Jedro

Za razrešitev prvotnega odvetnika kot za razrešitev drugega odvetnika so bili podani razlogi za razrešitev na strani prosilca, zaradi česar se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Ker je v postopku izvajanja BPP že drugi postavljeni odvetnik razrešen zaradi razlogov na strani upravičenca do BPP se šteje, da upravičencu (tožniku) BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A. A. kot izvajalca brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbi toženke št. Bpp 995/2020 z dne 12. 8. 2020 v zvezi s sklepom Bpp 995/2020 z dne 2. 3. 2022 (I. točka izreka). Odločila je še, da se postopek izvajanja BPP za tožnika ustavi (II. točka izreka), ter se ugotovi, da je bila tožniku z odločbo št. Bpp 995/2020 z dne 12. 8. 2020 BPP neupravičeno dodeljena (III. točka izreka) in je ta dolžan povrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedla, da je bila z odločbo Bpp 995/2020 z dne 12. 8. 2020 prosilcu dodeljena redna BPP zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, opr. št. I K 28019/2017, in sicer v obliki pravnega svetovanja in zagovarjanja v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Za izvajanje BPP je bil na predlog upravičenca določen izbrani odvetnik C. C., ki je bil s sklepom Bpp 995/2020 z dne 2. 3. 2022 na predlog izvajalca, iz razloga nezaupanja in subjektivnega nezadovoljstva upravičenca, razrešen dolžnosti izvajanja BPP, za nadaljnje izvajanje pa je bil določen odvetnik A. A. Izvajalec A. A. iz Ljubljane je 13. 10. 2022 na sodišče posredoval predlog za razrešitev izvajanja BPP, ker mu je 11. 10. 2022 upravičenec preklical pooblastilo za zastopanje. Izvajalec je navedel, da je delo opravil skrbno in strokovno. Za prosilca je ugodno rešil štiri zadeve (s sodno odločbo ali poravnavo), preostale pa so še odprte. Do nesoglasij je prišlo zaradi nerazumevanja in nesprejetja določenih pravno neogibnih dejstev s strani prosilca (npr. da na predhodno pravnomočno zaključene postopke izvajalec ni mogel vplivati, ocene o izidu postopka). Posledično je upravičenec tekom zastopanja želel z neprestanimi telefonskimi klici priti do drugačnih stališč, čemur pa izvajalec ni mogel slediti kljub temu, da je bilo včasih tudi po več kot 35 klicev dnevno.

3. Toženka se sklicuje na deseti in enajsti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter navaja, da je na podlagi navedb izvajalca in upravičenca ter ob pregledu listin ugotovila, da očitki prosilca zagovorniku, da ga ta ne zastopa dovolj dobro, niso utemeljeni, saj kaj takšnega ne izhaja iz podatkov v sodnih spisih in iz opravljenih procesnih dejanj v predmetnem postopku s strani zagovornika. Menila pa je, da je treba razrešiti odvetnika zaradi nesoglasij med upravičencem in odvetnikom, ker med njima ni več ustreznega zaupanja, zaupanje pa je pogoj za uspešno zastopanje. Dodala je še, da ker gre že za razrešitev drugega odvetnika v isti zadevi, pri čemer gre ponovno za zamenjavo odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, zato se v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da prosilcu oz. upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je 15. 10. 2022 toženki posredoval predlog za razrešitev izvajalca BPP iz razloga nesoglasij med izvajalcem in upravičencem in ker je mnenja, da ga izvajalec ne zastopa dovolj dobro. Podani predlog je tožnik podal v postopku izvajanja BPP, ki se je vodil pod Bpp 995/2020 na podlagi odločbe toženke Bpp 995/2020 z dne 12. 8. 2020 v zvezi s sklepom Bpp 995/2020 z dne 2. 3. 2022. V istem postopku je tožnik predlagal, da se namesto razrešenega izvajalca za BPP določi novi izvajalec - odvetnik C. C. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in neutemeljena. Izpostavlja, da je predlog za razrešitev odvetnika C. C. podal tožnik in ne navedeni odvetnik, enako velja tudi glede predloga za razrešitev odvetnika A. A. Zato bi morala toženka postaviti novega odvetnika, ne pa da je napačno uporabila določbo desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje toženki. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa po pozivu sodišču posredovala upravni spis.

6. Sodišče je tožbo v izjavo posredovalo tudi prizadeti stranki, ki pa odgovora na tožbo ni podala.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 22. 2. 2023 sprejelo sklep IV U 4/2023, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Senat je namreč presodil, da v zadevi ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje. Zoper sklep nobena izmed strank ni podala pripomb.

8. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 30. 3. 2023. Naroka se je udeležil pooblaščenec tožnika, ne pa pravilno vabljena toženka in prizadeta stranka, ki sta sicer podala soglasje, da se v zadevi glavna obravnava ne opravi.

