Jedro

Konkreten odgovor sodišča na vprašanje, ali je ugotovitev toženke, da predmetni poseg nima prekomernih vplivov na okolje, bi bil možen, če bi tožnica konkretizirala svoje navedbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da za nameravani poseg lakirnice sestavnih delov plovil, dolžine največ 14,63 m, na zemljiščih parc. št. 649/3, 657/4 in 179/16, vse k. o. ..., ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da izvaja nosilec nameravanega posega družba A. d. o. o., ... (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) postopek lakiranja sestavnih delov plovil. V skladu s točko C.III.2 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), je za nameravani poseg treba preveriti, ali je glede na njegove značilnosti, lokacijo in možne vplive treba izvesti presojo vplivov na okolje. Glede na ta merila ugotavlja, da je območje locirano v industrijski coni ..., v sklopu strnjenih industrijskih objektov. V zvezi s tveganjem povzročitve večjih nesreč ugotavlja, da je zaradi uporabljene tehnologije ob nepazljivosti oziroma neupoštevanju navodil možno, da pride do eksplozije, vendar ima prizadeta stranka vgrajeno požarno zaščito v skladu s študijo o požarni varnosti in izdelana navodila za varno delo. Ugotavlja še, da bodo nastajale emisije snovi v zrak, in sicer hlapne organske snovi in trdne snovi, zato je tehnološki postopek lakiranja zasnovan tako, da ima zajem emisij na dveh mestih v prostoru na tleh, hlapi, ki nastajajo ob nanosu gelcoata, pa se odvajajo s pomočjo ventilatorjev, ki vlečeta onesnažen zrak skozi tristopenjske filtracije. Iz poročila o prvih meritvah emisij snovi v zrak z aprila 2018 izhaja, da so te emisije pod dovoljenimi mejami. Prisotne so tudi emisije vonja (smrada), in sicer zaradi surovin, ki se uporabljajo v postopku lakiranja, tj. stiren v smolah, vendar je prizadeta stranka vgradila oglene filtre, zato prvostopenjski upravni organ ta vpliv ocenjuje kot manj pomemben. V zvezi z odpadki med drugim ugotavlja, da so med temi tudi absorbenti, filtrirna sredstva (vključno z oljnimi filtri), čistilne krpe in zaščitna oblačila, ki so onesnažena z nevarnimi snovmi, vendar prizadeta stranka z njimi ravna v skladu z načrtom gospodarjenja z odpadki, in sicer tako, da jih zbira ločeno v namenskih posodah, shranjuje do odvoza na primernih mestih in jih nato odda pooblaščenim prevzemnikom. Zato ocenjuje vpliv predmetnega posega na nastajanje odpadkov kot manj pomemben. Glede na navedeno prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da nameravani poseg ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi in okolje, zato v skladu z določbami 51. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) za ta poseg presoje vplivov na okolje ni treba izvesti.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi opozarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Navaja, da je prizadeta stranka s proizvodnjo začela spomladi leta 2017, prvostopenjski upravni organ pa ji je poziv k predložitvi podatkov poslal šele leto kasneje, zato se ne strinja zgolj s popravo izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je prizadeta stranka vsaj eno leto delala brez dovoljenj, z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjski upravni organ to proizvodnjo legaliziral, namesto da bi ustavil proizvodnjo. Dejansko je torej bil predhodni postopek izveden za nazaj, zato ne gre šele za nameravani poseg.

5. Meni, da bi v skladu z Uredbo dejavnost prizadete stranke, kot je opisana v izpodbijanem sklepu, morala vsebovati tudi točki (iv) elastomeri in drugi polimeri ter (v) preroksidi. V izpodbijanem sklepu so tudi pomanjkljivo navedene kemikalije, ki vstopajo v proces, saj so navedena zgolj njihova komercialna imena (gelcoat, skincoat in trdilna smola), niso pa navedene kemijske oznake in imena, s čimer je tožnici onemogočeno preverjanje in določitev učinkov kemikalij na zdravje ljudi ter na nevarnost požara in eksplozij. Meni namreč, da gre za izjemno strupene kemikalije, ki so več kot eno leto uhajale iz nedovoljene proizvodnje. Navaja še, da v sklepu ni zahteve po fizičnem varovanju pred požarom. Zavajajoče je locirano tudi območje posega, saj ne omenja mejašev, ki so od spornega posega oddaljeni od 0 do 6 m. Z izvedeno presojo vplivov na okolje bi se obvarovalo zdravje ljudi, ki je ogroženo zaradi uporabe strupenih kemikalij ter možnosti požara in eksplozije. Prav tako bi se „predpisalo primerne metode za določanje smradu.“

