Jedro

Tako nepošteni posestnik po SPZ kot uporabnik po OZ nimata pravice do povračila stroškov zaradi olepšave stvari. Poslikave po svojem bistvu predstavljajo ravno takšne stroške, in ne koristne, kot to razlogujeta toženca. Koristni stroški so zgolj tisti, ki sicer niso bistveni za obstoj stvari, povečujejo pa njeno uporabnost. Stroški zaradi olepšave pa so tisti, ki izboljšajo estetski videz po subjektivnem prepričanju posestnika oziroma uporabnika. Upoštevajoč tudi neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen izdelave freske okrasitev prostora, ki je bil pravzaprav prostor Združenja ..., ki je tam prirejalo koncerte, razstave in celo šolo slikanja, ne more biti dvoma, da poslikave ne predstavljajo koristnih, temveč stroške zaradi olepšave, za katere ima posestnik oziroma uporabnik zgolj pravico do ločitve (ius tollendi).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se črta beseda „nerazdelno“ in se za besedo „plačati“ doda beseda „vsak do polovice“ ter se znesek 2.423,32 EUR zniža za 1.211,66 EUR (na pravilno 1.211,66 EUR), vsakokratni zneski 1.870,00 EUR pa znižajo vsak za 935,00 EUR (na pravilno 935,00 EUR) ter se višji tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 4.951,66 EUR z zamudnimi obrestmi zavrne; - v V. točki izreka pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje 820,48 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna vsakemu tožencu v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati 184,82 EUR stroškov v postopku s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48740/2009 z dne 21. 4. 2009 in nadaljevalo postopek po tožbi (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožencema je naložilo nerazdelno plačilo zneska 2.423,32 EUR s pripadki ter štirikrat zneska 1.870,00 EUR s pripadki (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 10.396,68 EUR s pripadki je zavrnilo (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Zavrnilo je pobotni ugovor (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in tožencema naložilo plačilo 388,23 EUR pravdnih stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper odločitev v II., IV. in V. točki izreka se pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine do polovice in tekom postopka ni izkazala pooblastila za posredno zastopanje drugega solastnika. To pomeni, da nima pravice vtoževati obogatitve v svojem imenu do celote. Nadalje menita, da tožnica ni izkazala prikrajšanja kot enega izmed elementov neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila cena nepremičnine nižja, ker sta v njej bivala toženca z družino. S tem pa je bil prodajalec prikrajšan, kar pomeni, da ni prišlo do zmanjšanja premoženja tožnice kot kupca. Dodajata, da je tožnica pristala na nakup zasedene nepremičnine, s čimer je privolila v morebitno prikrajšanje iz naslova nezmožnosti njene uporabe. Menita tudi, da nista imela koristi od uporabe zaradi številnih motilnih ravnanj s strani zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine. Sicer tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi tožnica morala izvesti določena dela v stanovanjski hiši, preden bi jo lahko oddala. Ker sodišče ni štelo za pomembno, kakšno konkretno korist naj bi imeli toženki, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je sodba v izpodbijanem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s kršitvijo pravice strank do sodnega varstva. Glede višine uporabnine opozarjata na ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica izvesti določena dela, preden bi lahko oddala nepremičnino v najem. Posledično toženca nista mogla biti obogatena za celoten znesek najemnine, temveč kvečjemu za njeno tretjino, kot je ugotovil izvedenec. Grajata tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Računi so bili izdani enostransko in brez pravnega temelja, zato tudi obresti ne morejo teči od dneva njihove zapadlosti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo vtoževani računi verodostojno listino. Takšne ugotovitve sodišče ni obrazložilo, s tem pa je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pravne podlage za bivanje v nepremičnini sodišču prve stopnje očitata neizvedbo dokazov z zvezi z zatrjevanim darilom B.. Opozarjata na šest pisnih izjav prič in dokazni predlog z zaslišanjem prič. Glede neustreznosti takšnih izjav pojasnjujeta, zakaj takšnemu stališču sodišča prve stopnje nasprotujeta, in uveljavljata obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje zmotno odločilo o njunem pobotnem ugovoru. Njuna trditvena podlaga v tem delu ni bila pomanjkljiva, saj sta navedla, da so stenske poslikave vredne 40.000,00 EUR, za kar sta predložila tudi dokaze (ogled izvedenec). Sodišče prve stopnje je zato zmotno oprlo svojo odločitev zgolj na zaslišanje prvega toženca, ki naj ne bi povedal ničesar v zvezi z umetniško vrednostjo oziroma materialnimi avtorskimi pravicami. Drugih predlaganih dokazov pa ni izvedlo. S tem je ponovno kršilo njuno pravico do izjave, na kar sta toženca pravočasno opozorila tekom postopka. Priglašata stroške v postopku s pritožbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni izpodbijano, da je tožnica polovična solastnica nepremičnine, za katero v tej pravdi vtožuje uporabnino do celote. Sodišče prve stopnje je njeno aktivno legitimacijo za zahtevek v višini, ki presega njen polovični delež, utemeljilo z obstojem pooblastila drugega solastnika, da v njegovem imenu izstavlja račune za uporabnino in vzdržuje ter upravlja nepremičnino v celoti. Vendar toženca v pritožbi pravilno opozarjata, da predstavlja takšno pooblastilo zgolj upravičenje za neposredno zastopanje, torej zastopanje v imenu in za račun pooblastitelja. Tožnici pa ne daje upravičenja za posredno zastopanje, na podlagi katerega bi lahko tožila za drugega solastnika v svojem imenu. Zahtevek iz naslova uporabnine v presežku nad eno polovico je zato materialnopravno neutemeljen.

