Jedro

Šola za škodo, ki jo mladoletnik utrpi pri uri športne vzgoje (pri igranju nogometa ga je sošolec namenoma spotaknil), ne odgovarja, če dokaže, da je bilo nadzorstvo nad mladoletnikom opravljano na dolžni način ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu ter da je učitelj v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 21.281,92 EUR s pripadajočimi obrestmi za škodo, ki jo je utrpel dne 30. 9. 2003 kot učenec osnovne šole med uro telesne vzgoje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, podrejeno pa predlaga, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker nista sprejeli zaključka, da igranje nogometa na asfaltiranem igrišču predstavlja dejanje s povečano nevarnostjo, v takšnem primeru pa šola odgovarja po načelu domnevne vzročnosti. Po mnenju revidenta gre torej za obrnjeno dokazno breme šole, ki pa ni dokazala, da je storila vse potrebno, da bi preprečila nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Sicer pa šola tudi krivdno odgovarja za nastalo škodo in dokazno breme okoliščin, da je šola opravljala dolžno nadzorstvo in da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, je na strani tožene stranke. Zavarovanka tožene stranke bi morala zagotoviti, da bi njihovi učenci igrali po pravilih športne igre, namerno in grobo spotikanje pa presega mejo običajne in pričakovane skrbnosti udeležencev nogometne igre. Tistega dne pri urah športne vzgoje sploh ni bila predvidena igra nogometa. Če bi se na dan škodnega dogodka izvajale aktivnosti, kot bi se po programu morale, ne bi prišlo do škodnega dogodka. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožnikovega očitka, da so mu tako hude posledice nastale zaradi padca po asfaltu. Izkustveno je znano, da padec na travi ne pusti tako hudih posledic. Opisano postopanje sodišča po mnenju tožnika predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre v sodbah sodišč za bistveno nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodb ter med izvedenimi dokazi.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik vidi v nasprotju med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodb ter med izvedenimi dokazi. Vendar pa očitano kršitev lahko predstavlja le nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa tožnik ne zatrjuje.

7. Tožnik, učenec osmega razreda osnovne šole, se je poškodoval pri pouku športne vzgoje, ko ga je pri igranju malega nogometa sošolec namenoma spotaknil, da bi dobil žogo.

8. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, ki je pojasnilo, da niti igranje nogometa niti igranje nogometa na asfaltiranem igrišču ne pomeni nevarne dejavnosti, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost za okolico, kar bi utemeljevalo objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke. Sicer hude poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, so izjema in ne pravilo in pomenijo nesrečno naključje, nastanek katerega tudi ni mogoče izključiti pri padcu na travnatem ali s parketom obloženem igrišču. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje, ki sta ugotovili, da je do poškodb tožnika prišlo zaradi prekrška s strani tožnikovega soigralca, kateremu je sledil padec, zato tudi morebitna večja nevarnost igre na asfaltiranem igrišču ni v vzročni zvezi s škodo,(1) kar bi lahko dajalo podlago za odgovornost tožene stranke po načelu domnevane vzročnosti.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke niti na podlagi 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niti na podlagi 147. člena OZ. Šola sicer odgovarja za škodo, ki jo mladoletnik povzroči drugemu v času, ko je pod njenim nadzorstvom, vendar ne, če dokaže, da je bilo nadzorstvo opravljano na dolžni način, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Odgovornost šole izhaja iz domneve, da je mladoletnik škodo povzročil, ker je šola opustila dolžni nadzor. Vendar pa glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bil ob robu igrišča ves čas igre prisoten profesor športne vzgoje, ki je nadzoroval igro, pravila katere so učenci sicer dobro poznali, saj so igrali že od petega razreda dalje, tudi dokaj pogosto, saj so to radi počeli, ni mogoče zaključiti, da bi bil prekršek, ki ga je storil soigralec, posledica opustitve dolžnega nadzorstva. Drži tudi, da šola odgovarja za škodo, ki jo povzroči učitelj športne vzgoje v zvezi z delom, razen če dokaže, da je le ta v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Pravilen je zaključek sodišča druge stopnje, da je profesor v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, saj je bilo ugotovljeno, da so učenci poznali pravila igre. Zato je neutemeljeno stališče revidenta, da bi morala toženka dokazati, da je soigralec ravnal v skladu s pravili nogometne igre. Učitelj nogometne igre ne more nadzorovati do te mere, da bi vnaprej predvidel morebitno igro v nasprotju z nogometnimi pravili in kršitev preprečil. Očitek revidenta, da bi moral profesor aktivno voditi igro, učence opozarjati in jo po potrebi prekiniti, je neutemeljen, saj je bilo ugotovljeno, da igra neposredno pred poškodbo ni bila groba. Šlo je za nenadni dogodek, ki ga glede na dotedanji potek igre ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da je gibanje v igri še zlasti, če je kolektivna, vedno povezano z določenim tveganjem, nogomet pa je igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka poškodb tudi nepredvidljiva. Kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, okoliščina, da učitelj igre po prekršku s strani soigralca tožnika ni prekinil, ni vzrok za poškodbo, prav tako pa je pravilen tudi zaključek, da na odločitev ne vplivajo zatrjevanja v smeri siceršnjega slabega dela učitelja, ker so za presojo pomembne le okoliščine, v katerih je prišlo do konkretnega škodnega dogodka. Na navedbe tožnika v smeri, da na dan škodnega dogodka pri športni vzgoji ni bilo predvideno igranje nogometa in da posledično, če bi se izvajale za ta dan predvidene aktivnosti, ne bi prišlo do poškodbe, pa je prav tako pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Ker učitelju ni mogoče očitati relevantnih opustitev pri nadzorstvu otrok, sta sodišči prve in druge stopnje škodni dogodek pravilno opredelili kot naključje, za katerega šola ne more odgovarjati.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 566/1996 z dne 9. 4. 1998.