6. Navaja, da je od toženke zahtevala dodatne podatke, ki so navedeni v drugostopenjski odločbi, kot podatke javnega značaja, vendar je toženka njeno zahtevo odstopila prvostopenjskemu upravnemu organu, zato meni, da je s tem posredno priznala, da ne ve, na katerih podlagah je zavrnila njeno pritožbo. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

7. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa niti toženka niti prizadeta stranka nista odgovorili.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za predmetni poseg lakirnice sestavnih delov plovil treba opraviti presojo vplivov na okolje.

10. Ni sporno, da je za predmetni poseg po točki C.III.2. Priloge 1 Uredbe, v skladu s katero je za industrijske naprave za obdelavo polizdelkov ali proizvodnjo snovi ali skupin snovi, kjer se uporabljajo kemični postopki, razen C.III.1, zlasti: i. pesticidov in biocidov, ii. farmacevtskih proizvodov, iii. barv in lakov, iv. elastomerov in drugih polimerov, v. peroksidov, treba izvesti predhodni postopek, v katerem se ugotovi, ali je za konkretni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. Na podlagi citirane določbe je treba predhodni postopek izvesti vedno, ko gre za katerokoli izmed primeroma (beseda „zlasti“) naštetih spojin. V konkretni zadevi to pomeni, da že ugotovitev, da se pri predmetnem posegu uporabljajo barve in laki, terja, da se za ta poseg izvede predhodni postopek, zato tožničina navedba, da bi kot pravna podlaga za izvedbo predhodnega postopka morali biti navedeni še točki iv. elastomeri in drugi polimeri ter v. preroksidi, na odločitev ne vpliva. To pomeni, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je bil za predmetni poseg izveden predhodni postopek, v katerem je toženka ugotavljala, ali je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. Katere kemikalije se uporabljajo pri predmetnem posegu pa je predmet samega predhodnega postopka in je torej del pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v predhodnem postopku.

11. Tudi okoliščina, da se predmetni poseg že izvaja, na odločitev o tem, ali je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje ne vpliva, saj se v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 3. člena Uredbe predhodni postopek izvede tudi za spremembo posega v okolje, ki je v skladu s predpisi že dovoljen, se izvaja ali je že izveden, in ne glede na to, ali je bilo za poseg v okolje pred njegovo spremembo že pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali sklep v predhodnem postopku v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, če gre za spremembo posega v okolje, ki sama po sebi dosega ali presega prag, ki je za to vrsto posega določen v prilogi 1 te uredbe, ne dosega pa višine pragu, pri kateri je presoja vplivov na okolje obvezna. Iz navedene določbe jasno izhaja, da se predhodni postopek lahko izvede tudi za že izvedene posege. Pri oceni vplivov že izvedenega posega pa je treba upoštevati tudi vplive njegovega dosedanjega izvajanja ter v primeru ugotovljenih škodljivih vplivov v okoljevarstvenem soglasju naložiti izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje. Z izpodbijanim sklepom tudi ni legalizirana dejavnost sama po sebi, saj konkretna odločitev ne vpliva na dolžnost pridobitve vseh dovoljenj za opravljanje predmetne dejavnosti.

12. V skladu z drugim odstavkom 51. a člena ZVO-1 je treba zahtevi, da upravni organ ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Pri tej ugotovitvi upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje.

13. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prizadeta stranka obravnavano zahtevo vložila na obrazcu, ki je predpisan v prilogi 3 Uredbe, ter je v njem opisala nameravani poseg, okolje oziroma dele okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in možne pomembne vplive nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski upravni organ pri svoji odločitvi upošteval še potrdilo št. 35412-5/2018-2 z dne 4. 4. 2018 o vpisu naprave v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, stalno dovoljenje Urada Republike Slovenije za kemikalije št. 18400-84/2017/2 z dne 8. 8. 2017 za opravljanje dejavnosti uporabe nevarnih kemikalij, zapisnik o inšpekcijskem pregledu gradbenega inšpektorja št. 06122-2349/2018 z dne 7. 6. 2018, zapisnika o inšpekcijskem pregledu okoljskega inšpektorja št. 06182-1529/2018-1 z dne 1. 6. 2018 in 06182-1529/2018-2 z dne 7. 6. 2018 ter sklep o ustavitvi postopka št. 06182-1529/2018-4 z dne 11. 7. 2018, poročilo o prvih meritvah emisij snovi v zrak iz aprila 2018 in poročilo o ocenjevanju hrupa v okolju iz julija 2018. 14. Na podlagi navedene dokumentacije je prvostopenjski upravni organ ocenil, da predmetni poseg nima pomembnih vplivov na okolje, kar je tudi obrazložil, drugostopenjski upravni organ pa je njegov obrazložitev dopolnil tako, da je natančno povzel vsebino zgoraj navedenih dokumentov. Sodišče na tem mestu povzema ugotovitve drugostopenjskega upravnega organa, ki jih šteje za nesporne, saj jim tožnica, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v tožbi konkretno ne oporeka.

15. Glede opredelitve kemikalij, ki se uporabljajo pri predmetnem posegu, je drugostopenjski upravni organ pojasnil, da ima prizadeta stranka za materiale, ki se uporabljajo pri predmetnem posegu, pridobljene varnostne liste, na osnovi katerih je izdelana ocena tveganja za delo z nevarnimi kemičnimi snovmi, iz priloge 1 k oceni tveganja pa je razvidna sestava - % vsebnosti in razvrstitev posameznih sestavin pripravka oziroma materiala. Navaja še, da so vsi uporabljeni materiali skladni s pridobljenim potrdilom o vpisu v evidenco naprav, da izvaja ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje emisij hlapnih organskih spojin in da opravlja meritve celotnega prahu. V skladu z izdanim potrdilom o vpisu predmetne naprave v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, prizadeta stranka mesečno vodi evidenco uporabljenih materialov in topil ter jo posreduje prvostopenjskemu upravnemu organu. Drugostopenjski upravni organ še navaja, da je na podlagi potrdila o vpisu predmetne naprave v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, prizadeti stranki izrecno prepovedana uporaba mutagenih, rakotvornih ali za reprodukcijo strupenih hlapnih organskih spojin s stavki nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F in halogeniranih hlapnih organskih spojin s stavki o nevarnosti H341 ali H351. Za ravnanje z nevarnimi kemikalijami ima prizadeta stranka dovoljenje za opravljanje dejavnosti uporabe nevarnih kemikalij, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje za uporabo nevarnih kemikalij. Iz zapisnika inšpekcijskega pregleda z dne 7. 6. 2018 izhaja, da prizadeta stranka deluje skladno s temi pogoji.

16. Glede emisij snovi v zrak drugostopenjski upravni organ navaja, da so zaradi proizvodnje sicer prisotne emisije, vendar so pod dovoljenimi mejami, kar izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 1. 6. 2018 in poročila o prvih meritvah emisij snovi v zrak iz aprila 2018. Navaja še, da je z izdajo potrdila o vpisu predmetne naprave v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je po podatkih za leto 2017 ciljna emisija hlapnih organskih spojin iz naprave 70,225 ton, dejanska emisija organskih topil za leto pa je bila 7,371 ton, kar je manjše od ciljne in skladno z načrtom zmanjševanja emisij. Navaja tudi, da prizadeta stranka izvaja meritve celotnega prahu, in sicer iz poročila izhaja, da je bila za MM1 najvišja izmerjena vrednost celotnega prahu 0,2 mg/Nm3 in 0,5 g/h, predpisana pa je 150 mg/Nm3 in 200 g/h, za izpust MM2 pa je bila najvišja izmerjena vrednost celotnega prahu 0,4 mg/Nm3 in 0,8 g/h, prepisana pa je 150 mg/Nm3 in 200 g/h. To pomeni, da so izmerjene emisijske koncentracije celotnega prahu v mejah predpisanih vrednosti na podlagi Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Glede na navedeno zaključuje, da naprava ni čezmerni obremenjevalec okolja z emisijami v zrak.