9. Sodišče je v postopku vpogledalo v in prebralo upravni spis ter listine tožnika (priloge A1 - A5). Sodišče pa v zadevi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj je v zadevi sporna pravilna uporaba materialnega prava, tj. uporaba desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP, zaslišanje strank pa namreč ni primeren dokazni predlog za odločitev o pravilni uporabi navedenih določb ZBPP.

10. Tožnik je v zaključni besedi še podal svoje mnenje, da s tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, pripoznava tožbeni zahtevek tožnika. Navedeno ne drži. Iz določbe 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne izhaja obveznost vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora toženka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek). Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 (38. člen tega zakona) ni obveznost toženke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje sodbe na podlagi pripoznave1 niti v smislu izdaje zamudne sodbe2. Določbi 453.a člena ZPP in 316. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnih sporih namreč ravno zaradi določbe 38. člena ZUS-1, ki določa drugače, ne more uporabiti.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Ugovarja namreč, da je predlog za razrešitev podal sam, torej upravičenec za BPP, in ne postavljen odvetnik A. A. Zato toženka ne bi smela uporabiti enajstega odstavka 30. člena ZBPP, pač pa bi le morala odločiti o razrešitvi sedanjega odvetnika in o postavitvi novega, namesto, da je odločila, da je bila tožniku z odločbo št. Bpp 995/2020 z dne 12. 8. 2020 BPP neupravičeno dodeljena in je ta dolžan povrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP.

13. Na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Enajsti odstavek 30. člena ZBPP pa določa, da če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

14. Ureditev iz desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP izhaja iz predpostavke, da mora biti za to, da odvetnik lahko v redu opravlja svoje delo, med prosilcem in odvetnikom vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se z BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoči pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri. Ta dolžnost zajema tudi korekten in spoštljiv odnos do dodeljenega odvetnika, saj odvetnik brez tega svojega dela ne more v redu opravljati. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.3

15. Kot razvidno iz upravnega spisa, drži navedba tožnika, da je razrešitev navedenega odvetnika C. C. smiselno s predlogom za postavitev novega odvetnika A. A. predlagal tožnik sam (l. št. 28 in 29 upravnega spisa), kar pa v konkretni zadevi ni pravnorelevantno za odločitev o izpodbijani odločbi. Sodišče namreč ugotavlja, da je toženka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo, saj je ugotovila, da so bili obakrat - tako za razrešitev prvotnega odvetnika C. C.4 kot za razrešitev odvetnika A. A. - podani razlogi za razrešitev na strani prosilca (slednjemu tožnik niti v tožbi ne ugovarja in zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zaradi česar se skladno z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP v zvezi z desetim odstavkom istega člena ZBPP šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP, tako pa je pravilno ravnala tudi toženka in izdala izpodbijano odločbo.

16. Poleg tega iz upravnega spisa jasno izhaja, da je predlog za razrešitev drugega postavljenega odvetnika A. A. podal tudi postavljeni odvetnik A. A. (in ne le upravičenec do BPP - tožnik). Tako se kot nepravilno izkaže tudi zatrjevanje tožnika, da postavljeni odvetnik A. A. ni predlagal svoje razrešitve in da se že zato ne bi smel uporabiti enajsti odstavek 30. člena ZBPP. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je v obravnavani zadevi odvetnik A. A. z dopisom z dne 12. 10. 2022 (l. št. 66 upravnega spisa) sicer obvestil toženko, da je prejel s strani prosilca za BPP preklic pooblastila, drži tudi navedba tožnika, da je navedeni odvetnik podal strinjanje z razrešitvijo, vendar pa je tudi v glavi tega dopisa izrecno navedeno, da gre za predlog za razrešitev.

17. Sodišče ugotavlja, da je glede na navedeno toženka pravilno ugotovila, da je v postopku izvajanja BPP za svetovanje in zastopanje upravičenca v kazenskem postopku Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. I K 28019/2017, že drugi postavljeni odvetnik razrešen zaradi razlogov na strani upravičenca do BPP (tako odvetnik C. C. kot odvetnik A. A.) in da se zato v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da upravičencu (tožniku) BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

18. Sodišče je posledično ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

19. Sodišče je o stroških upravnega spora odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Navedeno je posledica neodgovora na tožbo v sporu majhne vrednosti skladno s 453.a členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. 2 V rednem pravdnem sporu je sicer posledica neodgovora na tožbo izdaja zamudne sodbe po 316. členu ZPP. Da pa navedeno ne velja v upravnem sporu, izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016, odstavek 5 - 9. 3 Tako sodba Upravnega sodišča I U 2001/2019 z dne 13. 2. 2020, 7. in 8. točka obrazložitve. 4 Ta je bil razrešen s sklepom z dne 2. 3. 2022 (priloga A2), v katerem toženka ugotavlja razloge za razrešitev prvotnega odvetnika na strani tožnika, z istim sklepom pa je bil za zastopanje tožnika imenovan odvetnik A. A.