Jedro

Ker je tožničina plača bila dogovorjena med strankama, je delodajalec ne more enostransko spreminjati. V kolikor pa delavcu plačo zniža, gre za čisti denarni zahtevek, ki ga delavec skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v točkah II, IV, V, VI in VII izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004 za delovno mesto računovodje, ki jo je tožena stranka podala 28. 12. 2011, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja družbe za nedoločen čas s plačo ... EUR bruto (II. točka izreka); da se ugotovi, da ima tožeča stranka pravico do priznanja delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004 od 29. 2. 2012 dalje (III. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim se tožnica odpoveduje pravici do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki in za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z dnem odločitve sodišča (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (V. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačane plače v višini 8.351,03 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za december 2011, januar in februar 2012, s pp; za obračun ... EUR bruto na mesec ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov s pp za čas od 29. 2. 2012 dalje; za plačilo odškodnine v znesku 41.655,00 EUR s pp; za plačilo božičnice v znesku 600,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 12. 2011 do plačila (VI. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.333,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo (zavrnilni del sodbe in zoper točko V izreka sodbe) se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, v obeh primerih pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in ji je priznalo delovno razmerje za čas od 29. 2. 2012 dalje, pa ji ni prisodilo plače za sporno obdobje, čeprav se je v sodbi strinjalo s stališčem tožnice, da je njena pogodbeno dogovorjena plača v višini ... EUR po zadnjem aneksu k pogodbi o zaposlitvi. To je utemeljilo s tem, da je tožnici tožena stranka izplačevala ustrezno plačo in sicer minimalno plačo po sklepu direktorja, ki ga tožnica ni nikoli izpodbijala. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno napačno. Tožnica je upravičena do izplačila plače po pogodbi o zaposlitvi, s katero ji je bila plača določena. Ker gre za pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem, delodajalec delavcu plače ne more znižati z enostranskim aktom. V sklepu o znižanju plače se je tožena stranka sicer sklicevala na določbo 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tudi, če bi šlo za negativno stimulacijo, je ta dopustna le takrat, ko je postopek njenega določanja natančno določen, s podlagami, merili, proceduro, pravnimi sredstvi, varstvom pravic prizadetih ali možnostjo objektivne presoje, tega pa tožena stranka nima urejenega, zato je edini „pravni akt“, na podlagi katerega je tožnici znižala plačo za 85 %, njena pogodba o zaposlitvi.

Pravno napačna je tudi odločitev, s katero sodišče prve stopnje tožnici zavrača odškodnino zaradi odpovedi reintegraciji. Poudarja, da je popolnoma deplasirana utemeljitev, s katero je sodišče prve stopnje tožnici odklonilo pravico do odpovedi reintegraciji in posledično pravico do zakonsko predvidene odškodnine za tak primer. Prvostopno sodišče tožnici očita, da naj bi jo zlasti vodila želja po večji vsoti denarja, saj je pri odmeri odškodnine izhajala iz mesečne plače ... EUR ter da se je zavedala svojega položaja varovane kategorije, obenem pa tudi brezizhodnega položaja tožene stranke, ki se razveljavitvi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla izogniti. Če je sodišče prve stopnje res menilo, da neka z zakonom dana pravica noseči delavki ne gre, bi moralo prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, ker pa tega ni storilo, je dolžno uporabiti določila ZDR in tožnici skladno z načelom zakonitosti dati pravice, ki ji jih daje zakon. Poleg domnevne nemoralnosti pa sodišče prve stopnje tožnici očita tudi nasprotovanje prisilnim predpisom, taka utemeljitev pa je po mnenju tožene stranke nerazumljiva in tudi nesmiselna. Tako je sodišče prve stopnje tožnici pravico do odpovedi reintegraciji, čeprav ji jo daje zakon, preprosto negiralo, to pa je storilo v situaciji, v kateri se je na nevzdržnost nadaljevanja delovnega razmerja poleg tožnice sklicevala tudi tožena stranka.