17. Glede nevarnosti ekplozije navaja, da ima prizadeta stranka izdelano študijo požarne varnosti št. 2016/20-ŠPV, v kateri so kot možen vzrok nastanka eksplozije navedeni vžig materialov, ki se uporabljajo v proizvodnem procesu, napaka na električnih inštalacijah (pregrevanje električnih elementov in naprav oziroma kratek stik), napaka pri mehanskih vrtečih se delih, uporabi orodij, ki iskrijo oziroma delu z orodji, ki imajo odprt plamen na nedopusten ali nezavarovan način, nameren požig ter udar strele. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil še, da spada objekt glede na predvideno požarno obremenitev in uporabo negorljivih ter težko vnetljivih gradbenih materialov pri izvedbi objekta med objekte z nizko požarno obremenitvijo, prizadeta stranka pa ima v skladu s študijo požarne varnosti izdelana navodila za varno delo, zato je ocenil, da je malo možnosti, da pride do požara. Drugostopenjski upravni organ dodaja, da iz zapisnika gradbenega inšpektorja št. 06122-2349/2018 z dne 7. 6. 2018 izhaja, da ima prizadeta stranka izdelan tudi ustrezen požarni red.

18. Tožnica, kot že rečeno, s tožbo ugotovitve toženke na splošno sicer izpodbija, vendar svojih navedb ne konkretizira, saj niti ne navaja, katera zgoraj navedena dejstva, na podlagi katerih prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ ugotavljata, da vplivi predmetnega posega na okolje niso prekomerni, niso pravilna in zakaj ne. Zgolj tožbena trditev, da neka kemikalija povzroča vplive, brez opredelitve tudi do njenih vplivov za konkretni poseg, namreč še ne pomeni zadostne konkretizacije navedb, da bi sodišče lahko opravilo presojo toženkinih ugotovitev, da ti vplivi v konkretnem primeru niso prekomerni. Tožnica tako v zvezi z dejstvi, na katerih temelji izpodbijani sklep in so izrecno navedena v drugostopenjski odločbi, v tožbi ne navaja nobenih razlogov, zato se sodišče do teh ugotovitev toženke, sploh ne more opredeliti po vsebini, saj preizkusi oziroma razišče dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (glej prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na to ne vplivajo tožbene navedbe, ki jih tožnica prvič navaja šele v tožbi, da z dokumentacijo, na podlagi katere sta prvostopenjski in drugostopenjski ugotovila za ta postopek relevantna dejstva, ni bila seznanjena. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) imajo namreč stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Tožnica je imela torej na tej podlagi možnost vpogledati v vso dokumentacijo, na kateri temelji izpodbijana odločitev, vendar v tožbi niti ne trdi, da je od toženke na tej podlagi sploh zahtevala vpogled v dokumentacijo, iz upravnega spisa pa to tudi ne izhaja. Toženki zato v zvezi s tem v tej zadevi ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, še posebej, kolikor se tožnica sklicuje na pravila o dostopu do informacij javnega značaja, saj predmet tega postopka niso postopki v zvezi z dostopom do takih informacij, temveč zgolj pravilnost odločitve o izvedbi presoje vplivov na okolje.

19. Tudi okoliščina, da je tožnica v ta postopek vstopila šele s pritožbo zoper izpodbijani sklep, na odločitev ne vpliva, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je na podlagi te dokumentacije odločal že prvostopenjski upravni organ. Tožnica je tako imela možnost ves čas od vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep, torej od 14. 9. 2018 do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 18. 3. 2019, kar je več kot pol leta, pa tudi še kasneje do vložitve tožbe in odločitve sodišča v tem upravnem sporu, zahtevati vpogled v te dokumente zadeve, česar ni storila, temveč je te dokumente zahtevala šele po izdaji drugostopenjske odločbe in to na podlagi pravil o dostopu do informacij javnega značaja. Ker svojih navedb v tej smeri do odločitve sodišča tudi ni dopolnila, sodišče pravilnosti dejanskega stanja, kolikor temelji na tej dokumentaciji, ne more preizkusiti, saj za to nima trditvene podlage.

