Jedro

V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.

Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto in šest mesecev. Odločilo je, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Obdolžena B. B. in C. C., pa je iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da izda oprostilo sodbo; podrejeno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Meni, da prvostopenjsko sodišče očitanih kršitev ni zagrešilo. Navaja, da se v obravnavani zadevi odločilna dejstva, ki izhajajo iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, v bistvenem razlikujejo od znakov prekrška, zato ne gre za isto stvar. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018. Glede kršitev iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vrhovni državni tožilec pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil zagovornik. Meni, da so navedbe vrhovnega državnega tožilca pravno zgrešene, svojih stališč pa da ni argumentiral, zato v celoti vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

6. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da je sodišče kršilo prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Navaja, da je bil zoper obsojenca s sodbo sodišča ustavljen postopek o prekršku, zaradi zamaha z lopato proti telefonu C. C., prijetja oškodovanke za vrat in potiska proti drevesom. V kazenskem postopku je bil obsojenec spoznan za krivega, da je z lopato udaril C. C. v telo. Dejanja so bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na enak način in z istim sredstvom. Da gre za isto stvar, po mnenju vložnika izhaja iz oškodovankinega naznanila kaznivega dejanja, ko je vse opisala kot enkraten historičen dogodek. Vložnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, v kateri je sodišče presodilo, da je kot isti historični dogodek treba obravnavani časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo, ter da se prepoved ponovnega obravnavanja razteza tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni znaki prekrška in kaznivega dejanja. Navaja, da v konkretnem primeru iz opisa dejanja v prekrškovni sodbi sicer res ne izhaja, da bi kršitelj z lopato oškodovanko udaril, kot je bil spoznan za krivega v kazenskem postopku, vendar je bil očitek v prekrškovnem postopku prav tako v tem, da je z lopato zamahnil proti oškodovanki in s fizično silo krenil proti njej. Zagovornik meni, da pri načelu _ne bis in idem_ ne gre zgolj za identičen opis dejanja, temveč tudi za bistveno enak opis oziroma bistveno enako ravnanje. V obravnavani zadevi pa je prekršek v bistvenem enak kaznivemu dejanju.

7. Obsojeni A. A. in njegova snaha, oškodovana C. C. sta se dne 4. 9. 2016 na dvorišču pred skupno stanovanjsko hišo sporekla, verbalni konflikt pa je prerasel v fizičnega, pri čemer je imel obsojenec v rokah lopato, s katero je večkrat zamahnil proti oškodovanki. Oškodovanka je takoj po sporu poklicala policijo, na kraj dogodka sta prišla policista. Zoper obsojenca je bil zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1)1 uveden postopek, ki je bil s sodbo z dne 22. 3. 2018 pravnomočno ustavljen. V prekrškovnem postopku se je obsojencu očitalo, da se je do C. C. vedel na drzen, nasilen in žaljiv način ter s takim vedenjem pri njej povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu (abstraktni del opisa), saj je z lopato umikal grušč na javnem parkirišču pred stanovanjsko hišo, kar mu je C. C. hotela preprečiti, zaradi česar se je postavila pred njega in se ni hotela umakniti, nakar je kršitelj z lopato zamahnil proti telefonu C. C. in je s fizično silo krenil proti C. C. ter jo, po njenih besedah, prijel za vrat in potisnil proti drevesom, ob prijavi na policijski postaji pa na C. C. ni bilo vidnih poškodb, niti ni tožila o bolečinah (konkretni del opisa). V kazenskem postopku je bil obsojenec spoznan za krivega, da je drugega tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa ter njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana (abstraktni del opisa dejanja), s tem, da je na dvorišču hiše z lopato udaril C. C. v telo in ji povzročil udarnino desnega stegna, kolka in komolca, zaradi česar je bila v bolniškem staležu (konkretni del opisa dejanja).

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana procesna situacija že razsojene stvari. Navedlo je, da se je v prekrškovnem postopku obsojencu očitalo drzno, nasilno in žaljivo ravnanje, v kazenskem postopku pa povzročitev lahke telesne poškodbe; gre za bistven zakonski znak kaznivega dejanja, ki ni predmet prekrška po 6. členu ZJRM-1. Opis prekrška je vseboval očitek, da je obsojenec z lopato zamahnil proti oškodovankinemu telefonu, nakar je oškodovanko prijel za vrat in jo potisnil proti drevesom, opis kaznivega dejanja pa vsebuje očitek drugačnega ravnanja, in sicer udarca z lopato, ki ni bil usmerjen v oškodovankin telefon, ampak zoper njeno telo. To pa sploh ni bil predmet obravnave v postopku zaradi prekrška. Dejstva, ki so se v obeh postopkih ugotavljala po presoji sodišča niso bila ista, niti ne v bistvenem enaka, pri čemer se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018. Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da na podlagi opisov dejanj ni mogoče sklepati, da bi šlo v obeh primerih za isti udarec, zato položaja ni mogoče enačiti s tistim v zadevi I Ips 22153/2014, na katero se sklicuje zagovornik.

