Jedro

Vprašanje vzročne zveze je dejansko vprašanje, zato glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec J.G. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 50.000,00 (petdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega J.G. za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in mu izreklo kazen 3 mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta naložili obsojencu v plačilo stroške postopka.

Obsojenčev zagovornik je 7.7.1999 vložil pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob uporabi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obe napadeni sodbi razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred prvostopnim sodiščem.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je iz obrazložitve le-te razvidno, da vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni našteta med razlogi, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je le-ta neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti sprejema ugotovitev, da je obsojenec vozil v nasprotju z 2. odstavkom 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), vendar ponavlja tezo obrambe, da med navedeno kršitvijo - vožnjo preblizu desnega roba vozišča, to je med obsojenčevim ravnanjem in posledico, ki je nastala, ni vzročne zveze. Po mnenju vložnika je za posledico, smrt oškodovanke, odgovorna kvalificirana spremljevalka - medicinska sestra, ki ni poskrbela, da bi bila oškodovanka pravilno in varno nameščena v reševalnem vozilu, zato za neustrezno namestitev ni odgovoren obsojenec. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati ugotovitve in dokaze iz obdukcijskega zapisnika, kjer je zapisano, da je oškodovanka zadobila poškodbe ob prevrnitvi vozila, v katerem je s telesom udarjala ob čvrste debele dele vozila, to pa pomeni, da v primeru, če bi bila ustrezno privezana in zavarovana, ne bi udarjala ob dele vozila, kot je in ne bi prišlo do poškodb, kot jih je sicer utrpela. V tej smeri po mnenju vložnika niso bili izvedeni dokazi, potrebni za razjasnitev zadeve, s čimer naj bi bile kršene določbe kazenskega postopka in to takšne (očitno kršitve), da so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vprašanje vzročne zveze dejansko vprašanje, ki se obravnava v rednem postopku in glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ob povedanem kazenski zakon ni bil kršen.

Prav tako niso bile kršene določbe Zakona o kazenskem postopku.

Vložnik ne pove, katera določba ZKP naj bi bila kršena in kako naj bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost obeh napadenih sodb. Vložnik v zahtevi ne pove, katerih dokazov prvostopno sodišče ni izvedlo, sklicuje se le na 427. člen ZKP, ko naj bi bilo očitno, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v obeh napadenih sodbah. Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Obsojencu se očita vožnja preblizu desnega roba vozišča, ki se je na določenem delu zaradi mostu zožilo, česar pa obsojenec pri svoji vožnji ni upošteval, v posledici česar je s sprednjim desnim kolesom reševalnega vozila zadel v robnik ob vozišču na mostu in je tako povzročil opisano prometno nezgodo. Vsa izvajanja v zvezi z opustitvami strokovne spremljevalke oškodovanke niso vzbudila dvoma v pravilnost odločilnega dejstva - protipredpisne vožnje obsojenca, ki je imela za posledico obravnavano prometno nesrečo. Glede na povedano in ob obveznosti voznika, da v skladu s predpisi opravlja tudi specialni prevoz, kot je vožnja z reševalnim vozilom, o pretrganju vzročne zveze zaradi eventuelno nestrokovnega ravnanja spremljevalke, med protipredpisno vožnjo obsojenca in nastalo posledico - prometno nezgodo s smrtnim izidom, ni mogoče govoriti. Kot že rečeno, je vprašanje vzročne zveze dejansko vprašanje, pri čemer za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP ni podlage. Prav tako niso podane druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost in pravilnost obeh napadenih sodb, saj vložnik tega razloga ne obrazloži ampak postavlja zgolj trditev v tej smeri.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.