Jedro

sodba na podlagi pripoznave Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek, zaradi česar je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Tožba je bila potreba zaradi zavarovanja pravic tožnika zaradi ravnanja tožene stranke. Ker je bila tožena stranka tista, ki je dala povod za tožbo, je treba o pravdnih stroških odločiti ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP, ki v 1. odstavku določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške in ne 157. člena ZPP, po katerem mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške sodnega postopka v višini 403,08 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, saj je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo in obenem sodišču predlagala, da v sodbi na podlagi pripoznave odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Do poskusa sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je prišlo na pobudo tožeče stranke, ki si je naknadno premislila. Tožena stranka ni pripoznala nobenih navedb ali trditev tožeče stranke, ampak le tožbeni zahtevek, kar je imelo za posledico kontinuiteto delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki, iz listin v spisu pa izhaja, da tožena stranka ni dala nobenega povoda za tožbo, na kar tudi morebitne formalne pomanjkljivosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne vplivajo. O stroških je potrebno odločiti v skladu z določbo 157. člena ZPP oziroma 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1, ki se nanaša na zlorabo procesnih pravic delavca, saj tožeča stranka niti sama niti po pooblaščencu pred vložitvijo tožbe ni toženi stranki z ničemer nakazala svoje namere niti je ni obvestila, da si je premislila glede samega prenehanja delovnega razmerja.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in poudarja, da je bila zaradi ravnanja tožene stranke prisiljena vložiti tožbo za zavarovanje svojih pravic. Ravnanje tožene stranke, ki je tožečo stranko prisilila v podpis sporazuma, je bilo razlog za vložitev tožbe, kar je tožena stranka priznala s tem, ko je pripoznala primarni tožbeni zahtevek. Gre za protipravno ravnanje tožene stranke, ki je sankcionirano tudi s tem, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške zastopanja, ne pa za zlorabo procesnih pravic s strani delavca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek, zaradi česar je bila dne 29. 11. 2012 izdana sodba na podlagi pripoznave, utemeljeno naložilo povrnitev potrebnih stroškov tožeči stranki. Svojo odločitev je oprlo na določbo 154. člena ZPP, ki v 1. odstavku določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Pritoženo sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi nikakor ne gre za primer iz 157. člena ZPP, po katerem mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Pri presoji, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne, je potrebno upoštevati, da je bila prav tožena stranka tista, ki je tožnika prisilila k podpisu sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ni vseboval določb o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in da je na tej podlagi tožniku 21. 6. 2012 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, zato je bil prisiljen vložiti tožbo. Pri tem ni bistveno, na čigavo pobudo je bil sporazum sklenjen, niti dejstvo, da se je tožnik naknadno premislil glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi – bistveno je, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je tožnika prisilila k podpisu sporazuma s formalnimi pomanjkljivostmi. Zato ni nobenega dvoma, da je bila tožba potrebna zaradi zavarovanja pravic tožnika prav zaradi ravnanja tožene stranke, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki je dala povod za tožbo. O zlorabi pravic s strani delavca v takšnem primeru sploh ni mogoče govoriti, saj ima delavec pravico zaščititi svoje pravice iz delovnega razmerja s sodnim varstvom. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter določbe ZPP o stroških postopka, ko je ugotovilo, da v obravnavni zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje o stroških postopka po določbi 157. člena ZPP, ter da je potrebno pri odločanju o stroških uporabiti določbe 154. in 155. člena ZPP. Tožnik je v sporu uspel v celoti, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl. - ZOdvT).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora, saj ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.