Jedro

V danem primeru se je dohodnina odmerjala na podlagi napovedi davčnega zavezanca, v kateri pa tožnik spornih stroškov ni uveljavljal. Tudi socialne prispevke je davčni organ pri izdaji odločbe upošteval v skladu z napovedjo, tožnik pa je njihovi višini ugovarjal šele v ponovni pritožbi zoper odmerno odločbo. Pri tem ga dejstvo, da je svojo napako opazil šele takrat, v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP ne opravičuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota tožniku za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 7.736,56 EUR. V izreku je še odločil, da se z omenjeno odločbo nadomesti odpravljena odločba št. DT 22-00358 z dne 24. 10. 2008 in se zavezancu za navedeno leto na novo odmeri dohodnina v že zgoraj navedenem znesku. Razlika med plačano akontacijo dohodnine in po tej odločbi odmerjeno dohodnino znaša 2.827,86 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, s katerim je prvostopni organ sledil napotilu drugostopnega organa in preveril pravilnost upoštevanja prispevkov za socialno varnost. Pri tem je ugotovil, da je zavezanca na delo v tujino napotil slovenski delodajalec, ki zanj v Sloveniji plačuje obvezne prispevke za socialno varnost v višini, kot bi jih plačal od plače, ki bi jo zavezanec za enako delo prejemal v Sloveniji. Letna davčna osnova zavezanca je bila ugotovljena v skladu z določbo 109. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave znaša 25.357,95 EUR. V skladu z lestvico iz 1. odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila zavezancu od davčne osnove odmerjena dohodnina po stopnji 30,53349 % in znaša 7.736,56 EUR. Zavezanec je uveljavljal odbitek davka plačanega v tujini v višini 28.754,31 EUR. K napovedi je vložil tudi potrebna dokazila. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na Mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka iz premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Nemčijo, objavljeno v Ur. listu RS-Mednarodne pogodbe št. 22 z dne 12. 12. 2006 (v nadaljevanju Sporazum). V skladu z njim se zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku plačanem v tujini, pri čemer ta odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ne bi bil možen. V skladu z navedenim je bil tako tožniku odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov, v skupnem znesku 4.796,70 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora zavezanec v skladu z določbo 4. odstavka 123. člena ZDoh-2, doplačati razliko v znesku 2.827,86 EUR.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-293/2010 z dne 9. 12. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se sklicuje na 45. člen ZDoh-2, po katerem zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški se priznajo pod pogoji in do višine, kot jih Vlada RS določil v Uredbi o davčni obravnavni povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06 in 76/08). Od dohodkov zavezanca, določenih z ZDoh-2, se med letom plačuje akontacije dohodnine, če ni z zakonom ali zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (124. člen ZDoh-2). Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca, v skladu z 285. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem zavezanec na podlagi 2. odstavka 289. člena uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino. Ker tožnik ni uveljavljal stroškov v napovedi za odmero dohodnine, pač pa šele v drugi pritožbi zoper odmero dohodnine, je slednje storil prepozno. Zato mu stroškov ni mogoče priznati. Pravica zavezanca, da uveljavlja stroške, je namreč materialna pravica, saj omogoča zavezancu ugodnost, ki ima neposredno vsebinsko posledico na njegovo odmero davka. Podaljševanje materialnih rokov pa ni dovoljeno. Tožnik tudi ne more uspeti s svojimi navedbami o nepravilno priznani višini plačanih prispevkov za socialno varnost. S tem ugovarja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj v predhodnem postopku takega dejanskega stanja ni nikoli zatrjeval. Napoved za odmero dohodnine je izpolnil sam, davčni organ pa je pri izdaji odločbe napačno upošteval njegove navedbe. Prav tako ugovora ni uveljavljal v prvi pritožbi. V skladu s 3. odstavkom 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da pritožnik z ničemer ni pojasnil, zakaj zneska prispevka ni pravilno napovedal v celotnem predhodnem postopku in ob dejstvu, da je s plačilnimi listki razpolagal že ves čas, navedb o novi višini prispevkov pritožbeni organ pri obravnavanju pritožbe niti ne more upoštevati.

Tožnik v tožbi navaja, da s strani davčne uprave ni bil informiran o tem, da mora za leto 2007 predložiti olajšave, ki mu pripadajo. Za omenjeno leto ni dobil obrazcev, ki bi jih moral izpolniti, kot je bilo to storjeno za leti 2008 in 2009. Iz tega razloga je naknadno uveljavljal olajšave šele v pritožbi zoper odmerno odločbo za leto 2007. Takrat je namreč opazil tudi razliko v prispevkih za socialno varnost, kar je razvidno iz odtegljajev na plačilni listi. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, pri čemer tožbene navedbe v celoti prereka. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da tožnik pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko kakorkoli vplivalo na izdano odločbo upravnega organa, ni navedel. Ponovno je pojasnil razloge za svoje postopanje v danem primeru, ki pa ob jasni zakonski ureditvi, ne morejo biti upoštevni. V danem primeru se je dohodnina odmerjala na podlagi napovedi davčnega zavezanca, v kateri pa tožnik spornih stroškov ni uveljavljal. Tudi glede njegovih navedb o višini socialnih prispevkov je treba povedati, da jih je davčni organ pri izdaji odločbe upošteval v skladu z njegovo napovedjo, tožnik pa je njihovi višini ugovarjal šele v ponovni pritožbi zoper odmerno odločbo. Pri tem ga dejstvo, da je svojo napako opazil šele takrat, v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP, ne opravičuje. Gre namreč za napako, ki je nastala v sferi tožnika.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.