Jedro

V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3457/2015 z dne 16. 1. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega postopka v višini 151,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP)

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 2. 1. 2013 (priloga A2 spisa), in sicer je tožena stranka od tožeče stranke odvažala (odkupovala) odpadni material (odrezke folije) po odkupni ceni 0,15 EUR na kg, pri čemer je tožeča stranka ta odpadni material ločeno zbirala v posebnih košarah, ki jih je zagotovila tožena stranka. Vtoževana faktura se nanaša na prevzem odpadnega materiala, ki je bil opravljen dne 13. 8. 2014. Tožena stranka se pred plačilom vtoževane fakture brani z ugovori, da je bil omenjeni prevzem brezplačen - torej da tožeča stranka ni upravičena do plačila za prevzet odpadni material. 7. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je tožeča stranka pristala na to, da ji tožena stranka za prevzeti odpadni material ne bo ničesar plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki dne 14. 7. 2014 poslala dopis (priloga A7 spisa), v katerem je navedla, da od dne 1. 7. 2014 naprej brezplačno prevzema material, in če tožeča stranka na to ne bo pristala, da z dnem 14. 7. 2014 začne teči odpovedni rok (ki se je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje iztekel z dnem 14. 8. 2014). Tožeča stranka na ta dopis ni odgovorila, toženi stranki pa je dne 13. 8. 2014 (torej en dan pred prenehanjem veljavnosti pogodbe) izročila odpadni material, ki ga je tožena stranka prevzela.

8. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v dopisu z dne 14. 7. 2015 predlagala spremembo obstoječe pogodbe, ki se nanaša na bistveno sestavino pogodbe (ceno), in da v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče sklepati, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj o predlaganih spremembah. Strinjati se je namreč z materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je tožeča stranka, ker na dopis tožene stranke z dne 14. 7. 2014 ni odgovorila, molče sprejela predlagane spremembe pogodbe. Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo, oziroma v konkretnem primeru, da sprejema predlagane spremembe pogodbe (prvi odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ker gre za vprašanje spremembe poslovnega razmerja (poslovne zveze), se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (tretji odstavek 30. člena ZPP). Po prepričanju višjega sodišča je tožeča stranka z molkom jasno nakazala, da na predlog tožene stranke ne pristaja in da šteje, da je tožena stranka pogodbo odpovedala.

9. Tudi ravnanja tožeče stranke, ko je dan pred potekom odpovednega roka toženi stranki izročila odpadni material, ni mogoče šteti za konkludentni sprejem predlaganih sprememb, četudi se lahko volja izraža na različne načine (prvi odstavek 18. člena OZ). V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ). Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka s tem, ko je oddala odpadni material, konkludentno sprejela predlog za spremembo pogodbe.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imela takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve ugovornih razlogov tožene stranke. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje namreč ustrezno obravnavalo in obrazložilo vse vidike spora, ki sta jih izpostavili pravdni stranki. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni najti nobenega nasprotja, niti ga ni najti med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijano sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti, zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).