Tožeča stranka nadalje navaja, da je pravno napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, s katerim tožnica zahteva plačilo božičnice. Kot je pokazal prvostopni postopek, je bilo izplačevanje božičnice pri toženi stranki stalna, dolgoletna in nesporna praksa. Božičnica je bila vsem delavcem tožene stranke, razen tožnici in še eni delavki v nemilosti direktorja, izplačana tudi ob koncu leta 2012. Torej je bilo stanje takšno, kot da bi pravico do božičnice urejal splošni akt delodajalca, ki ga nekako pogreša prvostopno sodišče. Po mnenju pritožbe je tudi tožnica upravičena do nečesa, do česar so bili v enaki situaciji upravičeni tudi drugi zaposleni pri toženi stranki.

Po stališču pritožbe pa je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Predmetna zadeva je v celoti spor o prenehanju delovnega razmerja in so vsi tožničini zahtevki, razen zahtevka za plačilo razlike plače za meseca december 2011 in januar 2012, sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja oziroma neposredna posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Po njenem mnenju je sodba v celoti pravilna, dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po pravilno izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava odločitev sprejelo preuranjeno, saj dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja družbe za nedoločen čas s plačo ... EUR bruto, ker je zahtevek neutemeljen, saj je prokura stvar statusnopravne ureditve v družbi in se lahko podeli in prekliče kadarkoli. Kljub temu, da je tožnica to delo opravljala, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Ko je bila tožnici prokura odvzeta, so ji prenehala vsa pooblastila, povezana s funkcijo pomočnice direktorja. Tako gre za pravice, ki so vezane na čas prokure, zato bi tožnici tudi, če bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, ta s prenehanjem prokure prenehala. Zahtevek pa je, po stališču sodišča prve stopnje, neutemeljen tudi glede plače v znesku ... EUR. Takšno plačo je tožnica pridobila z aneksom z dne 1. 2. 2010, s katerim je bil spremenjen prvi stavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004, sklenjene za delovno mesto računovodja. Da zahtevek ni utemeljen, pa dodatno dokazuje tudi dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je tožnica, kot je sama izpovedala, besedila vseh aneksov k pogodbi o zaposlitvi napisala sama, skladno z direktorjevimi odločitvami in jih direktorju dala v podpis; - s katerim se tožnica odpoveduje pravici do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki in za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z dnem odločitve sodišča, ker ta zahtevek nasprotuje določbi 3. odstavka 3. člena ZPP. Tožničin zahtevek nasprotuje moralnim pravilom, ker je tožnica izkoristila svoj „ugodni“ položaj, saj se je dobro zavedala, da ji delovno razmerje ne more prenehati zaradi nosečnosti in kasnejšega rojstva ter da bo sodišče zaradi njenega položaja varovane kategorije izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi zagotovo razveljavilo. Tožnico pa je vodila zlasti želja po večji vsoti denarja, saj je pri odmeri odškodnine izhajala iz mesečne plače ... EUR. Ta zahtevek pa nasprotuje tudi prisilnim predpisom, saj je v 1. in 2. odstavku 115. člena ZDR izrecno določeno, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti, dojenja in starševskega dopusta ter da delavcem v tem času ne sme prenehati delovno razmerje. Iz tega razloga je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo; - za plačilo premalo izplačane plače v višini 8.351,03 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za december 2011, januar in februar 2012 in za obračun ... EUR bruto na mesec ter po plačilu davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov za čas od 29. 2. 2012 dalje, ker je ugotovilo, da je imel delodajalec možnost tožnici na podlagi določbe 1. odstavka 5. člena njene pogodbe o zaposlitvi v primeru nedoseganja običajnih delovnih rezultatov znižati plačo in je o znižanju tožničine plače na minimalno plačo do 1. 12. 2011 izdal dne 22. 12. 2011 in 25. 1. 2012 sklepa, ki ju tožnica ni izpodbijala, zato je upravičena le do v sklepu določene plače, ki pa ji jo je tožena stranka izplačevala do nastopa porodniškega dopusta; - za plačilo odškodnine v znesku 41.655,00 EUR, v posledici, ker je zavrnilo njen zahtevek po razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR; - za plačilo božičnice v znesku 600,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 12. 2011 do plačila, ker tožnica ni navedla pravne podlage za ta zahtevek, saj je le trdila, da so 22. 12. 2011 vsi zaposleni razen nje in še dveh delavk, prejeli božičnico v znesku 600,00 EUR.

