišče pri višini tožbenega zahtevka moralo upoštevati, da je bila tožnica v stečajnem postopku družbe T., d. o. o., že delno poplačana, kar med strankama niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče je namreč (drugače od sodišča prve stopnje) navedlo, da je bilo zatrjevano plačilo 729.811,24 SIT izvršeno kot delno plačilo po posojilni pogodbi z dne 29. 11. 1995. To plačilo naj bi bilo izvršeno dne 26. 7. 2000, torej po dospelosti menice z dne 7. 12. 1999. Zato je zaključilo, da to ne vpliva na zmanjšanje meničnega dolga. Takšno stališče pritožbenega sodišča ni pravilno. Ker je bila bianco menica izdana v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe v višini 7.000.000,00 SIT z morebitnimi zamudnimi obrestmi in morebitnimi stroški na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 009529799 z dne 29. 11. 1995, sklenjene med družbo T., d. o. o., kot dolžnikom (trasantom) in tožnico kot upnico, pri čemer je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano s strani dolžnika in obeh akceptantov, torej tudi toženca, terjatev pa je bila delno poplačana, in sicer dne 26. 7. 2000 v znesku 729.811,24 SIT (objektivni ugovor, da je menični dolžni delno plačal dolg), bi pritožbeno sodišče to plačilo moralo upoštevati. Glede na navedeno ni bistveno, da je bilo delno plačilo dolga izvršeno po dospelosti menice.

16. Vrhovno sodišče je zato reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka spremenilo tako, da je toženec namesto 59.805,38 EUR dolžan plačati tožnici 56.759,94 EUR (14.331.762,30 SIT - 729.811,24 SIT = 13.601.951,06 SIT).(2) Sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Toženčev predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka ni utemeljen, saj je toženec z revizijo uspel le v neznatnem delu (5 %). Zato sam krije svoje stroške revizijskega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Glej dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 153-16. Op. št. (2): ZM ne določa, katere ugovore bi bilo mogoče uveljaviti, temveč uporablja negativno generalno metodo, s katero prepoveduje le del ugovorov, in to le tiste ugovore, ki temeljijo na osebnih razmerjih med meničnim zavezancem in trasantom. To pa pomeni, da so ugovori, ki niso utemeljeni v omenjenih osebnih razmerjih med meničnim zavezancem in trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom, načeloma dopustni (Glej: ZM s komentarjem).

Načelo abstraktnosti (prvi odstavek 16. člena ZM) ne velja za glavne menične zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. Trasat z akceptom postane glavni menični zavezanec in obljubi, da bo ob dospelosti plačal menično vsoto. Akceptant lahko do remitenta uveljavlja vse ugovore (Glej: str. 148 - 154, ZM s komentarjem).