Jedro

Eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti pri zavarovancu je, da je zdravljenje zaključeno v takšni meri, da ne gre zgolj le za akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri zavarovancu povzroči določena obdobja nesposobnosti za delo, kar je riziko, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost je nujno povezana s spremembami v zdravstvenem stanju, ni pa nujno povezana z delovno zmožnostjo. Invalidnost se lahko ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost, vendar pa je po definiciji invalidnosti določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku, glede na predložene izvide, zdravljenje in diagnostika še nista zaključeni. Podana je potreba po nadaljnji diagnostiki. Zato pogoji za ugotovitev invalidnosti niso podani. V posledici tega tudi ni podan pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ...z dne 20. 9. 2013 in z dne 16. 5. 2013 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Sodišče je sprejelo skladni mnenji IK I in II, da pri tožniku ocene delazmožnosti še ni mogoče podatki, saj zdravljenje in diagnostika še nista zaključena. Iz izvidov lečečih specialistov do sedaj ni podan ocena delazmožnosti tožnika, niti podatek o zaključku zdravljenja.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da bi se morala delovna nezmožnost in invalidnost tožnika ugotavljati z izvedencem medicinske stroke, kar je tožnik predlagal, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Sodba je tako izdana preuranjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote A., št. ... z dne 16. 5. 2013. S slednjo je Območna enota odločila, da se zahteva zavrne in da zavarovanec nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po določbi prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje in se v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 razvršča v tri kategorije. Pravico do invalidske pokojnine v skladu z 41. členom ZPIZ-2 lahko pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65. let starosti.

7. Iz izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje izhaja, da se tožnik od leta 2012 zdravi pri nefrologu zaradi ledvičnega popuščanja in hematorije, ima bolečine v askialnem skeletu, ima arterijsko hipertenzijo, po ureditvi krvnega tlaka pa je nefrolog postavil dvom za glomerulonefritis ob normalni ledvični funkciji ter priporočal še pregled pri kardiologu. Da bi se funkcijsko stanje tožnika diagnosticiralo, predvsem glede izvida nefrologa, mora tožnik opraviti še neinvazivno diagnostiko, tako da zdravljenje še ni zaključeno (izvid in mnenje IK II z dne 27. 8. 2013). Enako izhaja iz izvedenskega mnenja IK I z dne 24. 4. 2013. Zavarovanec se zdravi dalj časa zaradi arterijske hipertenizje, nato pa je ugotovljen patološki urin, tožnik je sprva obiskoval urološko ambulanto, kjer so menili, da gre za ledvični vzrok patološkega urina. Nefrolog je ugotavljal proteinurijo, iztirjen krvni tlak, normalno funkcijo ledvic. Priporočal je dobro ureditev krvnega tlaka. Ko je bil ta obvladan, se je proteinurija pomembno zmanjšala. Glede ledvične prizadetosti se nefrolog ni dokončno opredelil. Iz izvida v avgustu 2012 izhaja, da sumi tudi na kronični glomerulonefritis ob normalni ledvični funkciji. Tožnik bi tako potreboval obremenitveni test in ehokardiografijo za oceno preostale delovne zmožnosti, saj arterijska hipertenizija odločilno vpliva tudi na srčno žilni sistem.

8. Tožnik je direktor in poslovodna oseba gospodarske družbe in je bil v tej lastnosti zavarovan do 15. 5. 2013 po podlagi 040. V času glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem je izpovedal, da ni zaposlen in da je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je prejemal približno leto dni nadomestilo za brezposelnost, sedaj prejema socialno pomoč. Zdravil za ledvice ne prejema, specialist le kontrolira stanje, jemlje sedem do osem vrst zdravil. 9. Eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti pri zavarovancu je tudi ta, da je zdravljenje zaključeno v takšni meri, da ne gre zgolj le za akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri zavarovancu povzroči določena obdobja nesposobnosti za delo, kar pa je riziko, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost je nujno povezana s spremembami v zdravstvenem stanju, ni pa nujno povezana z delovno zmožnostjo. Invalidnost se torej lahko ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost, vendar pa je po definiciji invalidnosti določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Za invalidnost torej gre šele, kadar se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku, glede na predložene izvide, zdravljenje in diagnostika še nista zaključena, kakor izhaja iz skladnih mnenj IK I in IK II. Podana je bila potreba po nadaljnji diagnostiki in sicer bi bilo potrebno opraviti obremenitveni test in ehokardiografijo za oceno preostale delovne zmožnosti, saj arterijska hipertenzija odločilno vpliva tudi na srčno-žilni sistem. Tako je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ob takšnem dejanskem in pravnem stanju pogoji za ugotovitev invalidnosti, niso podani. V posledici tega tudi ni podan pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZPIZ-2. 10. Tožnik tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni grajal odločitve prvostopenjskega sodišča, da se dokazni predlog za postavitev izvedenca internista, kot neutemeljen zavrne. V skladu z 286.b ZPP členu mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik v pritožbi nikjer ne navede, da ni mogel grajati kršitev določb pravdnega postopka takoj pred prvostopenjskim sodiščem, niti ne navede, v čem je bil v tem onemogočen. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bila izpodbijana sodba izdana preuranjeno, preden je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne in predlagane dokaze in da bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicinske stroke.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.