Po 1. odstavku 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, vendar 4. odstavek istega člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica s toženo stranko v pisni obliki sklenjeno le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja z dne 1. 4. 2004, ne pomeni, da ni imela s toženo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja, če je to delo dejansko opravljala, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja tožnici prenehala z odvzemom prokure, saj iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas (72. člen ZDR). Pogodba o zaposlitvi se sklene praviloma za nedoločen čas, za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa 52. in 53. člen ZDR določata primere in omejitve. Tako se šteje, da je pogodba o zaposlitvi, iz katere ne izhaja, da je sklenjena za določen čas, sklenjena za nedoločen čas, zato lahko preneha le na način, ki je določen v 75. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je že samo v 16. točki obrazložitve ugotovilo, da je bila tožnici plača v višini ... EUR določena z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2010 in da ima tožnica takšno plačo dogovorjeno. Ker je tožničina plača bila dogovorjena med strankama, je delodajalec ne more enostransko spreminjati. V kolikor pa delavcu plačo zniža, gre za čisti denarni zahtevek, ki ga delavec skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred sodiščem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je sklep o znižanju plače dokončen, ker ga tožnica ni izpodbijala, materialnopravno napačen. Tako bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je znižanje plače zakonito ali ne in pri tem upoštevati določbo 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Po 1. odstavku 118. člena ZDR sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in tožnica je podala predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Iz tega razloga je stališče sodišča prve stopnje, da je tak tožničin zahtevek v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP, materialnopravno napačen. Zahtevek, ki je v skladu z zakonom, ne more nasprotovati ne prisilnim predpisom in tudi ne moralnim pravilom. Tožnica je znesek odškodnine postavila skladno z višino plače, ki ji je po njenem mnenju pripadala v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki, zato tak zahtevek ni nemoralen. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno oprlo na 115. člen ZDR, v katerem so določene pravice delavcev – staršev. Tako je dolžnost delodajalca, da jih spoštuje, ta določba pa ne pomeni, da tožnica ne bi smela postaviti zahtevka po 1. odstavku 118. člena ZDR. Tako bi moralo sodišče prve stopnje odločiti skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR in odločiti tudi o primerni odškodnini namesto reintegracije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izrecno postavila niti tožbenega zahtevka, s katerim bi se odpovedala reintegraciji, prav tako pa tudi ne zahtevka za reintegracijo. Sodišče prve stopnje je zato mimo postavljenih zahtevkov odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim se tožnica odpoveduje pravici do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki in za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z dnem odločitve sodišča (v točki IV izreka sodbe) ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (v točki V izreka sodbe). Sodišče odloča le v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP), vendar pa pritožbeno sodišče po 3. odstavku 350. člena ZPP na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi le na zahtevo stranke. Tožeča stranka ni vložila pritožbe zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, ampak je odločitev v tem delu izpodbijala v zvezi s postavljenim zahtevkom po 1. odstavku 118. člena ZDR. Kot izhaja iz razlogov v obrazložitvi tega sklepa pod točko 9, je iz teh razlogov napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek v točki IV izreka sodbe in toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo (točka V izreka sodbe).

Prav tako je napačna tudi odločitev o tožbenem zahtevku za izplačilo božičnice. ZPP v 3. odstavku 180. člena določa, da vzame sodnik tožbo v obravnavo tudi, če stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Sodišče prve stopnje bi moralo o zahtevku za izplačilo božičnice odločiti na pravni podlagi, ki bi jo moralo poiskati samo, saj iz dosedanjega postopka izhaja, da je pravna podlaga očitno obstajala, ker so ostali delavci (razen tožnica in še ena delavka) božičnico dobili izplačano na podlagi sklepa direktorja.

Utemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Dejansko gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in so tudi vsi denarni zahtevki, razen zahtevka za plačilo razlik v plači, za čas trajanja delovnega razmerja, zahtevki, ki so nastali zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah II, IV, V, VI in VII izreka in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotovilo je, da samo ne more odpraviti pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo tako nepopolno, da bi bilo glede posameznih zahtevkov potrebno izvesti celoten dokazni postopek, kar pa ni namen pritožbene obravnave. Tako naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva napotke, ki izhajajo iz obrazložitve, dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo, po stališču pritožbenega sodišča novo sojenje pred spremenjenim senatom ni potrebno.