Jedro

1. Ker je tožnica imela sklenjeno PZ za delovno mesto tajnica-kadrovik, za katero se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, predstavlja delovno mesto natakarice, za katero se zahteva IV. stopnja izobrazbe, neustrezno delo glede na 90/3 člen ZDR, čeprav ima tožnica dejansko zaključeno le IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Skladno s 3. odstavkom 90. člena ZDR se kot ustrezno delo šteje tisto delo, za katero se zahteva enaka vrsta ali stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljaje dela na prejšnjem delovnem mestu in ni odločilno, kakšno izobrazbo delavec dejansko ima.

2. Če delodajalec delavcu ponudi neustrezno zaposlitev, to ne pomeni nezakonitosti podane odpovedi. Šteje se, kot da delodajalec neustrezne ponudbe sploh ni dal, ampak je podal le odpoved PZ iz poslovnega razloga. To pomeni, da delavec, ki zavrne neustrezno delo, obdrži pravico do odpravnine po 109. členu ZDR.

3. Ker je bila tožnica ob podaji redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga starejša delavka, vendar pa ob podaji odpovedi ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do staroste pokojnine, niti ne bi minimalnih pogojev za starostno pokojnino dosegala v času, ko je upravičena do nadomestila iz naslova brezposelnosti, je podana odpoved PZ nezakonita.

4. Subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi iz 5. odstavka

88. člena ZDR je začel teči šele z uveljavitvijo novega Pravilnika pri toženi stranki, s katerim je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Odpoved PZ, podana v navedenem roku, je pravočasna, četudi je bila tožnici vročena po preteku 30-dnevnega roka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

31.8.2004 je nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko ni prenehalo in še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 94.400,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 49.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

31.8.2004 nezakonita, ter da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in še vedno traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Navajala je, da je bil kršen 5. odst. 88. člena ZDR, ki določa 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Dne 1.8.2004 je stopil v veljavo nov pravilnik, s katerim je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, torej bi bilo potrebno šteti rok za podajo odpovedi od tega trenutka. Tožnica je bila do 13.10.2004 v bolniškem staležu, zato ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po pošti šele 27.9.2004, torej po izteku zakonskega roka.

Toženec je oddal odpoved na pošto šele 14.9.2004, torej prav tako po izteku zakonskega roka. Tožnica se ni izogibala vročitvi, saj je pošto prevzela, ni pa bila dolžna pošto prevzeti isti dan, kot prejme obvestilo o dospeli pošti, še zlasti, če vemo, da je bila tožnica v bolniškem staležu. Sodišče na podlagi teleološke razlage ni zavzelo pravilnega stališča, da je bilo tožnici ponujeno ustrezno delovno mesto, ki ustreza njeni dejanski strokovni izobrazbi, ne glede na to, da je predhodno imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za katero se je zahtevala višja stopnja strokovne izobrazbe. Namen ZDR je bil, da delavca, ki je pri istem delodajalcu napredoval in opravljal bolj zahtevna dela, zaščiti tako, da ga delodajalec proti njegovi volji ne more več prisiliti, da bo opravljal manj zahtevna dela. Tožnica je v zadnjih 30 letih delala pri tožencu v pisarni kot tajnica - kadrovik (VI. tarifni razred), sedaj pa jo je želela tožena stranka prisiliti, da začne delati kot natakarica (IV. tarifni razred). Tožnica je bila rojena 29.8.1951 in tako zaščitena kategorija, tako da ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vse dokler ji tožena stranka ne bi našla ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka bi lahko tožnici ponudila neustrezno delovno mesto le ob njenem soglasju, ki pa ga ni bilo. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tajnica - kadrovik, ki je bilo razvrščeno v VI. tarifni razred in za katerega se je zahtevala višješolska strokovna izobrazba, tožnica pa ima dejansko zaključeno le poklicno izobrazbo natakar v IV. tarifnem razredu. Po ukinitvi delovnega mesta tajnica - kadrovik, je tožena stranka tožnici izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in sicer za delovno mesto natakar v IV. tarifnem razredu. Sodišče prve stopnje je pri tem zavzelo pravno stališče, da je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, saj ima le-ta zaključeno IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja in pojasnjuje, da je ustrezna zaposlitev le zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ni odločilna vrsta in stopnja izobrazbe, ki jo delavec dejansko ima, ampak vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu tajnica - kadrovik po veljavni pogodbi o zaposlitvi (VI. stopnja strokovne izobrazbe). Kaj je ustrezna zaposlitev določa 3. odst. 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR).