9. Načelo prepovedi ponovnega sojenja je opredeljeno v 31. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v kazenski postopek je ta določba prevzeta s členom 10 ZKP. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah2 presodilo, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer. V svoji sodni praksi izhaja iz primerjave konkretnih dejanskih stanov oziroma iz primerjave opisov prekrška in kaznivega dejanja in se sklicuje na merila, ki jih je izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).3 Če opisa dejanja nista enaka, ampak se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje v tem, da vsebuje še druge elemente, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku, Vrhovno sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej primerja, ali so dejstva, ki tvorijo obe dejanji, v bistvenem ista. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I 24/10-12 z dne 19. 4. 2012 presodilo, da je v primeru, ko so zakonski znaki prekrška vsebovani v opisu kaznivega dejanja, ki se od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, pregon za kaznivo dejanje potem, ko je postopek o prekršku pravnomočno končan, dopusten le, če sodišče ugotovi, da kaznivo dejanje in prekršek ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, zaradi česar je mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.

10. Iz sodne prakse ESČP4 o uporabi načela _ne bis in idem_ (ne dvakrat o isti stvari)5 izhaja, da to sodišče pojem _idem_ (ista stvar, dejanje) razlaga široko. Za presojo, ali gre v razmerju med prekrškom in kaznivim dejanjem za isto stvar ni pomembna pravna kvalifikacija dejanja, ki se posamezniku očita v dveh postopkih, prav tako niso pomembne pravno zavarovane dobrine, ampak je poudarek zgolj na dejanski podlagi dejanja. Zato tudi ni pomembno, če so v drugem (kazenskem) postopku dodani novi elementi oziroma očitki, če imajo ti za podlago v bistvenem isto prepovedano ravnanje. Odločilno je, ali obe obravnavani dejanji izhajata iz istega historičnega dogodka in se nanašata na isto storilčevo ravnanje. ESČP je poudarilo, da na presojo kršitve načela _ne bis in idem_ to, da opis prekrška ne vsebuje prepovedane posledice, ki je ključen element kaznivega dejanja, nima vpliva. Ravno tako ne, da so bila v kazenskem postopku obravnavana nova dejstva. Presoja sodišča se mora osredotočiti na tista dejstva, ki tvorijo sklop konkretnih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na istega obdolženca ter so neločljivo časovno in krajevno povezana ter obstoj katerih mora biti dokazan za obsodilno sodbo ali začetek kazenskega postopka.

11. V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da so bila obsojenčeva dejanja, ki so bila predmet obravnave v postopku o prekršku in v kazenskem postopku, storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na enak način in z istim sredstvom, zoper isto oškodovanko. V obeh postopkih je bil obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. V prekrškovnem postopku je bil obravnavan storilčev zamah z lopato proti oškodovankinemu telefonu, prijem oškodovanke za vrat in potisk proti drevesu; v kazenskem postopku pa obsojenčev udarec oškodovanke z lopato v telo, ki je rezultiral v telesni poškodbi.

12. Zagovornik zato utemeljeno trdi, da gre za isto stvar oziroma za bistveno enako obsojenčevo ravnanje in je podan element _idem_. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo _ne bis in idem_, ki določa, da se nihče za isto kaznivo ravnanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Kadar sodišče ugotovi, da gre isto stvar oziroma ravnanje (_idem_), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element _bis_, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

13. Glede podvajanja kazenskih postopkov (element _bis_) je ESČP sprejelo stališče,6 da lahko osebo za isto ravnanje (_idem_) doletijo tako prekrškovne kot kazenske sankcije, če država dokaže, da je vnaprej predvidela obravnavo nevarnih ravnanj v različnih postopkih, ki skupaj tvorijo povezano celoto in ki obravnavajo različne vidike kaznivih ravnanj. Če sta postopka (o isti stvari) časovno in vsebinsko povezana tako, da skupaj tvorita celoto, naslavljata različne vidike posameznikovega ravnanja in ne predstavljata prevelikega bremena zanj, dvojnost postopkov pa je predvidljiva in se sankcija, izrečena v prvem postopku, ustrezno upošteva pri izrekanju sankcije v drugem postopku, element _bis_ ni podan, posledično torej tudi ne kršitev načela _ne bis in idem_.

