Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Iz tožbenih trditev ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je toženka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih v bistvenem izhaja, da je po narodnosti pandžabi in musliman, da je Pakistan, kjer ima starša, sestro in brata, ilegalno zapustil pred tremi leti, da je bila ciljna država Italija, kjer živi njegov bratranec. Trenutno je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, ker je bil v skupini obravnavanih pribežnikov prepoznan kot tihotapec. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere. Po študiju ni našel dobre službe. Nekaj časa je bil sicer zaposlen, a je mesečno prejemal le 15.000 pakistanskih rupij. Poskušal je tudi legalno priti v Evropo, a ni dobil vizuma. Za pot do Evrope si je sposodil denar, zanjo pa se je odločil po spoznanju, da v Pakistanu nima možnosti za dobro prihodnost. 3. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države v bistvenem potrdil navedbe v prošnji in dodatno pojasnil, da je vse življenje živel v Pakistanu in po zaključku šolanja začel iskati zaposlitev. Službo je dobil kot strojnik v tovarni, vendar je bila plača zelo slaba in in ni zadoščala zanj in za njegovo družino. Želel je nadaljevati študij, a ni imel dovolj denarja. Ves denar od bratove plače so porabili samo za hrano. Želel je pomagati družini, da bi imeli boljše življenje, in sestri, da bi lahko hodila in zaključila dobro šolo. Zaradi tega je konec leta 2017 zapustil Pakistan in odšel v Evropo. Denar za pot je dobil s prodajo nekaj domačih stvari, nekaj denarja pa si je izposodil od strica. Pojasnil je, da je zelo težko legalno priti do Evrope, s tem namenom je šel sicer enkrat v Islamabad, vendar je bilo preveč stroškov v zvezi z dokumentacijo za vizum. Poskusil je tudi s pomočjo agencije, vendar so želeli 2.000.000 pakistanskih rupij. V izvorni državi ni bil fizično ogrožen in ni imel nobenega problema, so samo revni. V Pakistanu bi ostal, če bi imel dobro službo in plačo ter ne bi imel težav. V Sloveniji si želi delati, zato prosi za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, zaradi česar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, vendar toženka ni dvomila, da je tožnik državljan Islamske republike Pakistan. Glede na povzeto je presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, kar po mnenju toženke ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja kršitev, ker toženka tožnikovih izjav ni primerjala z informacijami v izvorni državi in odločbo izdala v skrajšanem postopku, s čimer tožniku ni bila dana možnost, da se o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, izjavi. Tožnik nadalje navaja, da je dokazal vse predpostavke vsaj za status subsidiarne zaščite, ker je nesporno državljan tretje države z dokazanim utemeljenim tveganem, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik v izvorni državi ni mogel preživeti. Stiska, kot sta bolezen in revščina, po mnenju tožnika lahko pomenita podvrženost poniževalnemu ravnanju. Navaja, da so bila dejanja rednega psihičnega nasilja ponavljajoča ter, da zaradi sramu pred revščino, ni zaprosil za pomoč pri različnih organizacijah. Razlog za tožnikovo preganjanje je pripadnost določeni posebni družbeni skupini, saj je mogoče reveže v Pakistanu, po tožnikovem mnenju šteti za posebno družbeno skupino. Navaja, da med strankama ni sporna verodostojnost izjave oz. izpoved tožnika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite, podrejeno pa predlaga, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik navajal samo ekonomske razloge, ki so botrovali k njegovi zapustitvi izvorne države, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen. Ne strinja se s tožbeno navedbo, da tožnik pripada posebni družbeni skupini zaradi tega, ker je reven, ker taka opredelitev ni v skladu s petega odstavka 27. člena ZMZ-1. 6. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 51. člena ZUS-1 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je prebralo listine strank, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A2, pregledalo spise, ki se nanašajo na upravno zadevo in tožnika na glavni obravnavi zaslišalo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V konkretni zadevi je sporna odločitev toženke, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito.

9. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 10. Razlog za podelitev mednarodne zaščite je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pred tem ne more zagotoviti varstva. Ob tem morajo dejanja preganjanja doseči stopnjo intenzivnosti, kot je opredeljena v dveh alinejah prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, in se kazati v oblikah, primeroma naštetih v drugem odstavku istega člena. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjane ali povzročajo resno škodo so lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (24. člen ZMZ-1). Zaščita mora biti dejanska in ne začasna, kot taka pa se šteje takrat, ko subjekti, ki so jo dolžni zagotavljati, sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena).

