Jedro

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena.

Izrek

Zahteva obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju spoznalo obsojenega A.F. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 54. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Celju pa je s sodbo z dne 07.10.1997 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegove žene ter zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 07.11.1997 sta obsojenec in njegova žena posredovala sodišču vlogo, naslovljeno "pritožba v obliki prošnje", s katero izpodbijata navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča). Dne 09.04.1998 pa je sodišče prejelo še obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti (podano priporočeno na pošti dne 08.04.1998), s katero dopolnjuje vlogo z dne 07.11.1997. Ker pritožba zoper pravnomočno sodno odločbo po zakonu ni dovoljena (ne gre za nobenega izmed primerov, navedenih v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), obsojenčeva vloga, naslovljena kot pritožba, pa je bila sodišču posredovana v roku, določenem v 3. odstavku 421. člena ZKP, je Vrhovno sodišče njegovo vlogo obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Štelo pa je tudi, da je to izredno pravno sredstvo vložil obsojenec sam, saj osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP (med katere spada tudi zakonec), smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le po obsojenčevi smrti (1. odstavek 421. člena ZKP).

V vlogi z dne 07.11.1997 obsojenec obširno obrazlaga potek dogodkov kritičnega dne, medtem ko v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dne 08.04.1998 navaja, da je bil v obravnavani kazenski zadevi kršen zakon v njegovo škodo s tem, ko je sodišče obravnavano kaznivo dejanje pravno opredelilo po 2. odstavku 54. člena KZ RS, čeprav bi lahko prišel v poštev le 1. odstavek 54. člena takrat veljavnega Kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da v sodbi opisano kaznivo dejanje vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ RS, obširni opis dogodka in odnosov med oškodovanko in njegovo družino pa pomeni le očitek sodišču, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo, kar pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v vlogi, naslovljeni "pritožba v obliki prošnje", najprej opisuje odnose med njim in oškodovanko oziroma njeno družino, nadalje potek dogodkov kritičnega dne, kot ga je opisal že zaslišan na sodišču, zatem pa ocenjuje verodostojnost posameznih prič in predvsem verodostojnost izpovedbe oškodovanke. Ponovno poudarja, da dejanja ni storil ter da je on žrtev nasilja. Je namreč hudo bolan in prešibak, da bi storil obravnavano kaznivo dejanje. S temi navedbami izpodbija le s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), niti njegove navedbe niso takšne narave, da bi vnesle precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (427. člen ZKP).

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec sicer uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), vendar pa so njegove navedbe, da je dejanje napačno pravno opredeljeno, saj bi lahko prišel v poštev le 1. odstavek 54. člena KZ RS, ne pa 2. odstavek istega člena, tako pavšalne, da obsojenec tudi s to trditvijo v zahtevi ne more uspeti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa obsojenec ni storil. Tako iz izreka izpodbijane prvostopne odločbe, kakor tudi iz obrazložitve pa jasno izhaja, zakaj je dejanje pravno opredeljeno kot kvalificirana oblika lahke telesne poškodbe, oziroma da udarec s pestjo med oči pomeni način poškodovanja, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Ker, kot izhaja iz navedenega, ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.