14. Da bi bil v obravnavani zadevi podan element _bis_, vložnik niti ne zatrjuje. Tudi sicer po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno. Kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

15. Vložnik uveljavlja še kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da se izpodbijana pravnomočna sodba v bistvenem opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), to je posnetek dogajanja med obsojencem in oškodovanko, ki ga je z balkona nad dvoriščem naredila oškodovankina hči D. D. Posnetek je nastal brez soglasja obsojenca, zato je po mnenju vložnika nezakonit. Zagovornik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 in navaja, da je poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji lahko dopusten, vendar morajo obstajati posebej utemeljene okoliščine. Sodišče mora upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Meni, da so razlogi pritožbenega sodišča, da posnetek ni nastal s kršitvijo ustavno varovanih obsojenčevih pravic, ker obsojenec ni mogel pričakovati popolne zasebnosti na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je pri tem fotografirala, pravno zgrešeni.

16. Drži, da se je sodišče pri presoji, ali je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, v bistvenem oprlo na audio-video posnetek dogajanja med obsojencem in oškodovanko, ki ga je s svojim telefonom naredila priča D. D. Vložnik se na načelni ravni sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča o presojanju kolizije človekovih pravic, in nasprotuje naziranju višjega sodišča. To je presodilo, da obsojenec na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali in v konfliktu z C. C., ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega je priča D. D. snemala svojo solastnino in svojo mater, zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebnosti. Ne gre za nedovoljen dokaz, katerega uporaba v postopku bi pomenila kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih razlogov izhaja, da je višje sodišče prepoznalo konflikt med med obsojenčevo pravico do zasebnosti (35. člen URS) in oškodovankino pravico do osebne varnosti (34. člen URS). Slednje je razvidno iz zapisa v sodbi, da je posnetek nastal v okoliščinah, ko je verbalni konflikt med obsojencem in oškodovanko prerasel v obsojenčev fizični napad, v povezavi z navedbo, da je D. D. snemala svojo mater, torej je branila oškodovankino pravico do osebne varnosti. Odločitev Višjega sodišča, da ne gre za nedovoljen dokaz, po vsebini predpostavlja, da je sodišče opravilo tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama obsojenca in oškodovanke in utemeljeno dalo prednost ustavni pravici oškodovanke do osebne varnosti. Pravilno je tako višje sodišče presodilo, da s tem, ko je sodišče posnetek pogledalo in nanj oprlo sodbo, ni nedopustno kršilo obsojenčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj je bil poseg vanje ustavno dopusten zaradi varovanja močnejše ustavne pravice oškodovanke. Vrhovno sodišče zato sprejema zaključek pritožbenega sodišča, da ne gre za nedovoljen dokaz.

17. Vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena URS, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje policistov, ki sta obravnavala sporni dogodek in za vpogled v prekrškovni spis Okrajnega sodišča v Kopru. Navaja, da je bilo zaslišanje policistov predlagano z namenom dokazovanja, da obsojenec oškodovanke ni udaril. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker naj bi razpolagalo z zadostnimi dokazi, vložnik pa temu nasprotuje z navedbami, da četudi je obsojenec oškodovanko udaril, to še ne pomeni, da ji je povzročil zatrjevane poškodbe. Navaja, da je izvedenec pojasnil, da bi bile takšne poškodbe vidne takoj in da je oškodovanka imela oblečene kratke hlače, policista pa poškodb nista opazila, niti jima oškodovanka ni povedala, da bi jo obsojenec udaril, čeprav je bila o tem vprašana. Obsojenec bi z izvedbo tega dokaza po mnenju zagovornika lahko dokazal, da oškodovanka v spornem dogodku ni bila poškodovana.

18. Obsojenčev zagovornik je na predobravnavnem naroku predlagal zaslišanje policistov, ki sta prišla na kraj dejanja, v zvezi z ugotavljanjem oškodovankinih poškodb. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, ker je že razpolagalo s fotografijami, zdravniškimi izvidi in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, pa tudi sama oškodovanka je izpovedala, da policistom poškodb ni omenjala. Višje sodišče je presoji in razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in dodalo, da z zavrnitvijo zaslišanja policistov, s katerim bi se dokazovala ista dejstva, ki so že dokazana z drugimi izvedenimi dokazi, obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Razlogom nižjih sodišč gre pritrditi. V obravnavani zadevi je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog med drugim tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci,7 čemur pa vložnik ni zadostil. Pravica do obrambe zato ni bila kršena.

19. Nadalje zagovornik navaja, da je bil vpogled v prekrškovni spis predlagan z namenom, da se ugotovijo relevantne okoliščine v zvezi z načelom _ne bis in idem_. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da za presojo zadostuje izrek prekrškovne sodbe. Zagovornik pa se s tem ne strinja in trdi, da sodišče pri presoji, ali gre za isto stvar, ni vezano na zakonski opis dejanja. Meni, da bi bilo potrebno pregledati celoten spis in ugotoviti, kaj je bil predmet obravnave prekrška. Trdi, da navedbe višjega sodišča, da v pritožbi ni bilo navedeno, zakaj bi bilo potrebno pregledati celoten spis ne držijo, saj iz pritožbe jasno izhaja, da z namenom ugotovitve predmeta obravnave prekrška.