Vendar ponudba neustrezne zaposlitve ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi, kakor to zatrjuje tožnica v pritožbi. Nelogičnost tožničine trditve izhaja že iz posledic zavrnitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe za neustrezno zaposlitev. V kolikor delavec odkloni ponudbo za neustrezno zaposlitev, potem so pravne posledice takšne zavrnitve enake, kot da delodajalec takšne ponudbe sploh ne bi dal in bi zgolj odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tak delavec namreč obdrži pravico do odpravnine po 109. členu ZDR, čeprav je odklonil neustrezno zaposlitev. Iz 3. odst. 88. člena ZDR namreč izhaja, da delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas in mu zato preneha delovno razmerje. Po argumentu a contrario pa delavec obdrži pravico do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo.

Ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo je tako le dodatna možnost za preprečitev negativnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa odklonitev takšne ponudbe za delavca ne more imeti nobenih neugodnih posledic. Tudi sicer ni logično, zakaj bi bil delodajalec, ki izkoristi takšno zanj neobvezno možnost, v slabšem položaju od delodajalca, ki takšne ponudbe ne bi dal, temveč bi ob istem poslovnem razlogu zgolj podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pri tem ponudil sklenitev nove pogodbe.

Tako bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zakonita, glede na to, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved in glede na to, da neustreznost ponujene nove zaposlitve nima za posledico nezakonitosti same odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom, da je tožnica starejša delavka, zaradi česar je varovana kategorija delavcev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 114. člen ZDR določa posebno varstvo starejših delavcev in določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Po določilih 201. člena ZDR v povezavi z 236. členom ZDR uživajo posebno varstvo delavke, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoj starosti 51 let, v obdobju do 1.1.2014 - do polne uveljavitve minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, se starost za delavke zvišuje vsako leto za štiri mesece. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 20/04 - ZPIZ-1-UPB2), čas trajanja pravice do denarnega nadomestila pa ureja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s sprem.- ZZZPB) v 25. členu.

ZDR v 236. členu določa, da uživajo posebno varstvo delavke, ki ob uveljavitvi tega zakona, ki je pričel veljati z dnem 1.1.2003, izpolnjujejo pogoj starosti 51 let. Tožnica je starejša delavka, saj je bila dne 31.8.2004, ko ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, stara 53 let in 2 dni, na dan 1.1.2003 (uveljavitev ZDR) pa več kot 51 let. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za upokojitev, saj bi morala biti v letu 2005, ko ji je delovno razmerje prenehalo, stara 55 in imeti 36 let delovne dobe. Če se upošteva kot datum prenehanja delovnega razmerja datum 11.5.2005, ko je prejela delovno knjižico, je na ta dan dopolnila 53 let, 8 mesecev in 13 dni starosti. Ob prenehanju delovnega razmerja pa je tožnica imela tudi 33 let dopolnjene delovne dobe. Upoštevaje tudi čas trajanja pravice do nadomestila po določilu 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s sprem. - ZZZPB), ki določa pravico do denarnega nadomestila od najmanj 3 mesece do največ 24 mesecev, tožnica ne bi izpolnila pogojev iz 114. člena ZDR in je tako varovana kategorija delavcev. Zaradi navedenega tožena stranka tožnici ni smela odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede pravočasnosti podaje odpovedi, pritoženo sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni kršila subjektivnega roka 30 dni iz 5. odst. 88. člena ZDR, saj je rok pričel lahko teči šele dne 1.8.2004, ko je stopil v veljavo nov Pravilnik, s katerim je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, tožena stranka pa je tožnici poslala obvestilo o nameravani odpovedi dne 2.8.2004 in podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 31.8.2004. Dejstvo, da je tožnica pošto kasneje prejela ne pomeni, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi, kot to zmotno tolmači tožnica.

Tožnica je v postopku uspela, zato je na podlagi 154. in 155. člena ZPP upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer tistih, ki so bili za pravdo potrebni.

Potrebni stroški so stroški za tožbo v višini 300 točk, stroški prvega naroka za glavno obravnavo 300 točk, urnina 100 točk, vse skupaj z 20% DDV ter 2.000,00 SIT za tožničine prevozne stroške z javnimi prevoznimi sredstvi. Upoštevaje višino odvetniške tarife 110,00 SIT je tako tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v skupni višini 94.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer 375 točk za pritožbo ter 20% DDV, kar upoštevaje višino odvetniške tarife 110,00 SIT skupaj znaša

49.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče stroškov poročila stranki ni priznalo, saj so le-ti vsebovani v priznanih točkah za pritožbo in ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.