6. V preostalem pa pritožbi ni mogoče pritrditi. Glede pravnega temelja tožencev za bivanje v sporni nepremičnini je odločilno, da se zahtevek tožnice nanaša na obdobje, ko pravna prednica, na dogovor s katero oziroma na njeno voljo sta toženca opirala svoje bivanje v sporni nepremičnini, ni bila več zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine ter da je bila izbrisna tožba zaradi ničnosti razdružitvenega sporazuma, sklenjenega med pravno prednico in pravnim prednikom tožnice, s katerim naj bi slednji pridobil razpolagalno sposobnost za lastninsko pravico na celotni nepremičnini (ki jo je nato prenesel na tožnico in drugega solastnika M.) pravnomočno zavrnjena. Za vtoževano obdobje torej toženca svoje posesti ali prekarija ne moreta opirati na dogovor oziroma dovoljenje omenjene pravne prednice. Morebitna stvarna ali osebna služnost, ki bi upravičevala posest tožencev, bi lahko namreč nastala zgolj z vpisom v zemljiško knjigo, česar toženca nista zatrjevala. Prav tako nista zatrdila obstoja najemne oziroma zakupne pogodbe, v katero bi novi pridobitelj vstopil kot najemodajalec po sili zakona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sta toženca sporno nepremičnino zasedala brez pravnega temelja. Ker je takšen zaključek pravilen že na podlagi trditev pravdnih strank, izvajanje dokazov v tem delu ni bilo potrebno, posledično pa tudi ni utemeljen očitek o kršitvi pravice do izjave tožencev ter njune pravice do sodnega varstva, ker sodišče ni upoštevalo predloženih pisnih izjav prič niti ni teh prič zaslišalo.