20. Konkreten odgovor sodišča na vprašanje, ali je ugotovitev toženke, da predmetni poseg nima prekomernih vplivov na okolje bi bil torej možen, če bi tožnica konkretizirala svoje navedbe. Pri tem sodišče pripominja, da v skladu s 3. členom Pravilnika o zasnovi in študiji požarne varnosti študija požarne varnosti dokazuje izpolnjevanje bistvene zahteve varnosti pred požarom. V skladu z drugim odstavkom 5. člena tega pravilnika študijo izdela odgovorni projektant, ki ima pooblastilo za projektiranje požarne varnosti. To pomeni, da prevzema tudi odgovornost za pravilnost požarne študije. Poleg tega toženka ugotavlja, da ima prizadeta stranka pridobljeno stalno dovoljenje za opravljanje dejavnosti uporabe nevarnih kemikalij. Navedeno dovoljenje pomeni, da prizadeta stranka izpolnjuje pogoje glede ravnanja s kemikalijami z vidika preprečevanja nevarnosti, ki bi jih utegnile imeti kemikalije za človeka in okolje. V skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 45. člena Zakona o kemikalijah je namreč pogoj za izdajo tega dovoljenja, da prizadeta stranka izvaja posebne tehnične ali organizacijske ukrepe za promet z nevarnimi kemikalijami, njihovo proizvodnjo, skladiščenje ali uporabo, ki so potrebni za varovanje zdravja ljudi in okolja, in da izpolnjuje zahteve glede objektov ter zahteve glede razporejanja in varovanja posameznih skupin kemikalij. Glede tožbenih navedb o nujnem fizičnem varovanju pred požarom pa sodišče pojasnjuje, da so določanje oseb za gašenje začetnega požara ter drugi preventivni in aktivni ukrepi varstva pred požarom, način in kontrola izvajanja teh ukrepov predmet požarnega reda, za katerega toženka tudi ugotavlja, da je ustrezen (3. člen Pravilnika o požarnem redu).

21. V zvezi s tožbenimi navedbami, da mejne vrednosti za smrad niso predpisane, sodišče pojasnjuje, da predpisi o emisijah v zrak zajemajo tudi snovi, ki povzročajo emisije vonjav, zato jih je treba upoštevati pri določanju emisij vonjav. Poleg tega sodišče opozarja na merila, ki so se vzpostavila na področju civilnega prava (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 710/2005 z dne 12. 10. 2005 in 75. člen Stvarnopravnega zakonika v povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika). Po teh merilih je iz naprave prepovedana vsakršna emisija, ki presega običajno mero. Tožnica v tožbi ne izkazuje, da emisije smradu zaradi predmetnega posega presegajo običajno mero, niti v zvezi s tem ne predlaga izvedbe nobenih dokazov, zato se sodišče ni spuščalo v pravilnost toženkine navedbe o emisijah vonjav. Ker se pri tem sklicuje na podatke o dejansko uporabljenih topil in trdnih snovi za leto 2017, ne drži niti tožbena navedba, da niso znane količine porabe strupenih kemikalij. Na podlagi vsega navedenega je toženka zaključila, da predmetni poseg ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi, torej tudi mejašev, iz podatkov v upravnem spisu pa je razvidno, da je bil izpodbijani sklep vročen tudi družbam, ki jih tožnica navaja kot neposredne mejaše, ki so zoper ta sklep vložile pritožbo (ne pa tudi tožbe), ter občini, zato ne drži tudi tožbena trditev, da toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala neposrednih mejašev prizadete stranke.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1). Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da prizadeta stranka pri predmetnem posegu uporablja nevarne kemikalije, tožnica pa ugotovitev toženke o vplivih uporabe teh kemikalij, kot izhajajo iz predložene dokumentacije, sploh ni konkretno izpodbijala, dokazi, ki jih je tožnica predlagala v tožbi (naslovi spletnih strani s podatki o nevarnih kemikalijah) za odločitev sodišča niso pomembni, saj to dejstvo, tj. da se uporabljajo nevarne kemikalije, niti ni sporno. Zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.