20. Obsojenčev zagovornik je predlagal, da sodišče pribavi prekrškovni spis, ker da bo iz njega moč razbrati, da gre v konkretnem primeru za že razsojeno stvar, in da oškodovanka ni bila poškodovana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Presodilo je, da za ugotavljanje, ali gre za odločanje o isti stvari zadostuje že prekrškovna sodba, zlasti njen izrek, ugotavljanje dejanskega stanja pa je pridržano sodišču v tem postopku. Višje sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo in obrazložilo, da je treba ugotoviti, ali predmet obravnave, torej očitek obdolžencu, izhaja iz identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, pri čemer izrek prekrškovne sodbe vsebuje opis ravnanja, ki ga je mogoče primerjati z ravnanjem po obtožbi. Navedlo je, da zagovornik ni pojasnil, zakaj bi bilo potrebno pregledati celoten prekrškovni spis. Kot tehtne in razumne navedene razloge sprejema tudi Vrhovno sodišče. Na podlagi izreka in obrazložitve prekrškovne sodbe je mogoče ugotoviti historičen dogodek oziroma relevantne okoliščine in dejstva v zvezi z načelom _ne bis in idem_. Pravnomočen postane (le) izrek odločbe, zato je ta bistven za presojo, kar izhaja tudi iz uvodoma citiranih odločb Vrhovnega sodišča in ESČP. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe zato ni bila kršena.

21. Zagovornik trdi, da je protispisna navedba prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanka prejela več udarcev s trdim predmetom. Navaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je oškodovanko udaril enkrat, ne večkrat. Meni, da gre za odločilno dejstvo, razlogi višjega sodišča, da gre za očitno pomoto sodišča pa so nenavadni, niti jih sodišče ni pojasnilo. Vložnikovemu stališču ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je bistveno izvršitveno dejanje obsojenca, kot je opisano v pravnomočni sodbi, to je, da je oškodovanko z lopato udaril v telo in je ta utrpela opisane poškodbe. Kolikokrat je obsojenec oškodovanko udaril pa ni odločilno, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

22. Vložnik uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi s trditvijo, da so razlogi in zaključek sodišča, da je glede na udarce s trdim predmetom in glede na nastale modrice prepričano, da je bila oškodovanka v posledici obsojenčevega ravnanja znatno omejena pri svojem gibanju in ni mogla opravljati svojih službenih dolžnosti, protispisni. Trdi, da so v nasprotju z izpovedbo oškodovanke, da je lahko hodila in bi psihično zelo težko delala, ne spomni pa se, ali jo je pri hoji kaj bolelo. Meni, da zakonska znaka „zmožnost za delo začasno zmanjšana“ in „začasno okvarjen del telesa“ nista bila izpolnjena. Zagovornik povzema, da sodišče ni dvomilo v pristnost spornih avdio-video posnetkov zato, ker je oškodovanka takoj po dogodku poklicala policijo, ker se je počutila napadeno. Trdi, da so ti razlogi sodišča v nasprotju z izpovedbo oškodovanke, iz katere po mnenju vložnika izhaja, da je oškodovanka poklicala policijo zato, ker se je ustrašila, da bi se kaj zgodilo možu in ne zato, ker bi se sama počutila napadeno. S temi navedbami vložnik pod videzom procesnih kršitev ter pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugače kot nižji sodišči ocenjuje izvedene dokaze ter ponuja svoje videnje zadeve. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

23. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

24. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152, 7111 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah. Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

25. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prekršek stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. 2 Sodbe I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014, I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018, I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021 in druge. 3 S sodbo v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009 je ESČP izoblikovalo kriterije za presojo kršitve načela _ne bis in idem_. Zavzelo je stališče, da je prepovedan kazenski pregon ali sojenje za drugo dejanje, kolikor to izhaja iz istih dejstev, ali dejstev, ki so v bistvenem enaka, ne glede na to, katera pravna opredelitev se uporabi. Identičnost dejstev opisuje kot skupek konkretnih dejanskih okoliščin, ki zadevajo istega storilca in so medsebojno časovno in prostorsko nerazdružljivo povezane. 4 Sodbe v zadevah Armando Maresti proti Hrvaški, Tsonyo Tsonev proti Bolgariji, Muslija proti Bosni in Hercegovini, Milenković proti Srbiji, Tarasov proti Ukrajini, Gradne Stevens proti Italiji. 5 Gre za pravico iz 4 . člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 6 Sodba ESČP v zadevi A in B proti Norveški z dne 15. 11. 2016. 7 VSRS sodba I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018.