Jedro

Tožena stranka bi morala ob odpravi prvostopne odločbe organu prve stopnje naložiti dopolnitev ugotovitvenega postopka v delu, ki se nanaša na vprašanje davčnega priznavanja spornih stroškov (prihoda na delo ali dela na terenu) in sicer potem, ko bo prvostopni organ ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za pravno opredelitev teh stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1889/95-14 z dne 1.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.1997, s katero je ta ugodila tožnikovi pritožbi in odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave J. z dne 10.8.1995, odpravila in zadevo vrnila navedenemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Menilo je, da dejansko stanje v zvezi z priznanjem odhodkov financiranja v postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno, pritožbene ugovore, s katerimi tožnik prereka utemeljenost izločitve drugih stroškov, med njimi tudi stroškov prevoza na delo, pa tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe zavrača kot neutemeljene, in sicer s sklicevanjem na določbo 43. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93 - 7/95 - dalje ZDoh).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da, ker je organ prve stopnje v ponovnem postopku po določbi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) vezan na pripombe in stališča tožene stranke, ima tožnik, kljub zanj formalno ugodnemu izidu pritožbenega postopka, pravni interes tudi za preizkus pravilnosti razlogov s tožbo izpodbijane odločbe, iz katerih je razvidno, da tožena stranka v izpodbijanem delu, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti davčnega nepriznanja stroškov, ki jih je tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, označil kot stroške prihoda na delo, potrjuje pravilnost sicer formalno v celoti odpravljene odločbe organa prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da izrek s tožbo izpodbijane odločbe temelji na zakonu in je zato tožnikovo tožbo potrebno zavrniti. Ob preizkusu pravilnosti razlogov tožene stranke v izpodbijanem delu te odločbe pa se sodišče prve stopnje strinja s pravnim stališčem tožene stranke, da tožnik po določbi 43. člena ZDoh do davčnega priznanja stroškov prihoda na delo ni upravičen. Vendar pa z navedenim pravnim stališčem, ki mu tožnik niti v pritožbi zoper prvostopno odločbo in sedaj tudi v tožbi ne oporeka, tožena stranka ne odgovori na bistveni tožbeni ugovor, v katerem tožnik prereka pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, potrebnega za pravno opredelitev spornih stroškov. Tožnik namreč že v svoji pritožbi zoper prvostopno odločbo opozarja, da izločeni stroški ne predstavljajo stroškov prihoda na delo, ampak stroške dela na terenu, ki pa se po določbi 43. člena ZDoh priznavajo tudi zasebnikom. Ne gre torej za spor o uporabi prava, ampak za spor o tem, ali so sporni stroški po svoji vsebini pravilno opredeljeni. Na navedene pritožbene navedbe, ki jih tožnik sedaj v svoji tožbi ponavlja, tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni odgovorila. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka za odločitev v navedeni smeri tudi ni imela zadostne podlage v podatkih prvostopnega spisa in bi že zato morala ob odpravi prvostopne odločbe organu prve stopnje naložiti dopolnitev ugotovitvenega postopka. Ker bi torej tožena stranka tudi po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani del odločbe morala odpraviti, procesnega prava po mnenju sodišča ni bistveno kršila. Odločitev tožene stranke v izpodbijanem delu zato temelji na zakonu, vendar po mnenju sodišča prve stopnje iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka v svoji odločbi. Ker je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, bo po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni organ v ponovnem postopku upošteval tako stališča tožene stranke, kot tudi stališča izpodbijane sodbe in ugotovitveni postopek dopolnil tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje davčnega priznavanja spornih stroškov, potem, ko bo ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za njihovo pravno opredelitev - ali gre dejansko za stroške prihoda na delo ali za stroške dela na terenu oziroma terenske vožnje. Pri tem je po presoji sodišča prve stopnje potrebno upoštevati lokacijo sedeža tožnikove obratovalnice in lokacijo objektov malih hidroelektraren (MHE), v primeru dvoma o pravni kvalifikaciji spornih stroškov pa še stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem priznavanja stroškov prevoza na delo sprejelo Ustavno sodišče Republike Sloveniji v svoji odločbi št. U-I-296/95 (Ur. l. RS, št. 82/97).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke v izpodbijanem delu temelji na zakonu, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v tej odločbi, je zavrnilo tožbo.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene ugovore v zvezi z določitvijo stroškov prevoza na delo oziroma terenskega dela. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.1.1997 (U-I-296/95). Meni, da 43. člen ZDoh, ne glede na pravno kvalifikacijo, ali gre za potne stroške ali za stroške terenskega dela, ni v skladu z Ustavo. To pomeni, da, ne glede na dejanski stan, za katerega sodišče prve stopnje trdi, da je neugotovljen, gre za napačno pravno kvalifikacijo o stroških, katerih povračilo se priznava. Zato odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi ne temelji na zakonu. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o uporabi prava, ampak za spor o tem, ali so sporni stroški po svoji vsebini pravilno opredeljeni, kot tudi da na pritožbene navedbe o tem, ki jih je tožnik ponovil v svoji tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, tožena stranka ni odgovorila.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za odločitev v navedeni smeri tudi ni imela zadostne podlage v podatkih upravnih spisov in bi že zato morala ob odpravi prvostopne odločbe organu prve stopnje naložiti dopolnitev ugotovitvenega postopka v delu, ki se nanaša na vprašanje davčnega priznavanja spornih stroškov, in sicer po tem, ko bo prvostopni organ ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za pravno opredelitev teh stroškov, to je, ali gre za stroške prihoda na delo ali za stroške dela na terenu oziroma terenske vožnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje napotku sodišča prve stopnje, da bo potrebno v zvezi s tem upoštevati lokacijo sedeža tožnikove obratovalnice in lokacijo objektov MHE, v primeru dvoma o pravni kvalifikaciji spornih stroškov pa še stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem priznavanja stroškov prevoza na delo sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi, št. U-I-296/95 (Ur.l. RS, št. 82/97).

Glede na navedeno je neupoštevna tožnikova pritožbena navedba, da določbe 43. člena ZDoh, ne glede na pravno kvalifikacijo o potnih stroških ali stroških dela na terenu, niso v skladu z Ustavo Republike Slovenije (glej tudi 5. in 7. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 82/97 z dne 22.12.1997). V konkretnem primeru namreč ne gre za vprašanje neskladnosti navedenih določb z Ustavo Republike Slovenije, ampak, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, za spor o tem, ali so sporni stroški po svoji vsebini pravilno opredeljeni - ali gre za stroške prihoda na delo ali za stroške dela na terenu oziroma terenske vožnje. Na navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa je utemeljeno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.