11. Sodišče poudarja, da je v zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin skladno s sodno prakso ESČP, za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite, primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.2 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.3 Vendar pa tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES4 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.5 Zato toženka dejanskega stanja ni bila dolžna ugotavljati s primerjanjem tožnikovih informacij in informacij iz izvorne države in posledično tožbena navedba v tem delu ni utemeljena. Iz podatkov obravnavane zadeve je razvidno, da je bila tožniku na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

12. Iz tožbenih navedb je moč povzeti, da tožnik navaja izključno revščino kot razlog za odhod iz Pakistana in kot utemeljitev prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Da je bila revščina razlog za odhod iz izvorne države, potrdi tožnik sam tudi v svojem zaslišanju na glavni obravnavi. Tožnik zaslišan zanika, da bi doživel fizično ali psihično nasilje, zato ni utemeljena tožbena trditev, da naj bi bila dejanja rednega psihičnega nasilja ponavljajoča. Izpove, da bi ostal v Pakistanu, če bi dobil dobro službo. Tožnik izpove, da se za pomoč ni obrnil na organizacije, ker v Pakistanu ni takih organizacij, ki bi ponudile socialno pomoč, s čimer ovrže tudi tožbeno trditev, da se zaradi sramu pred revščino, ni upal zaprositi za pomoč.

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Iz tožbenih trditev ni razvidno njegovo zatrjevanje6 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožbena trditev, da je razlog za tožnikovo preganjanje pripadnost določeni posebni družbeni skupini, saj je mogoče reveže v Pakistanu šteti za posebno družbeno skupino, je presplošna in nezadostna. Tožnik namreč niti ne navede, da je njegova slaba ekonomska situacija posledica kakšne njegove osebne okoliščine niti, da je tožnik preganjan, s stopnjo intenzivnosti in v obliki, kot jo opredeljuje 26. člen ZMZ-1. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.7`8

14. Pomembno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.9 Tega tveganja tožnik ni zatrjeval. Besedilo točke b 15. člena Kvalifikacijske direktive II10 namreč ne sledi povsem razlagi 3. člena EKČP, kar je razvidno tudi iz presoje SEU v zadevi C-542/13, M'Bodj, "da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države" (35. točka). Upoštevati je še treba, da področje uporabe Kvalifikacijske direktive II ne zajema oseb, ki v državah članicah iščejo zaščito iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.11

15. Po presoji sodišča je zato pravilna odločitev toženke o neupravičenosti tožnika tudi do subsidiarne zaščite. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bil tožnik v primeru vrnitve, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člena ZMZ-1. Resno škodo zakon opredeljuje kot: (i)smrtno kazen ali usmrtitev; (ii)mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen; (iii)resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1). Revščina in slabe ekonomske možnosti v izvorni državi, upoštevaje, da tožnik ne navede, da bi bila revščina posledica kakšne njegove osebne okoliščine, v konkretnem primeru ni mogoče subsumirati pod določbo 28. člena ZMZ-1. Kot določa 35. uvodna izjava Direktive 2011/95/EU nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske socialne razvitosti tožnikove izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite12. Dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi slabši, tako ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

16. Zakon določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Glede na zakonsko predpisano vrsto postopka, tožbeni ugovor o kršitvi vrste postopka, ni utemeljen. Posledično ni utemeljen niti tožbeni očitek, da tožniku ni bila dana možnost, da se o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe izjavi, ker je organ odločbo izdal v skrajšanem postopku. Kot že obrazloženo, ZMZ-1 predpisuje pospešeni postopek v primeru, kot obravnavani, torej v primeru, ko gre za očitno neutemeljeno prošnjo in ob podanih razlogih iz 52. člena ZMZ-1. 17. Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 3 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 4 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 5 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 6 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 7 To posebej poudarja Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Ta v 15. uvodni izjavi navaja, da državljani tretjih držav, ki jim je dovoljeno ostati na ozemlju držav članici iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive. 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve). 10 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 11 SEU je v zadevi M'Bodj sprejelo stališče, da iz 5, 6, 9 in 24 uvodne izjave Direktive 2004/83, iz katerih je razvidno, da čeprav poskuša ta direktiva prek subsidiarne zaščite dopolniti zaščito beguncev, določeno v Konvenciji o statusu beguncev, in sicer z opredelitvijo oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, njeno področje uporabe ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. Navedene uvodne izjave ustrezajo 6, 12, 15 in 33 uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II. 12 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve.