Jedro

Ocena prič je domena sodišča. Ono je tisto, ki ocenjuje verodostojnost izpovedb. Če izvedenec (npr. v kazenskem postopku) svoje mnenje izdela na podlagi lastne ocene izpovedi udeležencev, ki jim nato sodišče (npr. pravdno) ob zaslišanju ne sledi, je logično, da je lahko drugo izvedensko mnenje, ki črpa iz dokazne ocene prič, ki jo je napravilo (pravdno) sodišče, drugačno.

Trenutek, kdaj oškodovanec izve za škodo, je raztegljiv in ne pomeni nujno trenutka, ko je do dogodka prišlo, če je škoda nastala kasneje ali če je bil obseg škode znan kasneje. V sodni praksi je že dolgo uveljavljeno stališče, da zastaranje prične teči tisti trenutek, ko se je škoda ustalila oziroma ko je znan njen obseg. Nobenega razumnega razloga, da tega stališča ne bi bilo mogoče uporabiti tudi glede škode zaradi smrti bližnjega, je pa ob ugovoru zastaranja s strani toženca na tožniku, da dokaže, da obseg škode ni bil znan že ob dogodku.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožnikov se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka (nezapisani zavrnilni del stroškovnega zahtevka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti še 1.948,03 EUR stroškov pravdnega postopka (oziroma sedaj skupaj 6.199,18 EUR).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikom pa je v roku 15 dni dolžna nerazdelno povrniti 158,76 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za smrt bližnjega sorodnika tožnikov, zato jim je prisodilo odškodnino iz tega naslova, in sicer ženi 15.000,00 EUR, hčerki 11.500,00 EUR, sinu 12.000,00 EUR ter mami 10.000,00 EUR (I. točka izreka).Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne 4.251,15 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Pravdni stranki sta pravočasno vložili pritožbi. Tožena stranka izpodbija ugodilni in stroškovni del (I. in III. točka izreka), tožniki pa (sicer nezapisani) zavrnjeni del stroškovnega zahtevka (III. točka izreka). Zavrnjeni del odškodninskega zahtevka (II. točka izreka) je postal pravnomočen.

3. Tožniki v svoji pritožbi navajajo, da jim je sodišče priznalo stroške glede na končni uspeh (57 %), namesto da bi upoštevalo ločeno uspeh po temelju in ločeno po višini, predvsem zato, ker se je tožena stranka upirala zahtevku po temelju. Prav temu je bil namenjen večji del dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje jim neupravičeno ni priznalo stroška kilometrine v višini 46,62 EUR, čeprav so ga priglasili in so do njega upravičeni. Njihov končni uspeh je 78,5 %, od pravilne odmere pravdnih stroškov (7.897,05 EUR) pa jim je tožena stranka dolžna povrniti 6.199,18 EUR. Predlagajo ustrezno spremembo sodbe.

4. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da so tožniki tožbo vložili skoraj tri leta in pol po smrti sorodnika, zato vztraja pri ugovoru zastaranja. Kazenski postopek zoper njenega zavarovanca je bil ustavljen, glede na obliko škode, ki so jo utrpeli tožniki, pa je rok za vložitev tožbe potekel tri leta od nesreče/dogodka. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je rok za zastaranje lahko pričel teči šele, ko se je škoda stabilizirala, kar po ugotovitvah izvedenke, ki je črpala zgolj iz izpovedi tožnikov, ni bilo pred letom 2012. Tožniki so se vse od 21. 6. 2009 zavedali svoje škode in bi lahko predvidevali njeno intenziteto. Gre za kontinuiteto istega osebnega stanja, škoda je bila vseskozi pričakovana in predvidljiva. Drugačna razlaga pomeni izigravanje instituta zastaranja. Stališče o stabilizaciji škode, ki se uporablja v primeru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko ni primerno. Izpostavlja sodno prakso v zadevah II Ips 315/2010, II Ips 11/2008 in II Ips 99/2011. Nadalje sodišču očita, da se je oprlo zgolj na mnenje izvedenca, prezrlo pa je mnenje izvedenca iz kazenskega postopka in izpoved zavarovanca. Sodišče je izvedencu naložilo, naj opravi ogled in rekonstrukcijo, česar ni storil, čeprav iz njegovega mnenja izhaja, da si določenih zavarovančevih izjav ni znal predstavljati oziroma so mu bile nejasne. To je zadosten razlog, da bi šel izvedenec pogledat kraj dogodka. Pripomb tožene stranke izvedenec tudi ob zaslišanju ni razjasnil. Zavarovancu ni mogel očitati ničesar konkretnega, zato je nesprejemljiva končna ugotovitev vzroka nastanka prometne nesreče - nepazljivost zavarovanca, ki jo gradi izključno le na rezultatih raziskave in opazovanju prometa. Predlagala je postavitev drugega izvedenca, sodišče je njen predlog zavrnilo, to ravnanje pa je pravočasno grajala. Zaradi izpostavljenih kršitev je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je nepravilno ocenilo izpoved zavarovanca. Očita še, da je odmerjena odškodnina previsoka, saj je od dogodka minilo šest let, škoda pa se je stabilizirala leta 2012. Ne vidi razloga, zakaj je sodišče četrti tožnici prisodilo več kot tretji, saj razlog, naveden v obrazložitvi, ni sprejemljiv. Sklepno graja še odločitev o obrestnem delu zahtevka, saj takrat, ko so tožniki vložili zahtevke, pri toženi stranki ni obstajala nobena dokumentacija ali druga osnova, da bi zahtevek uspešno rešila in jim izplačala odškodnino. Ob izidu kazenskega postopka bi bilo izplačilo nerazumno in neodgovorno, zato je lahko v zamudi šele od izdaje sodbe dalje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Nobena pravdna stranka na vročeno pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

6. Pritožba tožnikov je, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. V obravnavanem historičnem dogodku je prišlo do trka med zavarovancem tožene stranke, avtomobilistom, in sorodnikom tožnikov, kolesarjem, ki je zaradi trka umrl. Kazenski postopek zoper zavarovanca tožene stranke je bil ustavljen, kar pa ne vpliva na njegovo civilno odgovornost, ki je strožja od kazenske. Avtomobilistova odgovornost je v razmerju do kolesarja objektivna. Razbremeni se lahko le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Če tega ne trdi in ne dokaže, se svoje odgovornosti (ob predpostavkah iz tretjega odstavka 153. člena OZ) lahko razbremeni (le) deloma: v takem primeru je treba presoditi, ali je ravnanje kolesarja sopovzročilo škodni dogodek, pri tem pa nista pomembni njegova krivda ali neskrbnost - zadošča, da tožena stranka dokaže njegovo napačno ravnanje(1).

8. Vse, kar je tožena stranka očitala kolesarju, je, da naj bi nenadoma spremenil smer vožnje (nenadni zavoj v levo, ko ga je avtomobilist začel prehitevati) in s tem povzročil nevarno situacijo za udeležence v prometu in prometno nesrečo. Četudi bi vse, kar je tožena stranka trdila, držalo (torej, da je kolesar vozil ob desnem robu cestišča, ko ga je avtomobilist prehiteval, nato pa je nenadoma zavil levo), to ni nekaj, kar bi bilo za voznika avtomobila nepričakovano, zato popolna razbremenitev odgovornosti glede na podane trditve tožene stranke sploh ne more priti v poštev.