7. Dejstvo, da je tožnica vedela za zasedenost nepremičnine in zato dosegla nižjo kupnino v razmerju do prodajalca, ne more utemeljevati odsotnosti njenega prikrajšanja zaradi nezmožnosti uporabe stvari. Dogovor o nižji kupnini je bil namreč dosežen v relativnem obligacijskem razmerju s prodajalcem. Vsebina takšnega dogovora ne more vplivati na prikrajšanje tožnice kot (so)lastnice in absolutne upravičenke do uporabe stvari v razmerju do tožencev, ki za uporabo stvari niso imeli nobene pravne podlage. S tem ko si je tožnica kot kupec nepremičnine v razmerju do svojega sopogodbenika izgovorila zaradi zasedenosti nepremičnine nižjo kupnino, namreč ni privolila v prikrajšanje v razmerju do tožencev.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo o obstoju obogatitve na strani tožencev. Ta sta namreč po lastnih trditvah sporno nepremičnino brezplačno uporabljala. To pa pomeni, da sta bila obogatena za najemnino, ki bi jo bila sicer dolžna plačevati oziroma v skladu s sodno prakso za znesek povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Iz navedenega razloga se kot razlog za odsotnost njune obogatitve na moreta sklicevati na motilna ravnanja, storjena s strani zemljiškoknjižnih lastnikov, niti na odsotnost dodatnih del za usposobitev sporne nepremičnine za bivanje. Pritožbeno sklicevanje na navedbe izvedenca v tem delu je neutemeljeno, saj je ta o tretjini najemnine govoril zgolj kot odgovor na vprašanje, ali je realno pričakovati, da bi tožnica takoj oddala stanovanje. Izvedenec je odgovoril, da bi nepremičnino gotovo nekdo takoj najel za tretjino ugotovljene primerne najemnine. Vendar je pojasnil, da je to čista špekulacija. Ugotovljena korist, ki bi jo tožnica lahko dosegla z oddajanjem nepremičnine na trgu, je upoštevajoč ugotovitve izvedenca, da je nepremičnina v stanju, v kakršnem je bila v času ogleda, primerna (izpolnjuje predpisane minimalne kriterije) za oddajanje, dovolj konkretna, da opravičuje vtoževano uporabnino. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev obrazložilo v točkah 20 do 26 svoje sodbe, zato očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve pravice do sodnega varstva tožencev ni utemeljen.

9. Pravilna je tudi odločitev o zamudnih obrestih. V skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(2) mora nepošten pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve. Ker tožnica zahteva zamudne obresti od dnevov zapadlosti računov, poslanih tožencema zaradi plačila zneskov uporabnine, tj. od oktobra 2008 do marca 2009, pri čemer je neizpodbijano, da sta toženca v tem obdobju uporabljala nepremičnino, je njen obrestni zahtevek v celoti utemeljen. Vprašanje, ali predstavljajo računi verodostojno listino po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(3), pa upoštevajoč izrecno zakonsko določbo o začetku teka zamudnih obresti ni relevantno za odločitev o obrestnem delu zahtevka. Prav tako ni bistveno za odločitev o glavni stvari, saj je izvršilni postopek na podlagi računov kot verodostojnih listin zaradi ugovora tožencev zoper sklep o izvršbi prešel v pravdni postopek, kjer takšne listine predstavljajo zgolj enega izmed dokazov. Neutemeljena je tudi pritožbena graja ugotovitve o nepoštenosti tožencev v obdobju, za katerega tožnica vtožuje uporabnino. Toženca sta namreč po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje vedela, da nova solastnika želita izselitev tožencev in njune družine, vsaj od marca 2008. Tožba, s katero je tožnica od tožencev zahtevala izročitev nepremičnine, je bila namreč vložena 13. 3. 2008. Toženec pa je tudi sam povedal, da so se takrat začela „nagajanja“. Od takrat dalje torej ni mogoče več govoriti o njuni dobri veri. Še toliko bolj, ker že na podlagi materialnega prava nista mogla utemeljeno verjeti, da imata veljavni pravni naslov za bivanje. Tožnica pa vtožuje uporabnino za obdobje od oktobra 2008 do marca 2009. 10. Nazadnje je neutemeljena tudi graja odločitve o pobotnem ugovoru. Toženca sta v pobot uveljavljala svoje stroške vzdrževanja nepremičnine ter vrednost šestih poslikav, ki sta jih opravila v notranjem prostoru. Glede stroškov vzdrževanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nekonkretiziranost navedb tožencev. V tem delu namreč nista navedla niti višine v pobot uveljavljenih stroškov. Glede poslikav sicer drži pritožbeni očitek, da je bila podlaga tožencev dovolj konkretizirana za obravnavo. Kljub temu dokazni postopek za odločanje o obstoju takšne terjatve ni bil potreben. Posledično v zvezi z neizvedbo dokazov glede takšnega ugovora tudi ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pobot uveljavljana terjatev namreč že na podlagi materialnega prava ne obstaja. Tako nepošteni posestnik po SPZ kot uporabnik po OZ nimata pravice do povračila stroškov zaradi olepšave stvari. Poslikave po svojem bistvu predstavljajo ravno takšne stroške, in ne koristne, kot to razlogujeta toženca. Koristni stroški so zgolj tisti, ki sicer niso bistveni za obstoj stvari, povečujejo pa njeno uporabnost. Stroški zaradi olepšave pa so tisti, ki izboljšajo estetski videz po subjektivnem prepričanju posestnika oziroma uporabnika. Upoštevajoč tudi neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen izdelave freske okrasitev prostora, ki je bil pravzaprav prostor Združenja ..., ki je tam prirejalo koncerte, razstave in celo šolo slikanja, ne more biti dvoma, da poslikave ne predstavljajo koristnih, temveč stroške zaradi olepšave, za katere ima posestnik oziroma uporabnik zgolj pravico do ločitve (ius tollendi).

11. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v izpodbijanem delu ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov za odločitev, da sta toženca del uporabnine dolžna plačati nerazdelno. Sodba je zato v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu ugotovljena kršitev v konkretnem primeru ne narekuje razveljavitve odločitve. Sodišče druge stopnje jo lahko odpravi sámo na seji senata, ker razlogi za neobstoj takšne obveznosti tožencev izhajajo že iz trditvene podlage strank. S takšno dopolnitvijo razlogov je glede na naravo ugotovljene pomanjkljivosti preprečen prekomerni poseg v pravico strank do sojenja v razumnem roku. Glede odločitve v konkretni zadevi je bil namreč že v celoti pravilno izpeljan dokazni postopek, pri čemer sanacija ugotovljene pomanjkljivosti ne terja njegovega dopolnjevanja. Upoštevajoč, da je v tej pravdi vtoževana terjatev iz naslova uporabnine, ki ne predstavlja takšne obveznosti, za katero bi toženca ob odsotnosti trditev o posebnem dogovoru odgovarjala solidarno, je obveznost tožencev deljiva. (4) Nerazdelna obveznost se namreč ne domneva. Utemeljena je lahko zgolj na podlagi zakona, dogovora oziroma če je tako naloženo v oporoki. Tega pa - kot že rečeno - nobena izmed strank v postopku ni trdila. Ker v konkretnem primeru ni bil zatrjevan dogovor o drugačni delitvi, se v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ obveznost med več dolžniki deljive obveznosti deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.

12. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za nerazdelno plačilo in plačilo, kolikor presega znesek 1.211,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 do plačila, znesek 935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do plačila, znesek 935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2009 do plačila, znesek 935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 do plačila in znesek 935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 do plačila. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (kar vključuje obveznost tožencev za plačilo prisojenega zneska vsak do polovice) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da je tožnica v postopku uspela 24,39-odstotno, toženca pa 75,61-odstotno (vtoževala je glavnico 20.300,00 EUR, uspela pa je z glavnico 4.951,66 EUR), sta stranki v tem deležu upravičeni tudi do povračila stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je odmero opravilo na podlagi stroškovnika pravdnih strank v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT)(5) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).(6) Glede na pravilno odmero stroškov v sodbi sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tem razlogom pridružuje in se na tem mestu nanje zgolj sklicuje. Tožnici je tako skupaj nastalo 3.050,35 EUR stroškov, tožencema pa 2.069,12 EUR stroškov. Glede na 24,39-odsotni uspeh je torej tožnica upravičena do 743,98 EUR stroškov, toženca pa glede na 75,61-odstotni uspeh do 1.564,46 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu je tožnica dolžna plačati tožencema 820,48 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 14. V pritožbenem postopku sta toženca uspela do polovice izpodbijanega dela, zato jima je pritožbeno sodišče prisodilo tudi polovico pritožbenih stroškov. Te je odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v višini 739,28 EUR (504,00 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve - tar. št. 6002 ZOdvT, 115,28 EUR iz naslova DDV od vsote predhodno navedenih stroškov - tar. št. 6007 ZOdvT ter 100,00 EUR sodne takse). Glede na polovičen uspeh je torej tožnica dolžna plačati tožencema 369,64 EUR pritožbenih stroškov, in sicer vsakemu polovico tega zneska, tj. 184,82 EUR (v skladu z analogno uporabo prvega odstavka 161. člena ZPP; enako tudi ob uporabi tretjega odstavka 393. člena OZ). Prisoja zakonskih zamudnih obresti temelji na isti zakonski podlagi, kot je bila navedena v predhodni točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti glede na vsebino odgovora niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl..

(4) Glej tudi sodbo in sklep II Ips 305/2011 z dne 24. 7. 2014. (5) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(6) Ur. l. RS, št. 34/2008 in nasl..