9. Prav tako dokazni postopek ni ponudil ustrezne dejstvene podstati, ki bi omogočala (pravni) zaključek, da je kolesar s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, napravljena na podlagi izvedenskega mnenja ter zapisnika policije in preiskovalne sodnice, da je avtomobilist kolesarja zbil na mestu, namenjenem za kolesarje, in sicer 0,3 – 0,4 metra od desnega roba vozišča. Te ugotovitve pritožnica ne izpodbija, čim pa je tako, o soprispevku kolesarja k nastali škodi ni mogoče govoriti. S to ugotovitvijo so tudi izpodbite trditve tožene stranke o nenadnem zavoju kolesarja v levo, drugih, ki bi utemeljevale soodgovornost kolesarja, pa tožena stranka niti ni ponudila.

10. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene oprlo zgolj na mnenje izvedenca, ki je v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca v kazenskem postopku, enostavno ne drži. Sodišče je sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in napravilo celovito in koherentno dokazno oceno. Poleg ugotovitev izvedenca je dokazno ocenilo še izpovedi prič – policistov, zapisnik policije o dogodku, zapisnik preiskovalne sodnice o dogodku in nenazadnje izpoved zavarovanca tožene stranke. Izpoved slednjega je ocenilo naprej sámo(2), nato pa še v povezavi z drugimi dokazi(3). Sodišče se je opredelilo tudi do mnenja izvedenca iz kazenskega postopka in ga prepričljivo vpelo v zgrajeno dokazno oceno(4). Ob tem mu je treba pritrditi, da je ocena udeležencev/prič (konkretno avtomobilista) domena sodišča: ono je tisto, ki ocenjuje verodostojnost izpovedb. Izvedenec v kazenskem postopku je svoje mnenje oblikoval na podlagi avtomobilistove izjave o poteku dogodka, tej pa pravdno sodišče ni verjelo, pri čemer za utemeljitev te svoje ocene navedlo jasne, logične in prepričljive argumente.

11. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedencem Č. in zahtevo po novem izvedencu, so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče bo nanje le kratko, kolikor tega ni storilo že zgoraj, odgovorilo.

12. Izvedenec je odgovoril na pripombe tožene stranke(5), nato pa še na njena dodatna vprašanja(6). Po zaključku zaslišanja v zvezi z izvedbo tega dokaza tožena stranka ni uveljavljala nobenih procesnih kršitev. Zahtevala je le postavitev novega izvedenca in grajala zavrnitev tega dokaznega predloga, toda nestrinjanje z mnenjem že postavljenega izvedenca po ustaljeni sodni praksi ne zadošča za postavitev novega. Tega stališča ne omaje niti dejstvo, da je to mnenje drugačno od izvedenskega mnenja v kazenskem postopku, saj je sodišče prve stopnje (tudi s pomočjo tu postavljenega izvedenca) prepričljivo pojasnilo, zakaj je prišlo do razhajanj. Izvedenec je tudi ustrezno pojasnil, zakaj ni popolnoma izpolnil naloge, ki mu jo je naložilo sodišče(7). Ob pritožbenem vztrajanju, da bi moral zaradi ocene (ne)verodostojnosti zavarovančeve izpovedi izvedenec opraviti ogled kraja dogodka, višje sodišče še enkrat pojasnjuje, da je ta ocena pridržana sodišču – prvostopenjsko sodišče mu ni verjelo, tej oceni pa pritožbeno sodišče sledi. Prav tako ni res, da izvedenec proti zavarovancu tožene stranke ni naperil nobenega konkretnega očitka. Iz zapisnikov policije in preiskovalne sodnice je namreč črpal ugotovitev, da je do nesreče prišlo na delu ceste, ki je namenjen kolesarjem, tam pa avtomobilist ni imel kaj početi. Bolj konkretnega očitka si sploh ni mogoče zamisliti, te ugotovitve, ki jo je v razloge svoje sodbe povzelo sodišče prve stopnje, pa, kot rečeno, pritožnica niti ne izpodbija.

13. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Zastaranje odškodninskih zahtevkov je vezano na subjektivni rok (tri leta, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in storilca) in objektivni rok (pet let od dogodka). Do škodnega dogodka je prišlo 21. 6. 2009, tožniki pa so tožbo vložili 21. 11. 2012, torej objektivni rok očitno še ni potekel. Vprašanje je le, ali so tožniki zamudili subjektivni rok za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ga niso, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. V sodni praksi je že dolgo uveljavljeno stališče, da je trenutek, kdaj oškodovanec izve za škodo, raztegljiv in ne pomeni nujno trenutka, ko je do dogodka prišlo, če je škoda nastala kasneje ali če je bil obseg škode znan kasneje. Običajno je v sodni praksi zastopano stališče, da je zastaranje pričelo teči tisti trenutek, ko se je škoda „ustalila“. Pritožbena navedba, da se to stališče (lahko) uporablja le za škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne drži, ker se pogosto uporablja tudi še pri škodi zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razumnega razloga, da ga ne bi bilo mogoče uporabiti tudi pri škodi zaradi smrti bližnjega, drugo vprašanje pa je, ali oškodovanec uspe dokazati, da obseg škode v takem primeru ni bil znan že ob samem škodnem dogodku, temveč se je obseg škode izrisal kasneje. V obravnavanem primeru je tožnikom ta dokaz uspel. 14. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnikov angažiralo izvedenko psihiatrične stroke, ki je vsakega od njih ugotovila, kdaj se je žalovanje stabiliziralo. Sodišče je z upoštevanjem izvedenskega mnenja objektiviziralo izpovedi tožnikov, kdaj se je pri posameznem škoda ustalila tako, da je bil znan njen obseg in je mogoče določiti trenutek, od katerega je pričel teči zastaralni rok(8). Na tak način je (upoštevaje 8. člen ZPP) ugotovilo, da se njihovo duševno stanje za nobenega ni ustalilo prej kot leta 2012. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene, zlasti pa od tožnikov ni mogoče zahtevati, kot navaja pritožnica, da bi se obsega svoje škode morali zavedati že ob samem dogodku. Žalovanje je kompleksen proces, ima svoje faze, kar vse je izvedenka, nato pa še sodišče (in to za vsakega tožnika posebej) ustrezno obrazložilo. Pritožbena navedba, da razlaga, da škoda tožnikom ni nastala že ob dogodku, izigrava institut zastaranja, je presežena z ustaljenim stališčem sodne prakse, navedenem v prejšnji točki te obrazložitve. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, je povsem neprimerljiva, ker je bil v izpostavljenih primerih (t. i. „izbrisani“) zamujen tudi že objektivni zastaralni rok, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. Ravno iz tega razloga je povsem nepomembno tudi, kakšen je bil rezultat kazenskega postopka. Šele če bi odškodninski zahtevek tožnikov zastaral tudi objektivno, bi se bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kako tek kazenskega postopka (in tam izrečena obsodilna/oprostilna sodba ali sklep o ustavitvi postopka) vpliva na zastaranje v odškodninski pravdi.

15. Pritožbene navedbe o previsoko prisojeni odškodnini so pavšalne in nekonkretizirane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na spodnjem robu okvira, ki ga je za tovrstne primere začrtala sodna praksa(9). Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevalo tako subjektivni(10) kot objektivni(11) kriterij za odmero primerne in pravične denarne odškodnine, zato je pritožba v delu, ki se zavzema za prisoditev nižje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode po prvem odstavku 180. člena OZ, neutemeljena. Pritožbena navedba, da je tretja tožnica ob neustreznih razlogih sodišča dobila višjo odškodnino od četrte, je nerazumljiva, ker je tretji po vrsti tožnik, sicer pa je njegovo sorodstveno razmerje do umrlega drugačno (oče/sin, sin/mama).

16. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prisojenega obdobja teka zamudnih obresti. Tožena stranka ni prerekala, kdaj je prejela odškodninske zahtevke tožnikov(12), zato je glede na 20. a člen ZOZP prišla v zamudo tri mesece kasneje(13) in odtlej tečejo zamudne obresti(14). Pritožbeno razpravljanje o tem, da je bila odgovornost sporna, je pritožnici le v škodo, ker to izključuje uporabo ZOZP(15), po splošnih predpisih (OZ) pa bi zamuda nastopila še prej.

17. Pritožba tožene stranke je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom potrdilo I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka te sodbe)

18. Tožniki s svojo pritožbo izpodbijajo nezapisani zavrnilni del stroškovnega tožbenega zahtevka. Utemeljeno terjajo kilometrino, ki jim je sodišče prve stopnje (očitno pomotoma) ni priznalo. Nadalje jim pritožbeno sodišče pritrjuje, da je bistveni del stroškov odpadel ravno na dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke (najprej cestnoprometni izvedenec glede odgovornosti, nato pa še izvedenec psihiatrične stroke glede zastaranja), zato se upravičeno sklicujejo na drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, upoštevaje vse okoliščine primera, naloži eni stranki, naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Pritožniki kot primeren kriterij za porazdelitev ponujajo ločeno obravnavanje uspeha po temelju in višini, kar del sodne prakse dopušča, zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da mu v tem primeru ne bi sledilo. Ob taki porazdelitvi uspeha (100 % po temelju in 75 % po višini), jim pripada točno toliko, kot uveljavljajo s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodilo in poseglo v stroškovno odločitev, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Tožniki so uspeli, zato jim je tožena stranka dolžna povrniti 158,76 EUR pravilno priglašenih pravdnih stroškov (134,68 EUR nagrade za redno pravno sredstvo z 22 % DDV, 20 % materialnih stroškov 2,08 EUR ter 22,00 EUR sodne takse).

Op. št. (1): Tako tudi Blagojević, B. T., Krulj, V., v Komentarju zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, 2. izdaja, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 656. Glej tudi Plavšak, N. in Jadek-Pensa. D., v Obligacijskemu zakoniku s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 738 in 870. Več glej v sodbi VSL II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013. Op. št. (2): Delno 12., zlasti pa 13. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Delno 12., predvsem pa 14. in 16. točka obrazložitve.

Op. št. (4): 17. točka obrazložitve.

Op. št. (5): Temu je v zapisniku z 28. 10. 2015, red. št. 64, posvečen prvi del zaslišanja – izrecno je zapisano, da gre za odgovor na pripombe tožene stranke – list. št. 151. Op. št. (6): List št. 153 in 154. Op. št. (7): Pojasnil je, da vse potrebne podatke lahko črpa iz policijskega zapisnika in zapisnika preiskovalne sodnice, ter tudi, zakaj rekonstrukcija in ogled na ugotovitve ne moreta vplivati. Teh njegovih utemeljitev tožena stranka na naroku ni prerekala niti v zvezi s tem sodišču ni očitala relativno bistvenih kršitev postopka.

Op. št. (8): Glej 19. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (9): Ženi je bilo prisojeno slabih 15 povprečnih plač, hčerki 11, sinu 12 ter mami 10 plač.

Op. št. (10): Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej); primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 1072/2010 z dne 13. 10. 2010. Op. št. (11): Načelo terja uporabo pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri – še posebej tistimi, ki so si podobni o vsebini nastalih posledic; glej sodbo VSL I Cp 3483/2013 z dne 9. 4. 2014. Op. št. (12): Tako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve, te ugotovitve pa pritožnica ne prereka.

Op. št. (13): Primerjaj sodbo VSL II Cp 2147/2015 z dne 7. 10. 2015. Op. št. (14): Po preteku treh mesecev je pooblaščenec oziroma odgovornostna zavarovalnica v zamudi, kar ima poleg teka zamudnih obresti... Tako Korbar, T., Zavarovanje avtomobilske odgovornosti, Pravna praksa, št. 32/2002, str. 15 in naslednje.

Op. št. (15): Primerjaj odločbi VSL II Cp 331/2014 z dne 20. 5. 2014 in II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015.